Jedro

Udeleženci morajo koncentracijo priglasiti Uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa. Pomemben za presojo pravočasnosti priglasitve je datum sklenitve pogodbe, ne pa, kdaj je posel zaključen in ali ima pogodba tudi sestavine, potrebne za vpis v sodni register.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno odločbo prekršena določba prvega in tretjega odstavka 53. člena ZPOmK v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZPOmK.

Obrazložitev

A. 1. Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (Urad) je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani podal predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper pravno osebo B.d.o.o. in odgovorno osebo F.S., ker naj bi storili prekršek po prvem oziroma tretjem odstavku 53. člena ZPOmK. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo o prekršku ustavilo postopek o prekršku zoper obdolženo odgovorno osebo, ker ni dokazano, da je storila očitani ji prekršek, torej iz razloga po 5. točki prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (ZP). Zoper obdolženo pravno osebo je sodišče postopek ustavilo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 167. člena ZP v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. Zoper odločbo o prekršku se je pritožil predlagatelj postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec je 19.4.2007 zoper pravnomočno odločbo o prekršku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb drugega odstavka 12. člena ter prvega in tretjega odstavka 53. člena ZPOmK in zaradi kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 186. člena ZP. Vložnik navaja, da je nepravilno stališče obeh sodišč, da je pogodbo, sklenjeno 24.9.2003, po vsebini potrebno šteti kot predpogodbo, ki je postala dokončna pogodba o prenosu poslovnega deleža šele s sklenitvijo pogodbe z dne 6.1.2004, zaradi česar šele od takrat dalje teče rok za priglasitev koncentracije. Takšno stališče pomeni materialno kršitev predpisa, ki določa prekršek. Ta namreč ne določa, da obveznost priglasitve nastane takrat, ko "pogodba postane zavezujoča," kot to trdi sodišče. Po vsebini ima pogodba z dne 24.9.2003 vse bistvene sestavine, tudi ceno, ki je določljiva. Stranki je nista šteli kot predpogodbo in je zato tudi nista tako naslovili. V notarskem zapisu je zapisano, da gre za pogodbo, ki bo dobila še aneks. Pogodba, sklenjena 6.1.2004, je samostojna pogodba le glede tistih vsebin pogodbe, ki omogočajo vpis lastništva v Sodni register.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena obdolženi pravni in odgovorni osebi, ki sta nanjo odgovorili v vlogah z dne 25.5.2007 po svojih zagovornikih, odvetnikih iz Odvetniške družbe C., R. & partnerji.

B.

4. Po prvem odstavku 53. člena ZPOmK, veljavnem v času očitane storitve prekrška, se z denarno kaznijo od 3.000.000 tolarjev do 10.000.000 tolarjev za prekršek kaznuje pravna oseba, ki ne priglasi Uradu nameravane koncentracije ali je ne priglasi v roku. Za prekršek pa se z denarno kaznijo od 300.000 tolarjev do 500.000 tolarjev kaznuje tudi odgovorna oseba, ki stori dejanje iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek 53. člena ZPOmK).

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da se obdolženi odgovorni in pravni osebi očita, da je s pogodbo o nakupu poslovnega deleža z dne 24.9.2003 prišlo do koncentracije in da je od tega datuma bila dolžna v roku enega tedna priglasiti koncentracijo podjetij Uradu, le to pa je storila šele 13.1.2004. Sodišče je ugotovilo, da iz notarskega zapisa pogodbe o nakupu poslovnega deleža izhaja, da gre po naravi in vsebini za predpogodbo, ki zavezuje stranke k sklenitvi pogodbe ob pogoju, da se do v njej določenega roka izpolnijo vsi pogoji, navedeni za sklenitev. Na podlagi te predpogodbe naj po stališču sodišča ne bi nastala obveznost izpolnitve koncentracije, saj so v njej navedeni pogoji in je iz nje razvidno, da posel ni zaključen in da sta se stranki tudi dogovorili, da bosta posel zaključili 6.1.2004. Iz opozorila notarja je razvidno tudi, da se morajo izpeljati še različne aktivnosti in se ta pogodba niti ne more izvesti v sodnem registru, ker nima vseh potrebnih sestavin. Sodišče na podlagi teh ugotovitev zaključuje, da je obveznost priglasitve koncentracije nastopila šele s sklenitvijo pogodbe z dne 6.1.2006, in je pravna oseba koncentracijo priglasila v predpisanem roku. Takšnim razlogom je z obrazložitvijo, da "rok za priglasitev koncentracije teče šele potem, ko pogodba postane zavezujoča" pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi z dne 18.3.2008 pojasnilo, da takšno stališče sodišč prve in druge stopnje ni pravilno. Rok za priglasitev koncentracije je določen v drugem odstavku 12. člena ZPOmK, in sicer morajo koncentracijo udeleženci priglasiti Uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa, pri čemer rok za priglasitev začne teči s prvim od teh dogodkov. V zvezi s tem je pravilna trditev zahteve, da je sodišče v obravnavani zadevi napačno razlagalo pojem sklenitve pogodbe iz drugega odstavka 12. člena ZPOmK. V skladu s 15. členom Obligacijskega zakonika (OZ) je pogodba sklenjena takrat, ko se stranki dogovorita o njenih bistvenih sestavinah, torej v primeru konkretne prodajne pogodbe predvsem o predmetu pogodbe (poslovni delež) in kupnini. Če slednja ni določena v znesku, mora biti v pogodbi dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti (prvi odstavek 442. člena OZ). Napačno je stališče v izpodbijani sodbi, da se pogodba z dne 24.9.2003 šteje kot predpogodba. S predpogodbo se stranki namreč zavežeta, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena OZ), za kar v obravnavani zadevi ne gre, saj sta stranki v pogodbi z dne 24.9.2003 dogovorili le to, da bosta 6.1.2004 sklenili dodatek k tej pogodbi, če bodo za to izpolnjeni pogoji, določeni v njej.

