Jedro

Ker tožnik tržne vrednosti delnice ni izkazal, je po presoji sodišča, pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije, je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti po povedanem ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 24. 10. 2001, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 pod oznako - drugi prejemki iz delovnega razmerja napovedal prejemke iz naslova udeležbe pri dobičku v višini 3.703.815,00 SIT, pripisal akontacijo dohodnine 1.349.352,00 SIT in prispevke za socialno varnost v višini 818.543,00 SIT. Skupščina družbe AAA d.d. je dne 29. 5. 1998 sprejela sklep o udeležbi članov uprave in nadzornega sveta na dobičku za leto 1997. Po navedenem sklepu je bil tožnik upravičen do udeležbe na dobičku v obliki opcije izražene v skupnem številu 2348 navadnih imenskih delnic po nabavni vrednosti 615,00 SIT z izvršitvijo v roku 30 dni po izteku mandata. Sklep skupščine o delitvi dobička za leto 1997 je bil realiziran v letu 2000. Po določbi 5. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 do 44/96, v nadaljevanju ZDoh) plačuje dohodnino fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (rezident), ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena tega zakona. Plačila, ki jih prejmejo člani uprave in nadzornega sveta za njihovo delo v obliki udeležbe pri dobičku se z vidika obdavčitve štejejo med osebne prejemke iz delovnega razmerja od katerih je potrebno obračunati in plačati davek na osebne dohodke in prispevke za socialno varnost. Skladno s 1. alineo 6. člena ZDoh se letni znesek drugih prejemkov iz delovnega razmerja poleg plač in nadomestil plač izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, všteva v osnovo za dohodnino. Tožnik je bil upravičen do udeležbe na dobičku v višini 2348 navadnih imenskih delnic. Sklep skupščine je bil realiziran v letu 2000 in ob vprašanju, katero vrednost delnice (nabavno, tržno ali knjigovodsko) je pravilno upoštevati v osnovo za odmero dohodnine, tožena stranka pritrjuje prvostopnemu organu, da je bila knjigovodska vrednost delnic pravilno upoštevana za določitev osnove za odmero dohodnine iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Delnice družbe AAA d.d. katerih lastnik je postal tožnik, so navadne imenske delnice, ki ne kotirajo na borzi. Ker delnice ne kotirajo na borzi nimajo statusa tržnih vrednostih papirjev in tržne vrednosti. V skladu z določbo 4. odstavka 3. člena Zakona o trgu vrednostih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZTVP-I) so tržni vrednosti papirji tisti vrednostni papirji, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Organizirani trg vrednostih papirjev pa je v skladu z določbo 9. člena tega zakona, trg vrednostih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Organiziran trg vrednostih papirjev sta borzni trg in prosti trg. Z vrednostnimi papirji se lahko trguje na organiziranih trgih samo, če izdajatelj uspešno opravi prvo javno prodajo teh vrednostih papirjev v skladu z določbami tega zakona oziroma pridobi dovoljenje agencije za organizirano trgovanje. Delnice AAA d.d., s katerimi se trguje v okviru borzno posredniške hiše BBB, v smislu navedene zakonske določbe niso pridobile tržne vrednosti, so netržni vrednostni papirji, ki imajo zgolj orientacijske cene. Obdavčitev dohodkov posameznikov - fizičnih oseb v Republiki Sloveniji urejajo določbe ZDoh. 15. člen določa zavezanca za davek od osebnih prejemkov, 16. člen pa osnovo za davek od osebnih prejemkov. S stališča obdavčitve je po mnenju tožene stranke treba upoštevati vsebino in naravo posameznih dohodkov v času, ko so bili prejemki izplačani in v višini, v kateri so bili izplačani. Delnice AAA d.d. so bile tožniku na njegov trgovalni račun pri borzno posredniški hiši BBB preknjižene v letu 2000, zato je z vidika obdavčitve tožnik v letu 2000 prejel druge prejemke iz delovnega razmerja. Pri določitvi vrednosti delnice in s tem ugotavljanju višine prejemka, pa upoštevajoč isti vidik obdavčitve, ni moč uporabiti povprečne nabavne vrednosti delnice kot je bila določena s sklepom skupščine iz leta 1998, ampak vrednost delnice v času izročitve (preknjižbe), to pa je njeno knjigovodsko vrednost, ker tržne vrednosti delnica nima. Kljub temu, da so strokovna mnenja in stališča glede vrednosti delnice, ki jo je upoštevati pri določitvi osnove za odmero dohodnine različna, tožena stranka opozarja, da iz pojasnila Glavnega urada, št... z dne 8. 