Jedro

Izdaja sklepa o izvršbi ne temelji na petem dostavku 97. člena ZDavP-2, prav tako odločanje po prostem preudarku ni bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. V danem primeru so bili podlaga za odločanje členi 143. in naslednji ZDavP-2, ki davčnemu organu prostega preudarka oz. diskrecijske pravice za odločanje v konkretnem primeru ne omogočajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Kranj pri tožeči stranki opravil davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 12. 9. 2012 z glavnico, z zamudnimi obrestmi in stroški skupaj znašajo 94.590,39 EUR. V izreku sklepa še določa, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri A. d.d. V izreku izpodbijanega sklepa so tudi navedeni izvršljivi naslovi z datumi izvršljivosti ter zneski glavnice, obresti oz. stroškov. V obrazložitvi pojasnjuje, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa. V nadaljevanju se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Citira še 96. člen ZDavP-2. Poudarja, da je način obračunavanja stroškov davčne izvršbe določen v 152. členu ZDavP-2. Pri poravnavi dospelih obveznosti pa se upošteva 94. člen ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-525/2012-2 z dne 8. 4. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da pritožnica izpodbijanemu sklepu ugovarja iz razloga, ker meni, da bi moral njen dolg iz naslova obračuna DDV za četrto četrtletje leta 2011, izvršljivega 1. 2. 2012, davčni organ pokriti iz pobotov v znesku 80.000,00 EUR na podlagi izjave po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 družbe B. d.o.o. kot upnice iz naslova vračila DDV. Pritožbeni organ pri tem ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da ima pritožnica dolg po DDV obračunu za četrto četrtletje 2011 v skupnem znesku 83.434,00 EUR. Tudi ni sporno, da znesek 80.000,00 EUR, do katerega naj bi bila po mnenju pritožnice upravičena družba B. d.o.o., ni bil nakazan za poplačilo pritožničine davčne obveznosti. Prav tako ni sporno, da pritožnica ni sama poravnala zneska, ki se od nje terja. Tako pritožnica z ničemer ni izkazala, da bi bila omenjena izvršba po obračunu neupravičena. Nepotrebno je zato zaslišanje uradnih oseb, kot to predlaga pritožnica. Zgolj možnost podane izjave s strani družbe B. d.o.o. še ne pomeni, da so s tem pritožničine obveznosti tudi poplačane. Iz petega odstavka 97. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi bil davčni organ dolžan vrniti davek, do katerega vračila je upravičen zavezanec za davek na podlagi izjave tretje osebe. Omenjeni člen daje davčnemu organu zgolj možnost, da to stori. Davčni organ tudi ne ugotavlja kršitev načel davčnega postopka, saj je pritožnica sama obračunala davek in ga je bila na podlagi takšnega obračuna tudi dolžna poravnati. Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi jo davčni organ seznanil, da se je njena obveznost poravnala s preplačilom družbe B. d.o.o.. Dopis z dne 16. 12. 2011 tudi ne dokazuje napake pri preknjižbi, saj je s tem dopisom družba B. d.o.o. zgolj obvestila davčni organ o razdrtju pogodbe. Za odločanje o odškodnini pa je pristojno redno sodišče. Glede stroškov postopka se sklicuje na 152. člen ZDavP-2 ter Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku.

Tožnica v tožbi pojasnjuje svoj odnos z družbo B. d.o.o. Med njo in omenjeno družbo je bila dne 30. 3. 2011 sklenjena kupoprodajna pogodba, 3. 6. 2012 pa še aneks k pogodbi. V drugi polovici leta 2011 pa je prišlo do enostranskega razdrtja kupoprodajne pogodbe s strani družbe B. d.o.o. Do takrat pa je B. d.o.o. že plačala 80.000,00 EUR iz naslova DDV po omenjeni kupoprodajni pogodbi, ki ga je poravnala na podlagi izjave iz petega odstavka 97. člena ZDavP-2. Podal jo je tožnik ker je imel iz naslova DDV pri davčnem organu preplačilo v znesku 81.569,00 EUR. Ko je tožnik zadeve preverjal tudi v Ljubljani, je dobil pojasnilo, da je prišlo do napake, tako da je davčni organ B. d.o.o. sporni znesek že nakazal nazaj. Izjavo o pobotu na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2, podano s strani B. d.o.o. za pobot davčnih obveznosti tožnika, je potrdila tudi C.C. v svoji pisni izjavi. Izvršilni postopek je tako, glede na obveznosti tožnika po izvršilnem naslovu za DDV za 4. četrtletje 2011, v nasprotju s temeljnimi načeli davčnega postopka, in sicer materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 ter gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2. Prav tako je izpodbijani akt v nasprotju z načelom zakonitosti v davčnih zadevah iz 4. člena ZDavP-2 in sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Nasprotuje pa tudi splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Očitno je, da davčni organ pred izdajo sklepa ni ravnal v skladu z temeljnimi načeli davčnega postopka, saj je kljub temu, da je razpolagal z izjavo B. d.o.o., podano na podlagi petega odstavka 97. člena ZDavP-2, namesto pobota v relevantnem znesku, le-tega nakazal na družbo B. d.o.o., zoper tožnika pa sprožil izvršilni davčni postopek. Slednje potrjujejo tudi izjave posameznih prič. Tožnik z izjavo B. d.o.o. ne razpolaga, saj mu je kljub uradnemu zaprosilu, ni uspelo pridobiti. Prost preudarek