Jedro

Tožnik je predlagal izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja še pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku. Njen namen je torej varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje regulacijske začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem sporu zahteval razveljavitev učinkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2025, poziv nazaj na delo ter od 23. 1. 2025 priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (prijava v obvezna zavarovanja, obračun bruto mesečne plače 6.500,00 EUR in po odvodu dajatev plačilo neto zneska). Odločilo je, da krije sam stroške v zvezi s predlogom.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem, da predpostavka po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ne zadostuje za ugoditev predlogu. Domneva o obstoju te predpostavke je uzakonjena v 22. členu ZZPri, kar bi sodišče moralo upoštevati, ugotoviti verjetnost obstoja terjatve in predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi. ZZPri je v razmerju do ZIZ lex specialis, kar pomeni, da mora sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe praviloma ugoditi, če ugotovi, da odpoved predstavlja povračilni ukrep delodajalca. Napačna je presoja o neobstoju pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodni postopek bo trajal vsaj nekaj mesecev, denarno nadomestilo zavoda za zaposlovanje pa ne zadošča za dostojno življenje. Pogoj reverzibilnosti je nepravičen, saj od tožnika terja, da na eni strani dokaže nenadomestljivo škodo, na drugi strani pa razpolaganje s sredstvi, s katerimi bo toženki povrnil škodo, če bi se izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno. Napačna je tudi presoja o neobstoju pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženka je velika družba z večmilijonskim premoženjem, zato tožnikova bruto mesečna plača 6.500,00 EUR ob predpostavki, da sodni postopek traja 10 mesecev, zanjo ne pomeni hujših neugodnih posledic. Toženka obravnava tožnika diskriminatorno, saj sodelavcev, ki sta storila enako kršitev kot on, ni sankcionirala.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom istega zakona je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Tožnik je vložil tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) se začasna odredba za zavarovanje terjatve v individualnem delovnem sporu izda po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti obstoja terjatve mora verjetno izkazati vsaj eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6.Pritožba navaja, da so predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v drugem odstavku 272. člena ZIZ naštete alternativno, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi verjetnost obstoja predpostavke iz 1. alineje citirane določbe, tj. nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnik je predlagal izdajo regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja še pred pravnomočno rešitvijo v sodnem postopku. Njen namen je torej varstvo obstoječega stanja in ne zavarovanje izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah. Ker se predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nanaša na zavarovalne začasne odredbe, z njo ni mogoče utemeljiti izdaje regulacijske začasne odredbe, zato sodišče prve stopnje te predpostavke pravilno ni presojalo.

7.Pritožba kot lex specialis izpostavlja drugi odstavek 22. člena Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri; Ur. l. RS, št. 16/2023), v skladu s katerim se v primeru, če prijavitelj v postopku za izdajo začasne odredbe izkaže, da je pred povračilnim ukrepom podal prijavo, šteje, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirana določba predstavlja zakonsko domnevo o obstoju predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar pa ne vpliva na drugačno presojo tega spora. Ta zakonska domneva je ključnega pomena le za presojo tistega predloga za izdajo začasne odredbe, ki sploh lahko temelji na predpostavki iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. za presojo zavarovalne začasne odredbe, ki pa ni predmet obravnavanega predloga. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno razglabljanje o smislu 22. člena ZZPri in pritožbeni predlog o sprožitvi postopka ugotavljanja skladnosti te zakonske določbe z Ustavo RS.

8.Predlogu, ki ga uveljavlja tožnik, bi bilo mogoče ugoditi iz razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti verjeten obstoj te predpostavke, in sicer glede težko nadomestljive škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da ima tožnik zagotovljen dohodek, saj ima na podlagi 24. člena ZZPri pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Njegova partnerka je zaposlena, pri čemer konkretnih navedb (in dokazil) o višini njenega dohodka tožnik ni podal. Prav tako ni podal trditev in dokazil o siceršnjem premoženjskem stanju družine. Trditev, da tožnikovo denarno nadomestilo in partnerkin dohodek ne zadoščata za dostojno preživljanje družine z dvema otrokoma, tako ni izkazana. Ob teh okoliščinah tudi zatrjevno dejstvo, da je tožnik dolžan plačevati stanovanjski kredit z mesečno anuiteto 676,27 EUR, ne more vplivati na drugačno presojo obstoja predpostavke. Tudi sicer zatrjevana škoda zaradi prejete izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha v tem delovnem sporu tožnik lahko uveljavljal vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Pritožbeno sklicevanje na trajanje sodnega postopka prav tako ne more privesti do drugačnega zaključka, pri čemer pritožnik niti ne navaja, da nima možnosti pridobitve (nove) zaposlitve in dohodka v bodoče oziroma za čas trajanja postopka.

9.Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da je bila za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tj. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Čeprav sodna praksa sicer ni povsem enotna, ali je mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe v primeru, ko je izpolnjena le-ta predpostavka, je za obravnavani primer ključno, da sodišče prve stopnje obstoja okoliščin iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pravilno ni ugotovilo. Tožnik je pavšalno utemeljeval, da je toženka velika gospodarska družba z večmilijonskim premoženjem, medtem ko navedb in dokazil o premoženjskem stanju sebe in svoje družine ni podal. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, mora upnik za obstoj tega pogoja konkretno izkazati obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem utemeljiti potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja, česar pa tožnik ni storil. Temu ne zadosti niti pritožbeno sklicevanje (ki tudi sicer predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP), da višina plače, ki bi mu jo tekom sodnega postopka po začasni odredbi izplačevala toženka (za opravljeno delo), zanjo ne more predstavljati hujših neugodnih posledic.

10.Za presojo predloga o začasni odredbi ni odločilnega pomena pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožnik obravnavan diskriminatorno, ker toženka ni sankcionirala tudi sodelavcev, ki sta storila enako kršitev kot on.

11.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Prim. VSL II Cp 1183/2012, VSL I Cpg 660/2011, VSL II Cp 205/2011 idr.

2Prim. Pdp 138/2024.

3Prim. VSL II Cp 1565/2019, VSL II Cp 1614/2019, VSL I Cp 2098/2020, Pdp 628/2018, Pdp 415/2019 idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/1-1, 272/1-2, 272/1-3, 272/2

Zakon o zaščiti prijaviteljev (2023) - ZZPri - člen 22, 22/1, 24

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 43, 43/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.