Jedro

102.a člen ZDR sicer določa (predvsem v zvezi z dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja), da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kar pa ne pomeni, da se delavec v takem primeru lahko obrne z zahtevo za varstvo svojih pravic na sodišče, ne da bi to varstvo najprej uveljavljal pri pristojnem organu v organizaciji. 2. odstavek 83. čl. ZTPDR namreč določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Sodišče tako tožbo zavrže, kar pa ne pomeni, da gre za odločitev v škodo delavca. Ta namreč tudi kasneje, v razumnem roku, prav zaradi izostanka pravnega pouka na prvostopnem sklepu delodajalca, lahko ugovarja zoper takšen sklep delodajalca pri pristojnem organu.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1., 3. in 4. odst. izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da je tožniku z dnem 7.3.1994 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (1. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mu plača neto zneske plače za čas od 1.1.1994 do 7.3.1994 v zneskih 136.971,10 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1994 dalje do plačila, 131.747,80 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1994 dalje do plačila in 26.641,30 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1994 dalje do plačila (2. odstavek izreka sodbe) ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 1.612.424,20 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 8 dneh (3. odstavek izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je zavrnilo (4. odstavek izreka sodbe). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo (5. odstavek izreka sodbe), s sklepom pa je sodišče zavrglo tožbo za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.5.1995. Zoper delno sodbo, v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek (4. odstavek izreka), se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo sodbe, tako da se v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.079.193,80 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1994 dalje do plačila. Meni, da mu pripada odškodnina v znesku 6 povprečnih mesečnih bruto plač, glede na določbo 2. odst. 35. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93). Zakonite zamudne obresti mu gredo od trenutka nastanka škode, to je od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne od dneva sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka se je pritožila zoper delno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izrek sodbo nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, ni pa razveljavilo sklepov tožene stranke, tako da ti še vedno veljajo. Delovno razmerje tožniku ni prenehalo zakonito, saj je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le do 30.9.1993 in mu je bilo povsem zakonito naloženo, da podpiše novo pogodbo. Ker te ni podpisal in ni zahteval presoje njene zakonitosti, mu je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 8.3.1994, ki je sicer brez pravnega pouka, vendar ne gre za takšno pomanjkljivost, ki bi vplivala na njegovo zakonitost. Pritožbeno sodišče je obe pritožbi že obravnavalo in s sklepom in sodbo z dne 18.9.1998 odločilo, da pritožbi tožene stranke delno ugodi, pritožbi tožnika pa ugodi v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v 1., 3. in 4. odstavku izreka razveljavi in tožbo v obsegu, v katerem se nanaša na zahtevka tožnika za ugotovitev, da je bilo njegovo prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki s 7.3.1994 nezakonito in da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.079.193,80 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1994 dalje do plačila, zavrže. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu (2. odstavek izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za kasnejšo sodbo. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, revizijsko sodišče pa je reviziji ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, pri čemer je odločilo tudi, da so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka (sklep opr. št. VIII Ips 21/99, z dne 11.5.1999). Po vrnitvi zadeve sodišču druge stopnje torej pritožbeno sodišče ponovno obravnava pritožbe tožeče in tožene stranke, vendar ne več v celoti, saj je odločitev sodišča prve stopnje v sodbi z dne 10.10.1995 v 2. odstavku izreka postala pravnomočna, s tem, ko jo je že vzdržalo v veljavi pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo v sklepu in sodbi z dne 18.9.1998 in tudi ni bila predmet obravnavanja revizijskega sodišča. Pritožbi obeh strank sta utemeljeni. Pritožbeno sodišče tako kot v odločbi z dne 18.9.1998 prvenstveno ugotavlja, da gre v primeru tožnikovega zahtevka za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s 7.3.1994 očitno za spor po 23. