Jedro

Terjatve, o katerih je bilo odločeno v teh pravnomočnih odločbah predstavljajo judikatne terjatve. Značilnost poroštva je sicer njegova akcesornost glede na obveznost glavnega dolžnika, vendar pa desetletni zastaralni rok ne velja za subsidiarnega poroka, zanj na podlagi določbe drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)velja zastaralni rok dveh let.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka spremeni, tako da se besedilo v osmi alineji „32,35 EUR od 2. 7. 2011 dalje do plačila„ nadomesti z besedilom „32,35 EUR od 23. 11. 2011 dalje od plačila“ in se - v II. točki izreka besedilo „sklep o izvršbi VL 11210/2015 z dne 5. 2. 2015“ nadomesti z besedilom „sklep o izvršbi VL 1475/2015 z dne 16. 2. 2015“ ter se za četrto alinejo za besedami „v tem obsegu ustavi“ doda naslednje besedilo „ter za zakonske zamudne obresti od zneska 32,35 EUR za čas od dne 2. 7. 2011 do vključno dne 22. 11. 2011 in se v tem obsegu pravdni postopek ustavi“ ter se razveljavi:

- v III. točki izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 32,35 EUR za čas od 23. 11. 2011 do 1. 7. 2011. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14751/2015 z dne 16. 2. 2015 ostane v veljavi, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 8 dni plačati znesek 966,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od posameznih določno navedenih zneskov in datumov začetka tka zamudnih obresti do plačila, ter stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi dalje do plačila. V II. točki izreka je zaradi delnega umika sklep o izvršbi VL 11210/2015 z dne 5. 2. 2015 (pravilno bi bilo VL 14751/2015 z dne 16. 2. 2015) razveljavilo v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da mora v roku 8 dni poravnati tožnici znesek 37,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 12,16, EUR od 1. 7. 2011 dalje do plačila, 24,93 EUR od 26. 2. 2012 dalje do plačila, od 0,27 EUR od 26. 2. 2012 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 22,75 EUR za čas od 27. 1. 2012 do 22. 2. 2012, ter v tem obsegu pravdni postopek ustavilo. V III. točki izreka je tožencu naložilo v roku 8 dni še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 32,35 EUR za čas od 23. 11. 2011 do 1. 7. 2011 in od zneska 41,00 EUR za čas od 13. 7. 2012 do 20. 7. 2012. 2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačne ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem in nepravilno uporabilo materialnopravna določila pri odločanju o ugovoru zastaranja. V primeru vtoževane terjatve iz izvršilnega predloga z dne 13. 2. 2015, ki se nanaša na posamezne račune za stroške ogrevanja od leta 2010 do leta 2012 ter izvršilne stroške in obresti, ki jih najemnica ni plačala, gre za zastarano terjatev, saj je na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ta zastarala v roku enega leta. Meni, da bi zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, zoper toženca ponovno začelo teči naslednji dan po dnevu, ko je bil vložen predlog za izvršbo, ne glede na to kdaj je sklep o izvršbi postal pravnomočen, oziroma v kateri fazi postopka se izvršba nahaja, saj je takrat tožnica ponovno pridobila možnost o nastali obveznosti obvestiti in terjati subsidiarnega dolžnika. Pri tem se sklicuje na sodno odločbo VSM I Cpg 124/2014. Tožnica tudi ni podala nobenega dokaza glede teka samih postopkov in glede na to, da so ti zaradi stečaja ustavljeni, sodišče ne bi smelo slediti navedbam tožnice, da zastaranje ni nastopilo. Nasprotuje še prvostopenjskim ugotovitvam, da je bil toženec v letu 2012 obveščen o terjatvah najemnika, saj ga tožnica, razen tik pred sprožitvijo izvršbe, sploh ni pozvala na plačilo, temveč jo je kvečjemu obveščala o neplačilu in še to bistveno kasneje kot bi to bilo od skrbnega upnika pričakovati. Ugovarja tudi višini ugotovljene terjatve, saj sodišče prve stopnje navaja, da tožnica ne uveljavlja terjatve za leto 2012, čeprav iz predloga za izvršbo izhaja, da sta zajeta tudi dva računa iz leta 2012, ki jih tožnica sploh ni specificirala. Računi: 3847000226, 11-PR072414K, IZTN-BR12-037, IZTN-BR12-038 in PRO 48171K pa v izvršilnih predlogih zoper najemnico niso bili zajeti in zato ni prišlo do pretrganja zastaranja, posledično pa je enoletni zastaralni rok že potekel. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na navedbe pritožbe in se zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458 ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP.

7. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z navedbo v obrazložitvi, da je v okviru predlagane utesnitve (pravilno delnega umika zahtevka) (1) sklep o izvršbi razveljavilo, v izreku izpodbijane sodbe delnega umika tožbenega zahtevka za zakonske zamudne obresti od stroškov postopka v znesku 32,35 EUR za čas od 2. 7. 2011 do 22. 11. 2011 ni upoštevalo. Sklep o izvršbi je namreč v I. točki izreka ohranilo v veljavi tudi v tem delu, pri tem pa v III. točki izreka te sicer tudi materialno pravno zmotno (kot bi tekle vzvratno za čas od 23. 11. 2011 do 1. 7. 2011) ponovno naložilo v plačilo tožencu, namesto da bi tudi v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavilo ter pravdni postopek v tem delu ustavilo. Zaradi nasprotja med obrazložitvijo in izrekom je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravilo.

8. Glede preostalega dela prvostopenjske odločitve sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi imele za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe.

9. Materialnopravno podlago za odločitev v sporu predstavlja peti odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) (2), ki opredeljuje subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. Obratovanje večstanovanjske stavbe je po tretjem odstavku 25. člena SZ-1 sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote, ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Kadar so dobave in storitve namenjene za posamezne dele, se stroški zanje štejejo za skupne stroške pod pogojem, da naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za posamezne dele. Stroški ogrevanja na daljavo stanovanj v večstanovanjski stavbi v E. u. x v Mariboru, (skupno odjemno mesto TOP 501) so tipičen primer skupnih obratovalnih stroškov po tretjem odstavku 25. člena SZ-1. Posameznih stanovanj ni mogoče odklopiti od sistema ogrevanja. Če bi bilo to mogoče, bi se v stavbo dobavljena toplotna energija, zaradi svoje specifičnosti še vedno izgubljala tudi preko odklopljenega stanovanja (zidovi, stavbno pohištvo). Prav tako bi še vedno bili ogrevani skupni prostori večstanovanjske stavbe.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zastaranjem terjatve zoper toženca kot lastnika stanovanja sicer res zmotno uporabilo določbe materialnega prava, saj je opredelilo, da zoper toženca kot lastnika stanovanja in s tem subsidiarnega poroka velja enoletni zastaralni rok. Pri tem je spregledalo, da terjatve izvirajo iz pravnomočnih sklepov o izvršbi (3), izdanih na podlagi verodostojnih listin zoper glavno dolžnico (najemnico). S tem se je spremenil pravni značaj terjatev. Terjatve, o katerih je bilo odločeno v teh pravnomočnih odločbah, torej tudi stroški izvršilnih postopkov, v razmerju med tožnico in glavno dolžnico (najemnico) (4) predstavljajo judikatne terjatve in zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.(5) Značilnost poroštva je sicer njegova akcesornost glede na obveznost glavnega dolžnika, vendar pa desetletni zastaralni rok ne velja za subsidiarnega poroka, zanj na podlagi določbe drugega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (6) velja zastaralni rok dveh let. 11. Pravilna pa je bila, sicer v pritožbi grajana, prvostopenjska presoja glede pretrganja zastaranja, slednje se je za terjatve iz naslova stroškov ogrevanja na podlagi določbe tretjega odstavka 1034. člena OZ pretrgalo z vložitvijo predlogov za izvršbo zoper glavno dolžnico (najemnico) in bi ponovno začelo teči šele po ustavitvi postopkov izvršbe, ki so tekli zaradi izterjave prav teh obveznosti, ker pa je glavna dolžnica šla v osebni stečaj, v katerem je tožnica prijavila svoje terjatve, tudi to dejanje predstavlja ravnanje upnika pred sodiščem z namenom, da se izterja terjatev zoper glavno dolžnico in s tem prav tako nastopi pretrganje zastaranja. Zato zastaranje po pretrganju še ni začelo ponovno teči. Zmotno je stališče pritožbe, da bi zastaranje po pretrganju ponovno začelo teči že naslednji dan po vložitvi predloga za izvršbo na sodišču. Ponovni začetek teka zastaralnega roka po pretrganju zastaranja namreč določa tretji odstavek 369. člena v skladu s katerim zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. V sodni odločbi VSM I Cpg 124/2014, na katero se, v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava glede ponovnega začetka teka zastaralnega roka po njegovem prenehanju, v pritožbi sklicuje toženec, navedeno vprašanje ni bilo predmet presoje. Zato navedena sodna odločba v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava glede pretrganja zastaranja ne more biti relevantna. Na podlagi navedenega je zavrniti toženčeve pritožbene navedbe, da terjatev tožnice za stroške ogrevanja za čas od leta 2010 do leta 2012 zaradi poteka enoletnega zastaralnega roka zastarala.