oz. diskrecijska pravica iz 97. člena ZDavP-2 je z zakonom podeljeno pooblastilo in pravica upravnega organa, da pri izdajanju upravnih aktov izmed dveh ali več možnih alternativ izbere tisto, ki se mu zdi najbolj primerna. Čeprav je davčnemu organu dana pravica odločati po prostem preudarku, pa to ne pomeni možnosti za samovoljno odločanje. Pri tem se sklicuje na 4. člen ZDavP-2. Primarni namen določbe petega odstavka 97. člena ZDavP-2 je po prepričanju tožnika gotovo v tem, da se upošteva volja zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka. V konkretnem primeru prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki bi bil za dosego javne koristi najbolj optimalen, za tožnika pa najbolj ugoden. Zaradi neobrazloženosti uporabe prostega preudarka, odločbe prvostopnega in drugostopnega organa ni bilo mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z 2. točko prvega ostavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena istega zakona. Zaradi neobrazloženosti uporabe prostega preudarka pa je bila tožniku tudi odvzeta ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Izpodbijani odločbi nasprotujeta tudi splošnemu načelu enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Davčni organ je nedvomno v bistveno enakih dejanskih položajih postopal različno in tožnika ter družbo B. d.o.o. brez upravičenega stvarnega razloga obravnaval različno. S tem je tožnika neutemeljeno postavil v slabši položaj. V konkretnem primeru stvarnega razloga za različno obravnavanje tožnika in družbe B. d.o.o. v zvezi z davčnim dolgom ni mogoče najti. Takšen razlog pa tudi ne izhaja iz obrazložitve odločb prvo in drugostopnega davčnega organa. Napačen je tudi zaključek drugostopnega organa, da je s strani pritožnika predlagano zaslišanje uradnih oseb nepotrebno, pritožbi priložena dokazila pa da ne dokazujejo napake pri preknjižbi. Iz istih razlogov je drugostopni organ ravnal tudi napačno, ko ni v zvezi z zatrjevano podano pobotno izjavo družbe B. d.o.o., izvedel vseh v pritožbi predlaganih dokazov. Tudi zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovemu zahtevku ugodi in s sodbo odpravi izpodbijani sklep v zvezi z odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na izterjavo obveznosti po izvršilnem naslovu obračuna DDV za zadnje četrtletje leta 2011, oz. v delu, ki se nanaša na tožnikov davčni dolg iz naslova DDV v višini 80.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu, v vsakem primeru pa naj tožena stranka tožniku povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopni organ izdal sklep o izvršbi na podlagi uradne evidence, iz katere je izhajalo, da ima tožeča stranka neporavnane obveznosti. Tožeča stranka pa tudi ni navajala, da bi obveznosti sama poravnala. Glede pobota je bilo stališče davčnega organa tožnici že pojasnjeno v odločbi organa druge stopnje. Tožbene navedbe glede izvora pobota lahko poda le dejanska upravičenka do vračila, t.j. B. d.o.o., ne pa tožeča stranka. Prvostopni organ, tudi če je vrnil preplačilo družbi B. d.o.o., ni postopal v nasprotju s predpisi. Razmerje, ki ga ima tožeča stranka z družbo B. d.o.o., pa ni predmet tega postopka. Prav tako predmet presoje v postopku ni bil pobot, zato so tožbene navedbe glede kršitev prostega preudarka in navedbe glede neobrazloženosti po mnenju tožene stranke neutemeljene. V zadevi tudi ni bilo razloga za vpogled v evidence dokumentacije DURS, ki se tiče družbe B. d.o.o., saj se ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izvršbe zoper slednjo, temveč zoper tožečo stranko. Iz tega razloga so zato relevantni le podatki glede tožeče stranke. Tožena stranka ponovno ugotavlja, da tožeča stranka ne nasprotuje višini obveznosti, temveč zgolj navaja svoje mnenje, kako bi moral ravnati davčni organ v zvezi s pravico do vračila denarnega zneska druge pravne osebe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje tega upravnega spora je izdani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, kar urejajo 142. in naslednji členi ZDavP-2. Uporaba posameznih določb ZDavP-2 v konkretnem primeru med strankama niti ni sporna, pač pa (ne)uporaba petega odstavka 97. člena ZDavP-2. Ta določa, da lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek. Kot navaja že tožena stranka, izdaja sklepa o izvršbi ne temelji na omenjenem členu, prav tako odločanje po prostem preudarku ni bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Zato so vse navedbe tožeče stranke, ki se navezujejo na diskrecijsko pravico tožene stranke, glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nerelevantne. Prosti preudarek je materialno pravna podlaga za odločanje. V danem primeru pa so bili kot podlaga za odločanje navedeni členi 143. in naslednji ZDavP-2, ki pa davčnemu organu prostega preudarka oz. diskrecijske pravice za odločanje v konkretnem primeru ne omogočajo. Dejstva, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da njegov davčni dolg ni poravnan, pa tožnik ni z ničemer omajal. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Kolikor so ti enaki tožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče in jih v smislu 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.