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94 - vsaj od uveljavitve tega zakona naprej). Tožnik izhaja iz tega, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje po sklepu tožene stranke z dne 31.1.1994, naknadno pa sta mu bila izdana še sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.3.1994 in z dne 8.5.1995. Na podlagi sklepov z 8.3.1994 in 8.5.1995 mu je delovno razmerje prenehalo z istim datumom, to je s 7.3.1994. Ker gre za spor po 23. čl. ZDSS, je potrebno upoštevati, da sodišče v takšnem primeru ni vezano na zahtevek, kot ga je tožnik postavil. Vendar pa kljub temu sodišče ne more le ugotoviti, da je bilo prenehanje delovnega razmerja delavcu z določenim dnem oz. od določenega dne nezakonito, ne da bi odločalo o zakonitosti posameznih konkretnih sklepov, na podlagi katerih je delavcu delovno razmerje dejansko prenehalo in ne da bi v zvezi s takšnim odločanjem predhodno preverilo tudi, ali so za to sploh izpolnjene procesne predpostavke. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že samo pravilno zavrglo tožbo tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.5.1995, ker tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal pri toženi stranki, temveč je tožbo vložil neposredno na sodišče, kar je v nasprotju z določbo 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Ker je po sklepu z dne 8.5.1995 tožniku prenehalo delovno razmerje s 7.3.1994, torej z istim dnem, kot po sklepu z dne 8.3.1994 in z istim dnem, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje kot dnevu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, sodno varstvo zoper sklep z 8.5.1985 pa ni bilo dovoljeno, je že zaradi tega mogoče ugotoviti nasprotje med odločitvijo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka sodbe in odločitvijo v sklepu (pri čemer je potrebno povdariti, da sklepa ne izpodbija nobena od strank). Določba 23. čl. ZDSS o nevezanosti sodišča na zahtevek (v primeru, če delodajalec ne odloči o ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic delavca, v tožbi sicer sploh ni potrebno navesti zahtevka) tako ne pomeni, da bi sodišče lahko le ugotavljalo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja nasploh oz. na določen datum, brez tega, da bi najprej ugotovilo, ali so sploh podani pogoji za takšno odločanje. Te pogoje oz. predpostavke pa je vedno potrebno presojati v povezavi in glede na posamične sklepe delodajalca, seveda v primeru če so sklepi tudi izdani in vročeni. V konkretnem primeru je to sklep z dne 8.5.1995, pa tudi sklep z dne 8.3.1994, saj je bilo tudi s tem sklepom (v skladu s 4. odst. 135. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) odločeno, da tožniku preneha delovno razmerje s 7.3.1994. Pritožbeno sodišče ponavlja, da ta sklep predstavlja tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj s sklepom z dne 31.1.1994 še ni bilo dejansko odločeno tudi o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Tako je tožena stranka očitno sama štela za potrebno, da izda še sklep z dne 8.3.1994, ki se sklicuje na 4. odst. 135. čl. ZDR, oz. pravilno 5. odst. istega člena, ki določa poseben način prenehanja delovnega razmerja tistemu delavcu, ki ne podpiše pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva njene predložitve, niti ne zahteva presoje zakonitosti te pogodbe po določbi 4. odst. 135. čl. ZDR. Ne glede na to, ali je tožena stranka oz. njen direktor pri tem postopal pravilno ali nepravilno in ali je tožniku, ki je imel pred tem že podpisano pogodbo o zaposlitvi, sploh lahko prenehalo delovno razmerje na podlagi 135. čl. ZDR, je potrebno upoštevati, da tožnik tudi zoper ta sklep ni ugovarjal pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu in sodbi z dne 18.9.1998 ugotovilo, da sicer ta sklep nima pravnega pouka, kar pa vseeno ne pomeni, da delavec lahko zahteva njegovo razveljavitev neposredno na sodišču. Revizijsko sodišče je v svojem sklepu z dne 11.5.1999 navedlo, da je zaključek drugostopenjskega sodišča, da za presojo zakonitosti sklepa direktorja z dne 8.3.1994 niso izpolnjene procesne predpostavke, materialno-pravno zmoten, ker ta sklep ni vseboval pravnega pouka. S takšnim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja (predstavlja tudi odstop od dosedanje sodne prakse). 