5. 2001 ne izhaja zatrjevana vsebina, da je potrebno dohodnino obračunati od vrednosti 615,00 SIT, ampak od vrednosti nagrade, ki je bila s sklepom določena za posameznega člana uprave. Po mnenju tožene stranke pritožbeni razlogi napačne uporabe materialnega predpisa, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka niso utemeljeni. Tožnik sicer pred izdajo prvostopne odločbe ni bil povabljen kot stranka k davčnemu organu, kjer bi lahko podal ustno izjavo na zapisnik. Vendar lahko po določbi 141. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP) stranka da svojo izjavo tudi pisno. Tožnik je bil z obvestilom izplačevalca obveščen o višini prejemkov iz naslova udeležbe pri dobičku, ki je bil posredovan davčnemu organu in s tem posredno tudi o vrednosti delnice, ki je bila upoštevana. Tožnik je po navedbah v pritožbi k napovedi za odmero dohodnine podal pisno pojasnilo, kateremu je priložil mnenje Glavnega urada z dne 8. 5. 2001 in davčnega svetovalca CCC z dne 21. 9. 2000, s katerimi je pred izdajo izpodbijane odločbe izčrpno pojasnil svoje stališče do spornega vprašanja in priložil dokaze, s katerimi je svoje stališče utemeljeval. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Po mnenju tožeče stranke bi kakršna koli druga vrednost, ki se razlikuje od vrednosti lastnih delnic, ki so bile predmet opcije, to je povprečne nabavne vrednosti delnice iz sklada lastnih delnic, ki je ob sprejemu sklepa skupščine dne 1. 7. 1998 znašala 615 SIT, pomenila, da se za nazaj spreminja sklep skupščine. Takšen sklep pa lahko sprejme le skupščina AAA d.d., ki je v skladu z 228. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) edina pristojna odločati o razporeditvi dobička, seveda pod pogojem, da so na razpolago ustrezna sredstva. Tožena stranka je prekoračila svoja pooblastila in v nasprotju z navedenim členom ZGD odločila, da se izplačilo udeležbe na dobičku za člane nadzornega sveta poveča za 4,8 krat (2.876,00 SIT : 615,00 SIT). Tožnik poudarja, da v primeru, ko delniška družba odproda lastne delnice članom nadzornega sveta nikakor ne gre za to, da bi se morebitna negativna razlika med nakupno ceno delnice, ki je določena s sklepom skupščine ter tržno vrednostjo delnice (oziroma knjigovodsko vrednost delnice, ker delnice ne kotirajo na borzi) na dan izvršitve sklepa skupščine lahko opredelila kot dodatna udeležba v dobičku. Finančni rezultat, ki ga družba ustvari pri tej prodaji namreč ni več vprašanje delitve dobička. Tako se tudi v primeru, če bi družba s to prodajo ustvarila dobiček - to je pozitivno razliko, dobiček (ker bi prodala delnice dražje kot pa jih je kupila) ne bi štel več kot dobiček, kot rezultat v bilanci družbe tistega leta, ko se je delila udeležbe v dobičku. Te "transakcije" se namreč lahko izkazujejo šele v bilanci družbe naslednjega leta in sicer v skladu s stališčem 17 Slovenskega inštituta za revizijo, iz katerega izhaja, da se za pozitivno razliko med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njegovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo poveča plačani presežek kapitala. Iz navedene določbe ZGD ter stališča Inštituta za revizijo nedvomno izhaja, da razlika med ceno opcijske delnice ter knjigovodsko vrednostjo delnice, ki je veljala na dan izvršitve opcije nikakor ne more predstavljati dodatnega prejemka upravičencev do udeležbe v dobičku. Udeležba v dobičku je namreč le tisti del denarne terjatve v dobičku, ki jo določi skupščina s svojim sklepom. Kolikor bi se kljub jasnim določbam ZGD postavili na stališče, da navedena razlika predstavlja dodaten prejemek, bi se s takšnim stališčem avtomatično postavili tudi na stališče, da se z davkom od osebnih prejemkov obdavčuje že sama pridobitev pravice do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. Ob tem tožeča stranka opozarja na stališče Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št. 416-4/99-ZK/50, v katerem davčni organ izrecno navaja, da so iz obdavčitve izvzete prodaje pravic, ki dajejo možnost nakupa in prodaje po vnaprej določeni ceni kot so terminske pogodbe, opcije, prednostne pravice in nakupni boni, prav tako je izvzeta iz obdavčitve sama pridobitev pravice do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. V konkretnem primeru je šlo ravno za pravico do nakupa delnic družbe po vnaprej določeni ceni. