Jedro

Upnik je ponovno predlagal izvršbo na to nepremičnino dne 22.1.2003, ko je že veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki omejitve izvršbe na take nepremičnine ne predvideva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep, s katerim je bilo dovoljeno novo izvršilno sredstvo, k z izvršbe ni več izvzeto. Izvršbo je namreč možno voditi vse, dokler upnik ni poplačan, tako npr. iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep z dne 7.2.2003, s katerim je zoper dolžnika dovolilo izvršbo še z novim izvršilnim sredstvom in sicer na njegovo nepremičnino - parc.št. 275/8, vpisano v vl.št. 505 k.o. R. Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je bila na to nepremičnino dovoljena izvršba že s sklepom z dne 21.4.1993, ki pa je bil na podlagi njegovega ugovora razveljavljen in v tem delu izvršilni postopek ustavljen. O zadevi je bilo torej že pravnomočno odločeno, zato sodišče o isti stvari ne bi smelo ponovno odločati in to ne glede na to, da se je med postopkom spremenil zakon, ki ureja izvršbo. S ponovno odločitvijo o isti stvari je zato sodišče po mnenju pritožbe zagrešilo kršitev postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi je le-to utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi dolžnikovega ugovora, kot pravilne. V času, ko je upnik prvič predlagal izvršbo na dolžnikovo parc.št. 275/8, je 152. čl. tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku določal, da ne morejo biti predmet izvršbe poleg kmetijskih zemljišč in gospodarskih poslopij kmeta, kolikor jih potrebuje za preživljanje sebe in družinskih članov, tudi hiše, v katerih stanujejo. Prav iz tega razloga je bil izvršilni postopek s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 24.5.1993, kolikor je bila pred tem izvršba dovoljena na dolžnikovo stanovanjsko hišo z dvoriščem, stoječo na parc.št. 275/8, ustavljen. Upnik je ponovno predlagal izvršbo na to nepremičnino dne 22.1.2003, ko je že veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki omejitve izvršbe na take nepremičnine ne predvideva. ZIZ (Ur.list RS št. 51/98 in 75/02) ni predvidel, da naj bi se postopki, ki so bili ob uveljavitvi tega zakona že v teku, nadaljevali po prejšnjih predpisih. Zato so njegove določbe stopile v veljavo s 15.10.1998 (oz. spremembe z dnem 22.9.2002) in je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep, s katerim je bilo dovoljeno novo izvršilno sredstvo, ki iz izvršbe ni več izvzeto.

Stališče dolžnika, da sodišče ne bi smelo ponovno odločati o izvršilnem sredstvu, v zvezi s katerim je bil predlog že pravnomočno zavrnjen, je po oceni pritožbenega sodišča zgrešeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju res v 15. čl. določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (torej tudi 319. čl. ZPP, ki se nanaša na prepoved ponovnega odločanja o istem zahtevku). Vendar pa se prepoved ponovnega odločanja ne more nanašati na obravnavano situacijo. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako npr. iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. Ker bi torej načeloma upnik lahko uspel z izvršilnim predlogom na sporno nepremičnino tudi v novem, samostojnem izvršilnem postopku, ni razloga, da sodišče tudi v obravnavani zadevi ne bi smelo dovoliti izvršbe nanjo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).