Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - stanovanje tožnikov je od ceste oddaljeno petnajst metrov, prva tožnica in drugi tožnik sta bila v relevantnem obodbju zaradi službenih obveznosti zdoma odsotna okoli osem ur dnevno, tretji tožnik pa do leta 2007 zaradi šolskih obveznosti v povprečju okoli 8 ur dnevno, nato pa zaradi študijskih obveznosti le še šest ur dnevno; v neposredni bližini je rondo, kar je bilo zaradi speljevanja in zaviranja vozil za tožnike posebej moteče, dodaten hrup pa so povzročali tudi poki pnevmatik na motornih vozilih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se v izreku te sodbe zneski 5.900,00 EUR, 5.800,00 EUR in 5.424,80 EUR vsakič nadomestijo z zneskom 4.500,00 EUR, da se znesek pravdnih stroškov 4.477,74 EUR nadomesti s 3.088,45 EUR, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišče prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni prvi tožeči, drugemu tožečemu in tretjemu tožečemu plačati vsakemu znesek v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2006 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek tožečih strank ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov zavrnejo.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške v višini 3.088,45 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.“ da se v zadnjem odstavku izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da so tožniki dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Sicer se revizija zavrne.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da vsakemu od tožnikov plača odškodnino v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2006 dalje do plačila ter da jim povrne pravdne stroške v znesku 3.145,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbama delno ugodilo (pritožbi toženke glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih odškodnin, pritožbi tožnikov pa glede odločitve o stroških pravdnega postopka) in prvostopenjsko sodbo spremenilo, tako da je po spremenjeni odločitvi toženka dolžna prvi tožnici in drugemu tožniku plačati vsakemu odškodnino v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.800,00 EUR od 16. 11. 2006 do 21. 5. 2008, od zneska 5.900,00 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila, tretjemu tožniku pa odškodnino v višini 5.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 5.424,80 EUR od 16. 11. 2006 do 21. 5. 2008, od zneska 5.900,00 EUR pa od 22. 5. 2008 dalje do plačila, tožnikom pa je dolžna povrniti še pravdne stroške v višini 4.477,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 248/2010 z dne 9. 6. 2010 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za posameznega tožnika primerna odškodnina v višini 4.000,00 EUR tj. za 2.900,00 EUR manj od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Izpodbija tudi pravnomočno odločitev o stroških postopka, saj meni, da je presoja o obsegu potrebnih stroškov napačna. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, ki je posameznemu tožniku priznalo v celoti stroške postopka, ki jih je vsak od njih imel pred združitvijo zadev.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Tožniki predlagajo zavrnitev revizije iz razlogov, ker so revizijski očitki neutemeljeni in neargumentirani, nanje pa je pravilno odgovorilo že višje sodišče. Neutemeljeni so očitki o odstopu od sodne prakse višjega in Vrhovnega sodišča, odmerjene odškodnine pa so, upoštevaje subjektivni in objektivni kriterij, pravilno individualizirane. Sklicujejo se na številne zadeve Višjega sodišča v Mariboru, v katerih so bile oškodovancem prisojene odškodnine v višinah, primerljivih tem v obravnavani zadevi.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Toženka je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in da je glede vsakega od tožnikov previsoka za 2.900,00 EUR. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), je revizijski preizkus izpodbijane sodbe omejen na presojo, ali prisojena odškodnina (v razponu od 3.000,00 EUR do 5.900,00 EUR) odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah. Ostalih revizijskih navedb, ki se tičejo izpodbijanja stroškovne odločitve, zato ni mogoče upoštevati, saj v tem delu revizija ni bila dopuščena in ni predmet revizijske presoje.