12. Toženčeve pritožbene navedbe o glede neustrezne predhodne obveščenosti toženca kot lastnika stanovanja in pozivanja k plačilu najemničinega dolga, kakor tudi navedbe s katerimi izpodbija višino ugotovljene terjatve, ker naj bi vanjo bile vključene tudi nespecificirane terjatve iz leta 2012 se nanašajo na ugotovljena dejstva in jih ni mogoče upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP izključen. Zgolj zaradi jasnosti in pravilne uporabe materialnega prava sodišče druge stopnje v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi računi: 3847000226, 11-PR072414K, IZTN-BR12-037, IZTN-BR12-038 in PRO 48171K, pojasni, da se vsi navedeni računi nanašajo na stroške, o katerih je bilo odločeno in so bili tožnici priznani v izvršilnih postopkih zoper najemnico, tožnica pa je sicer kasneje zanje izdala račune. Račun 3847000226 se nanaša na stroške po sklepu VL 77857/2011, priznane v znesku 41,00 EUR, zaradi delnega plačila za 8,65 EUR je tožnica terjala le še 32,35 EUR. Račun 11-PR072414K se nanaša na stroške po sklepu VL 218650/2011, priznane v znesku 41,00 EUR, zaradi delnega plačila v znesku 18,25 EUR je tožnica terjala le še 22,75 EUR. Delno pa je tožnica umaknila terjatve iz naslova zamudnih obresti v znesku 12,16 EUR, ki jih je prav tako zahtevala po računu 3847000226 in zamudne obresti, ki jih je zahtevala po računih IZTN-BR 12-037 (VL 218650/2011) in IZTN-BR- 12-038 (VL 94684/2012), tako da je bilo zahtevano plačilo po navedenih računih v celoti umaknjeno. Račun PRO 48171K pa dejansko predstavlja stroške, ki so bili tožnici priznani z sklepom o izvršbi v izvršilni zadevi VL 94684/2012 v znesku 41,00 EUR. Terjatve v višini nastalih izvršilnih stroškov (s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi) v izvršilnih predlogih zoper glavno dolžnico (najemnico) niso mogle biti vsebovane, saj so nastale šele z izdajo sklepov o izvršbi, s katerimi so bile priznane in glavni dolžnici naložene v plačilo s potekom 8 dnevnega roka. Izdaja računov v tej zvezi zato ni odločilnega pomena. Zastaranje v zvezi z navedenimi izvršilnimi stroški bi začelo teči šele po ustavitvi posameznega postopka izvršbe zoper glavno dolžnico, v katerem je bilo o posameznih stroških odločeno. Če tožnica teh terjatev ne bi priglasila v postopku osebnega stečaja zoper glavno dolžnico (ki prav tako predstavlja dejanje upnika, ki pretrga zastaranje), bi torej zanje po koncu izvršilnih postopkov zoper glavno dolžnico (7) začel teči desetletni zastaralni rok, zoper toženca kot subsidiarnega poroka pa po drugem odstavku 1034. člena OZ dveletni zastaralni rok, ki pa do vložitve predloga za izvršbo v obravnavni zadevi (13.2.2015), še ni potekel. 13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi toženca in ob uporabi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo, tako da od zneska 32,35 EUR tečejo zakonske zamudne obresti šele od 23. 11. 2011 dalje do plačila. V II. točki izreka je odpravilo nasprotje z I. točko izreka in obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje v zvezi z delnim umikom zahtevka v izreku navedlo napačno številno in datum izdaje sklepa o izvršbi (VL 11210/2015 z dne 5. 2. 2015), namesto pravilno VL 14751/2015 z dne 16. 2. 2015 ter je to ustrezno spremenilo in zaradi delnega umika sklep o izvršbi VL 14751/2015 razveljavilo še za zakonske zamudne obresti od zneska 32,35 EUR za čas od dne 2. 7. 2011 do vključno dne 22. 11. 2011 ter v tem obsegu pravdni postopek ustavilo. Točko III. izreka pa je v delu, ko je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 32,35 EUR za čas od 23. 11. 2011 do 1. 7. 2011, razveljavilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP). Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila tožnica, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije tožnica sama (155. člen ZPP).

Op. št. (1) : Delni umik zahtevka izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2015 (list. št. 71) v kateri je določno postavila zahtevek.

Op. št. (2) : Besedilo petega odstavka 24. člena SZ-1: „(5) Ne glede na prejšnji odstavek, odgovarja lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika subsidiarno. “.

Op. št. (3) : Iz priloženih sklepov o izvršbi: VL 77857/2011 (A 11), VL 218650/2011 (A 12) in VL 94684/2012 (A 13) izhaja, da je na vseh potrjena pravnomočnost in izvršljivost. Op. št. (4) : Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti v razmerju do drugih oseb terjatve nimajo značaja judikatnih terjatev.

Op. št. (5) : Kot določa prvi odstavek 356. člena OZ.

Op. št. (6) : Drugi odstavek 1034. člena določa: „(2) Če je rok za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika daljši od dveh let, zastara obveznost poroka po dveh letih od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, razen če porok odgovarja solidarno z dolžnikom.“.

Op. št. (7) : Iz priloge A 34 so razvidni uradni, s strani Okrožnega sodišča v Mariboru dne 4. 11. 2015 potrjeni podatki o tem, da je bil izvršilni postopek VL77857/2011 zaradi osebnega stečaja dolžnice končan 11. 11. 2014, postopek VL 218650/2011 pa dne 19. 12. 2014, medtem ko postopek do VL 94684/2012 do dneva izdaje navedenega potrdila še ni bil končan.