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje še na mnenje svetovalne družbe CCC d.o.o. Po mnenju tožnika je iz sklepa skupščine AAA d.d. z dne 1. 7. 1998 razvidno, da je bila kot vrednost za določitev vrednosti udeležbe na dobičku uporabljena povprečna nabavna vrednost imenskih delnic v letu 1997. Iz te dikcije je razvidno, da je AAA d.d. te delnice očitno odkupila in da torej imajo tržno ceno, saj je tržna cena vsaka cena, ki se doseže pri prodaji, ne glede na to, ali je delnica prodana na organiziranem trgu ali izven organiziranega trga. Ker se je opcija v letu 2000 realizirala tako, da so se delnice preknjižile v last tožnika, se vrednost teh delnic ob navedenem stališču lahko ugotavlja le na podlagi vrednosti tega sredstva kot finančnih naložb AAA d.d. torej knjižne vrednosti lastnih delnic kot sredstva družbe. Kot ugotavlja Slovenski inštitut za revizijo v stališču št. 17 pa se je vrednost finančnih naložb po tedaj veljavnem SRS 3 oziroma 6 določila na podlagi njihove nabavne vrednosti (SRS 3.6 oziroma 6.5.) in se pod pogoji iz SRS 3.13 oziroma 6.11 revalorizirala. Prav to pa je storil tožnik pri izračunu davčne osnove na podlagi udeležbe na dobičku iz svoje pritožbe. Tožnik opozarja še na dejstvo, da tržna vrednost delnic praviloma ne dosega knjigovodske vrednosti delnic, izračunane na podlagi knjižne vrednosti kapitala. Zato tožena stranka tudi, če bi imela za to podlago v zakonodaji (pa je nima), ne more uporabiti kot merilo za vrednost delnic navedene knjižne vrednosti, saj bi to pomenilo, da obdavčuje vrednost, ki je davčni zavezanec ni nikoli prejel. Tožena stranka bi morala izvesti ustrezne dokaze o vrednosti delnice, ki so predmet opcij, saj je tožnik svoje dokaze predložil, tožena stranka pa jih je zavrnila, ne da bi izvedla ustrezni dokazni postopek. S tem je bistveno kršila pravila postopka. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke, da določi vrednost delnic, ki je predmet opcije po stanju na dan realizacije opcije po knjižni vrednosti, ki je drugačna kot je vrednost opcije iz sklepa o udeležbi na dobičku, v nasprotju z 228. členom in 50. členom ZGD, gre za kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije, zakonitosti dela upravnih organov iz 2. odstavka 120. člena Ustave RS ter v času sklepa o udeležbi na dobičku veljavnih SRS 3 in 6. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo, št... z dne 27. 9. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (2.odstavek 67.člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno ali je bil tožnik v obravnavanem obdobju član uprave ali nadzornega sveta družbe AAA d.d., kar pa za presojo v tem upravnem sporu spornega vprašanja, ni relevantno. Sporno je ali je bila tožniku pravilno obračunana davčna osnova za davek od osebnih prejemkov po 16. členu ZDoh iz naslova izplačila nagrade članom uprave in nadzornega sveta v obliki opcijskih delnic. Na podlagi sklepa skupščine je bil tožnik upravičen do udeležbe na dobičku za leto 1997 v pravni osebi AAA d.d. v obliki opcije izražene v številu 2348 navadnih imenskih delnic, izračunanih po povprečni nabavni ceni v višini 615,00 SIT za sklad lastnih delnic za leto 1997. Opcijsko upravičenje za nakup delnic je tožnik izpolnil v letu 2000 in torej je v tem letu prišlo do realizacije nakupne opcije. Tožeča stranka meni, da knjigovodska vrednost (2.876,00 SIT) ni prava vrednost delnice, saj meni, da je prava vrednost delnice tista, ki je bila določena v sklepu skupščine iz naslova udeležbe v dobičku družbe (615,00 SIT). Po mnenju tožene stranke pa je bila v postopku pravilno upoštevana knjigovodska vrednost delnice kot tista vrednost, ki se upošteva za določitev osnove za odmero dohodnine iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ker delnice družbe AAA d.d. ne kotirajo na borzi.