7. Prav tako je nepravilno stališče v izpodbijani odločbi, da pogodba, ki je sklenjena z odložnimi pogoji, pogodbenih strank do njihove izpolnitve ne zavezuje. Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek (odložni pogoj) ali prenehanje (razvezni pogoj) odvisna od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Čeprav OZ v tej določbi govori o nastanku pogodbe, ki je odvisen od pogoja, pa pogojno sklenjena pogodba dejansko obstoji že, ko je sklenjena (torej ko je doseženo soglasje volj pogodbenih strank), le njeno učinkovanje je odvisno od pogoja, kakor pravilno izraža drugi odstavek 59. člena OZ (prim. Cigoj, Komentar, str. 72). Če se pogoj izpolni, pogodba sklenjena pod odložnim pogojem po tej določbi tudi učinkuje od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega, kar pa izpodbijana odločba ne ugotavlja. To pomeni, da z izpolnitvijo pogoja lahko zgolj nastanejo ali prenehajo obveznosti oziroma drugi učinki v že obstoječem razmerju. Okoliščina, da sta stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili tudi odložne pogoje, torej na dejstvo, da je pogodba sklenjena, ne vpliva, zato je drugačno stališče izpodbijane odločbe napačno.

8. Sodišče v izpodbijani odločbi ugotavlja, da sta stranki v pogodbi z dne 24.9.2003 dogovorili, da bosta posel zaključili 6.1.2004 in da pogodba kot taka še ni sposobna vpisa v sodni register. Vendar ta okoliščina za odgovor na vprašanje, kdaj začne teči rok za priglasitev koncentracije, ni pomembna. Drugi odstavek 12. člena ZPOmK jasno določa, da morajo udeleženci koncentracijo priglasiti Uradu najpozneje en teden po sklenitvi pogodbe ali objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega interesa, pri čemer rok za priglasitev začne teči s prvim od teh dogodkov. Dejstvo, ki je glede na povzeto določbo v obravnavani zadevi pomembno za presojo pravočasnosti priglasitve, je torej datum sklenitve pogodbe (24.9.2003), ne pa tudi, kdaj je posel zaključen in ima pogodba tudi sestavine, potrebne za vpis v sodni register. Pri tem ne gre spregledati, da je koncentracijo tudi v primeru javne ponudbe treba priglasiti v enem tednu po objavi javne ponudbe, četudi je ta (lahko) objavljena pod pogojem (prvi odstavek 12. člena takrat veljavnega oziroma 21. člen sedaj veljavnega Zakona o prevzemih), da bo dosežen prag uspešnosti, ter da določba prvega odstavka 53. člena ZPOmK (v besedilu, veljavnem v času očitane storitve prekrška) govori o priglasitvi nameravane in ne že izvršene koncentracije, kot pravilno opozarja zahteva.

9. Vložnik zahteve uveljavlja tudi procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 186. člena ZP, vendar v zahtevi ne obrazloži, v čem naj bi bila uveljavljana procesna kršitev. Po prvem odstavku 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti. V nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

10. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano odločbo prekršena določba prvega in tretjega odstavka 53. člena ZPOmK v zvezi z drugim odstavkom 12. člena ZPOmK. V skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 je Vrhovno sodišče kršitev ugotovilo in pri tem ni poseglo v izpodbijano pravnomočno odločbo, saj je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolžene pravne in odgovorne osebe.