102.a čl. Zakona o delovnih razmerjih sicer določa (predvsem v zvezi z dokončno odločbo o prenehanju delovnega razmerja), da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kar pa še ne pomeni, da se delavec v takem primeru lahko obrne z zahtevo za varstvo svojih pravic na pristojno sodišče, ne da bi to varstvo najprej uveljavljal pri pristojnem organu v organizaciji. Drugi odstavek 83. čl. ZTPDR namreč določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Ker je sklep z dne 8.3.1994 očitno prvostopenjski sklep tožene stranke, bi mu kljub izostanku pravnega pouka delavec moral najprej ugovarjati pri pristojnem organu v organizaciji, šele kasneje pa bi lahko zahteval varstvo na sodišču. Zato sodišče takšno tožbo zavrže, kar pa ne pomeni, da gre za odločitev v škodo delavca. Ta namreč tudi kasneje, v razumnem roku, prav zaradi izostanka pravnega pouka na prvostopnem sklepu delodajalca, lahko ugovarja zoper takšen sklep, vendar pri pristojnem organu, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.5.1995. Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja tudi preuranjenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, glede na določbo zadnjega odstavka 23. čl. SKPG. Dajatvenemu zahtevku je namreč mogoče ugoditi le tedaj, če je določena dajatev zapadla do konca glavne obravnave (1. odst. 326. čl. ZPP - gre za posebno predpostavko dajatvene sodbe), odškodnina v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa lahko zapade v plačilo šele po pravnomočnosti sodne odločbe, ki ugotavlja takšno nezakonitost. Enako je tudi stališče komisije za razlago SKPG, ki je 5.5.1993 in 3.10.1995 sprejela razlago, da ima določba 4. odst. 23. čl. SKPG značaj pogodbene kazni in da delavec lahko uveljavlja to kazen, ko je z dokončno oz. pravnomočno odločbo (v primeru spora pred sodiščem je relevantna lahko le pravnomočna odločba) ugotovljeno, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje (Ur.l. RS, št. 67/95). Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je revizijsko sodišče tudi to odločitev pritožbenega sodišča razveljavilo, vendar ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Zato pritožbeno sodišče s tem v zvezi sklepa, da je revizijsko sodišče takšno odločitev sprejelo tudi zaradi stališča, da pritožbeno sodišče v primeru, če samo ugotovi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za spor pred sodiščem, razen izrečno v zakonu določenih primerih, ne more postopati v skladu z določbo 2. odst. 369. čl. ZPP, torej razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in v tem delu zavreči tožbo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 3. odstavku izreka, v ponovnem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti procesne predpostavke za dopustnost sodnega varstva. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo tudi pritožbi tožnika v 4. odstavku izreka, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6 bruto plač, prisodilo pa mu je odškodnino z upoštevanjem neto zneskov. Zadnji odstavek 23. čl. SKPG namreč govori o odškodnini v višini najmanj 6 povprečnih mesečnih plač, in ne o izplačanih ali neto plačah. Zato je pri opredelitvi tega, ali so to bruto ali neto plače, potrebno upoštevati določbo 35. čl. iste kolektivne pogodbe, ki določa, da so vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanaša na plače, nadomestila ali druge osebne prejemke, v bruto zneskih, če ni v posameznem členu izrečno določeno, da gre za neto zneske. Seveda pa kljub tej odločitvi v zvezi s pritožbo tožnika pritožbeno sodišče opozarja tudi na zgornjo obrazložitev glede obstoja procesnih predpostavk za uveljavljanje odškodnine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, pa tudi, da so stroški pritožb tožnika in tožene stranke nadaljnji stroški postopka (1. odst. 166. čl. ZPP).