Jedro

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se določba 164. člena ZEKom uporablja tudi za zasebna omrežja. Zakonske omejitve lastninske pravice so dopustne le v javnem interesu. Upravičenj, ki jih imajo upravljalci javne infrastrukture ni mogoče širiti na nejavno infrastrukturo, saj umanjka javni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani toženo stranko obsodilo na plačilo 21.437 EUR uporabnine, višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini s št. 16E - poslovni prostor v prvi etaži stavbe L., še posebej pa je dolžna opustiti na tem zemljišču opravljanje telekomunikacijskih storitev in s teh nepremičnin odstraniti vse svoje naprave in opremo. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožena stranka na nepremičninah, last tožeče stranke, ni priposestvovala služnosti niti ni te služnosti pridobila na kakšen drug način. Nepremičnine je za svojo dejavnost uporabljala na podlagi prekarija, ki pa ga je tožeča stranka preklicala najkasneje 2.9.2008. Od tega dne dalje tožena stranka uporablja nepremičnine brez pravne podlage, zato mora opustiti njihovo uporabo in plačati uporabnino. Glede pravdnih stroškov je sodišče odločilo, da ob upoštevanju delnega uspeha vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Vztraja, da je priposestvovala služnostno pravico. Tožena stranka že več kot 20 let uporablja nepremičnine, čemur niti tožeča stranka niti njeni pravdni predniki nikoli niso nasprotovali, zato je že zdavnaj priposestvovala služnostno pravico in jo tudi uresničevala v dobri veri. Poleg tega gre za služnostno pravico napeljave, ki jo ureja Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom) in gre za posebno služnost v javno korist, ki se v izvrševanju lahko primerja s civilnopravno omejitvijo lastninske pravice. Takšna služnost vsebuje močan javnopravni element, ki služi javnemu in ne zasebnim interesom. Tožena stranka meni, da sodba nima razlogov, zakaj mora tožena stranka opustiti uporabo nepremičnine. Nepremičnine uporablja v skladu s služnostjo, oziroma ji uporaba pripada na podlagi sklenjene pogodbe in ZEKom. Tudi sodna praksa zavzema stališče, da postane poseg protipraven šele, ko preseže tolerančni prag in ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Tožnikova pravica pa vsekakor ni bila ovirana, saj je sama dovoljevala toženi stranki, da vstopa na nepremičnino in opravlja dela. Na koncu se tožeča stranka pritožuje tudi glede odločitve o stroških. Tožeča stranka je s stalnim spreminjanjem zahtevka povzročila, da je morala tožena stranka ves čas odgovarjati na vedno nove zahtevke. Odločilen del zahtevka je uporabnina, v tem delu pa je tožeča stranka uspela le do deleža 18 %.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svoje ugovore v tej pravdni zadevi temeljila na trditvah, da ima za uporabo spornih nepremičnin pravni naslov in sicer služnost. Služnost naj bi predvsem priposestvovala, poleg tega pa služnost določa tudi ZEKom. Tudi v pritožbi še vztraja, da že več kot 20 let uporablja nepremičnine in da niti tožena stranka niti njeni pravni predniki tej uporabi niso nasprotovali. Povedano ni sporno, vendar pritožnik spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je uporaba temeljila na dovoljenju do preklica (prekariju). Da je dejansko šlo za prekarij, je sodišče prve stopnje podrobno utemeljilo in z razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, tožena stranka pa konkretnih ugovorov glede tega zaključka v pritožbi niti nima. Po določbi tretjega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa služnosti ni mogoče priposestvovati, če je bila dovoljena do preklica. Glede na (pravilno) ugotovljeno dejansko stanje, je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ugotovilo, da tožena stranka služnosti ni priposestvovala.

Prav tako pa se tožena stranka ne more sklicevati niti na ZEKom. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da se določba 164. člena ZEKom uporablja tudi za zasebna omrežja. Zakonske omejitve lastninske pravice so dopustne le v javnem interesu. Upravičenj, ki jih imajo upravljalci javne infrastrukture ni mogoče širiti na nejavno infrastrukturo, saj umanjka javni interes. Že iz tega razloga zato tožena stranka s sklicevanjem na ZEKom ne more uspeti. Ne glede na to pa tožena stranka tako ali tako ni izkazala pisnega soglasja iz 164. člena ZEKom. V pritožbi ne nasprotuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje, da soglasje ni razvidno iz korespondence med strankama, prav tako se pogodba C. na v tej pravdi sporno omrežje ne nanaša. Če je tako, o pisnem soglasju tožeče stranke za uporabo nepremičnin ni mogoče govoriti.

Tožeča stranka je dovoljenje za brezplačno uporabo preklicala najkasneje 2.9.2008 (pritožba nima konkretnih navedb glede tega zaključka). Od takrat naprej torej tožena stranka nima več pravne podlage za uporabo nepremičnin tožeče stranke. Posledično mora prenehati s kakršnimkoli vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke. Vprašanje, ali vznemirjanje dosega tolerančni prag, zato v tej zadevi ni odločilno. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo in ne držijo pritožbeni očitki, da sodba o tem nima razlogov.

Pravilna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je res uspela le v 18 % zahtevka iz naslova uporabnine, vendar je hkrati uspela tudi glede zahtevka po negatorni tožbi (v zvezi s katerim so se nenazadnje tudi izvajali dokazi), poleg tega pa tožena stranka prostovoljno ni želela niti opustiti uporabe nepremičnin tožeče stranke, niti plačati za to uporabo, zato je bila tožba potrebna. Opisane okoliščine pa utemeljujejo odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).