Delniške opcije so tiste pravice za pridobitev delnic, ki omogočajo ugodnejšo pridobitev delnic družbe in jih, kot je to tudi v obravnavanem primeru, AAA d.d. zagotavlja kot plačilo (nagrado) svojemu vodstvu, to je članom uprave in članom nadzornega sveta. Ob podelitvi opcije je bila določena cena (615,00 SIT), po kateri lahko upravičenec - tožnik v prihodnosti kupi delnico. Vendar pa v obravnavanem primeru vrednost delnice v višini 615,00 SIT ne more predstavljati osnovo za obračun davčne osnove za druge prejemke iz delovnega razmerja, saj je to vrednost oziroma cena, po kateri lahko upravičenec do delniške opcije delnico kupi. Ob realizaciji nakupne opcije je vrednost delnice lahko večja ali manjša. V obravnavanem primeru se delnice AAA d.d. niso prodajale na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, ki ga 9. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZTVP-1) definira kot trg vrednostnih papirjev, ki je posredno ali neposredno dostopen javnosti, na katerem trgovanje poteka redno in je urejen in nadzorovan s strani pristojnih organov. Organizirana trga vrednostnih papirjev sta borzni trg in prosti trg. Opcije kot vrednostni papirji so definirani v 5. odstavku 3. člena ZTVP-1 kot serijski vrednostni papirji, ki jih izda posamezen izdajatelj delnic oziroma obveznic in ki dajejo imetniku pravico do nakupa delnic oziroma obveznic tega izdajatelja na določen dan oziroma v določenem obdobju in po vnaprej določeni oziroma določljivi ceni. Ker se z delnicami AAA d.d. ni trgovalo na delujočem trgu, ampak se je s temi delnicami trgovalo na podlagi pogodb o prodaji vrednostnih papirjev, je torej šlo na nejavne prodaje po 3. odstavku 5. člena ZTVP-1. Tako v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tržni vrednosti teh delnic, ampak je edino mogoče uporabiti knjigovodsko vrednost, torej tisto vrednost delnice, ki jo je mogoče izračunati iz knjigovodskih podatkov, to pa je tista vrednost, na katero vplivajo kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, zadržanje čistega dobička in prevrednotenje popravka kapitala. Po presoji sodišča se tržna cena vrednostnih papirjev lahko oblikuje le na organiziranem delujočem trgu, ki se organizira na način in pod pogoji določb ZTVP-1, kar pomeni, da je potrebno predložiti tudi javno ponudbo vrednostnih papirjev. Delnice, ki se prodajajo v okviru nejavne prodaje, lahko zelo varirajo v ceni, saj na prodajo in nakup teh delnic vplivajo različne subjektivne okoliščine. Odločitev tožene stranke, da pri opredelitvi koristi, ki jo je imel tožnik v času realizacije opcije oz. opredelitvi davčne osnove za obdavčitev iz naslova osebnih prejemkov tožnika upošteva knjigovodsko vrednost delnice, je po navedenem pravilna. V primeru, ko tožnik ni izkazal tržne vrednosti delnice v času realizacije opcije, je po presoji sodišča treba upoštevati kot realni premik v premoženju oz. pridobitvi koristi najmanj toliko, kot je razlika med osnovno opcijsko ceno in knjigovodsko vrednostjo delnice, saj bi v nasprotnem primeru družba na ta način dejansko izplačala iz naslova opcijskega nagrajevanja neobdavčene skrite dobičke. Glede knjigovodskega evidentiranja odtujenih lastnih delnic s stališča družbe, gre po stališču SRS 17-lastne delnice (iz sklada lastnih delnic po 240.členu ZGD), za takšno stanje v družbi, da se za negativno razliko med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo, zmanjšajo posamezne sestavine celotnega kapitala oz. to pomeni, če delniška družba odtuji lastne delnice za vrednost, ki je manjša od (nakupne) knjigovodske vrednosti, se negativna razlika med vrednostjo odtujenih lastnih delnic in njihovo nakupno (knjigovodsko) vrednostjo, nadomesti iz rezerv ali drugih sestavin celotnega kapitala delniške družbe. Ker tožnik tržne vrednosti delnice ni izkazal, je po presoji sodišča, pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije, je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti po povedanem ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.

Tožnik je bil že pred vložitvijo napovedi za odmero dohodnine (podatki izplačevalca) seznanjen z dejansko podlago v prvostopni odločbi ugotovljene davčne osnove, kar tožnik v pritožbi tudi navaja. Ob nesporno ugotovljeni knjigovodski vrednosti delnice ob realizaciji opcijskega upravičenja, je davčni organ prve stopnje lahko izdal odločbo v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 in 70/00). Ker je v postopku ostalo sporno le vprašanje uporabe materialnega zakona, po presoji sodišča izvedba posebnega ugotovitvenega postopka ne predstavlja kršitve procesnega zakona, ki bi narekovala odpravo odločbe. Sodišče tudi drugih v tožbi zatrjevanjih kršitev ni našlo.

Glede na povedano, je sodišče potem ko bistvenih kršitev postopka pred izdajo odločbe ni našlo, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.