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/366 v Gornji Radgoni in zaradi katerega so v obdobju 57 mesecev, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3/366 in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 - 2005 presežene kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2006 - 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše, saj so bile presežene že kritične vrednosti dnevno-večerno-nočnega hrupa ter nočnega hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja primerno odškodnino, ki gre posameznemu tožniku, odmera v znesku 4.500,00 EUR, tj. 4,8 povprečnih neto plač.(3) Stanovanjski blok, v katerem so v relevantnem obdobju od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 prebivali tožniki, je od ceste oddaljen petnajst metrov, v tem obdobju pa sta bila prva tožnica in drugi tožnik zaradi službenih obveznosti zdoma odsotna okoli osem ur dnevno, tretji tožnik pa do leta 2007 zaradi šolskih obveznosti v povprečju okoli 8 ur dnevno, nato pa zaradi študijskih obveznosti le še šest ur dnevno. V tako določeni odškodnini sta upoštevani tudi ugotovitvi, da se v neposredni bližini stanovanjskega bloka nahaja rondo, kar je bilo zaradi speljevanja in zaviranja vozil za tožnike posebej moteče, dodaten hrup pa so velikokrat povzročali tudi poki pnevmatik na motornih vozilih.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prisojeni znesek odškodnine vsakemu od tožnikov zmanjša na 4.500,00 EUR in da se v presežku do 5.900,00 EUR tožbeni zahtevek zavrne. Ta sprememba je zahtevala spremembo posameznih zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov prvostopenjskega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča (gre za odmero stroškov tožnikov do zvišanja njihovih zahtevkov dne 22. 5. 2008 in za odmero stroškov tožnikov in stroškov toženke, nastalih po zvišanju zahtevka), sámo pa je opravilo manjkajočo odmero stroškov toženke, ki so ji nastali do 22. 5. 2008, ko so tožniki zvišali zahtevke. Stroške je odmerilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (ta se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 v povezavi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 35/2009). Slednji tako znašajo 1.743,05 EUR, njihova odmera pa je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v B2 prilogi spisa.

16. Do zvišanja tožbenih zahtevkov dne 22. 5. 2008 znašajo stroški strank pred sodiščem prve stopnje za tožnike skupno 3.881,01 EUR in stroški toženke 1.743,05 EUR. Glede na spremenjen uspeh strank so tožniki v tej fazi postopka uspeli s približno 79 % (3 x 4.500 EUR od zahtevanih 2 x 5.842,10 EUR in 5.424,80 EUR) in so upravičeni do 3.066,00 EUR stroškov, toženka pa z 21 % uspehom in je tako upravičena do 366,04 EUR njenih stroškov. Po zvišanju tožbenih zahtevkov 22. 5. 2008 znašajo stroški tožnikov skupno 725,65 EUR in stroški toženke 266,00 EUR. Tožniki so v tej fazi postopka uspeli s približno 66 % (3 x 4.500 EUR od zahtevanih 3 x 6.800 EUR) in so upravičeni do 478,93 EUR, toženka pa je uspela s 34 % in je upravičena do 90,44 EUR stroškov. Glede na navedeno gre tožnikom skupno 3.544,93 EUR stroškov, toženki pa 456,48 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna vsem tožnikom skupaj povrniti 3.088,45 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Ker je toženka s pritožbo delno uspela glede odločitve o glavni stvari, tožniki pa s svojo pritožbo le glede stroškovne odločitve, je sodišče tožnikom naložilo, da toženki povrnjeno ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka bi bila po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena OT upravičena do 510 točk za vsakega tožnika, skupno torej do 1530 točk. Ker pa je v pritožbi priglasila le 750 točk in 2 % za materialne stroške, ji je sodišče priglašene stroške priznalo v celoti. Njeni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 351,14 EUR (glej odmero na list. št. 107). Glede na sedanjo odločitev je toženka s pritožbo uspela s 24 % (s 3 x 1.400 EUR od izpodbijanih 3 x 5.900 EUR). Zato je bilo treba odločiti, da so ji tožniki dolžni povrniti 84,27 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožniki so stroške dolžni plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

18. Toženka je priglasila tudi stroške revizije, tožniki pa stroške odgovora na revizijo. Ker je toženka z revizijo uspela z dobrimi 48 % (s 3 x 1.400 EUR od izpodbijanih 3 x 2.900 EUR), je glede na doseženi uspeh revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.