Jedro

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave in se nanaša na tek izvršilnega postopka ter ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.

Izrek

1.Tožba se zavrže. 2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopno upravno odločbo (sklepom), številka 06122-1036/2008-1216 z dne 8. 10. 2009 je odločeno, da se predlogu inšpekcijske zavezanke družbe A. d.o.o. za odlog izvršbe odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, številka 06122-1036/2008-1216 z dne 3. 10. 2008 ne ugodi. Navedeno odločitev je potrdila pritožbena odločba tožene stranke, številka 0612-187/2008-24 z dne 23. 11. 2009. Prvostopni upravni organ v obrazložitvi navaja, da gradbena inšpektorica ugotavlja, da je inšpekcijska odločba, številka 06122-1216 z dne 3. 10. 2008 postala dne 2. 3. 2009 izvršljiva, dne 11. 6. 2009 pa tudi pravnomočna. Dne 30. 7. 2009 je bil izdan Sklep o dovolitvi izvršbe z novim rokom do 1. 11. 2009 za izvršitev odrejene obveznosti iz te odločbe. Pritožba proti sklepu o dovolitvi izvršbe je bila z odločbo tožene stranke, številka 0612-187/2008-21 z dne 11. 9. 2009 zavrnjena. Inšpekcijska zavezanka v vlogi z dne 14. 8. 2009 sicer navaja različne razloge za odlog izvršbe. Po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) se upravna izvršba lahko izjemoma odloži na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršbo oziroma zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Gradbena inšpektorica je po proučitvi podanega predloga ugotovila, da zahtevku inšpekcijske zavezanke ni mogoče ugoditi, ker pogoji za odlog izvršbe niso podani, ker zavezanka družba A. d.o.o. ni izkazala verjetnosti nastanka nepopravljive škode. Pritožbena odločba v obrazložitvi pojasnjuje pritožbene navedbe proti prvostopni odločbi, predvsem še dodatno obrazlaga, kaj pomeni nepopravljiva škoda, in s tem dopolnjuje razloge za odločitev prvostopnega organa.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima pravni interes za vložitev tožbe skladno z določbo 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker ima odločitev hude posledice za tožečo stranko. Je namreč gospodarski subjekt, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost. S tem ji grozi prisilna odstranitev dveh montažnih objektov, ki jih uporablja za skladiščenje pri svojem rednem poslovanju, kar pomeni, da poslovanja brez teh objektov tožeča stranka sploh ne more več nadaljevati. Ukvarja se z dejavnostjo trgovine, za kar nujno potrebuje te skladiščne prostore. V primeru, da se ne ugodi tožbi, bo tožeča stranka morala prenehati z opravljanjem dejavnosti, šla bo v stečaj in jo bodo zadele vse posledice, ki se nanašajo na uvedbo stečaja. Ker ji sklep o dovolitvi izvršbe nalaga odstranitev teh dveh objektov do 1. 11. 2009, to pomeni, da bi s tem dnem morala nehati poslovati, nastopile bi likvidnostne težave in v kratkem času bi bila prisiljena odpustiti sedem sedaj redno zaposlenih delavcev. Neizogibno pa bi sledil tudi stečaj oziroma likvidacija podjetja. Škoda znaša preko 150.000 EUR, saj je samo en objekt tožečo stranko stal preko 120.000 EUR. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, in da se tožbi ugodi ter upravni akt odpravi ter s sodbo odloči o stvari oziroma podredno, da se tožbi ugodi, upravni akt odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Za bistveno kršitev gre, ker sklep vsebuje zgolj ugotovitev, da pogoji za odlog izvršbe niso podani, in da tožeča stranka ni izkazala nastanka nepopravljive škode, kar je neobrazložen sklep (7. točka 237. člena ZUP). Takšno odločbo se sploh ne da preizkusiti. Tožeča stranka je že k predlogu predložila obširno dokumentacijo, ki dokazuje dejstva sedanjega uspešnega poslovanja, dobre poslovne rezultate, dejstvo, da ima 7 delavcev zaposlenih za nedoločen čas in drugo. Nadalje gre za kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Tako bo nastanek nepopravljive škode sedaj moralo ugotavljati sodišče. Tožeča stranka nima nobenih skladiščnih prostorov več. Njeni prejšnji skladiščni prostori tudi ne bi več zadoščali za tako obsežno poslovanje, ki ga ima sedaj tožeča stranka, kar izkazujejo podatki o njenem prometu. To svojo dejavnost izvaja na enem prostoru, na eni lokaciji, obsežna zemljišča z že prej obstoječimi objekti je ravno tudi kupila zaradi namena skoncentriranega opravljanja dejavnosti. Javna korist s tem, ko bi še nekaj časa ti objekti lahko stali, nikakor ne bi bila prizadeta. Nepopravljiva škoda tožeče stranke je sorazmerno večja. Javna korist ne bi bila prizadeta, ker objekti ne onesnažujejo okolja, nihče od občanov jim nikoli ni nasprotoval, nasprotno pa bi nastala nepopravljiva škoda, ker bi morali prenehati s poslovanjem s sedmimi zaposlenimi in z dobrim letnim prometom. Odstranjenih objektov, za katere je bila plačanega veliko denarja, tožeča stranka nikjer drugje in nikoli več ne bi mogla uporabiti. Teh okoliščin o nastanku nepopravljive škode organ prve stopnje sploh ni presojal, temveč je o zadevi odločal abritrarno, enostransko oziroma pristransko in zato je utemeljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja obravnavane zadeve. Posledično je podan tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj določba zakona glede pogojev, po katerih je mogoče predlagati odlog upravne izvršbe oziroma so pogoj za odlog izvršbe, ni pravilno uporabljena. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi ni predlaga, da sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o njeni dovolitvi z dne 30. 7. 2009, je tožeča stranka želela doseči njeno začasno zadržanje oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom. Glede na določbi prvega in drugega odstavka 226. člena ZUP se namreč o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo, odloča s sklepom. Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To je vseboval že izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba z dne 3. 10. 2008, številka 06122-1036/2008-1216, s katero je bilo tožeči stranki odrejeno, da mora odstraniti dva jeklena objekta tlorisne velikosti 15m x 30m, višine do kapi 5m na zemljišču s parcelno številko 4/9 k.o. ... in tlorisne velikosti 15m x 40m, višine do kapi 5,10 m na zemljišču s parcelno številko 4/10 k.o. ... in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njeno obveznost, in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz te določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca. Ta se namreč odloži le izjemoma, če so zato izpolnjeni zahtevani pogoji (sklep Vrhovnega sodišča RS, številka I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009). Enako stališče pa izhaja tudi iz upravno sodne prakse v zadevah Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, številka I U 896/2010 z dne 2. 9. 2010, III U 358/2009 z dne 8. 10. 2010, I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009, IV U 351/2009 z dne 15. 2. 2010, IV U 315/2009 z dne 15. 2. 2011. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v tožnikov pravni položaj, niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena proti upravnemu aktu, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo zavrglo. Sodišče ni sledilo predlogu za opravo glavne obravnave, ker se v zadevi odloča samo o procesnem vprašanju in predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi določbe 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbijajo procesni sklepi v postopku izdaje upravnega akta.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavržena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.