Jedro

Če želi delodajalec preprečiti transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, mora delavcu preprečiti delo takoj ob nastopu dela naslednjega dne po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker tožena stranka tožniku ni dala v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in mu je dopustila, da je delal tudi po preteku časa, ko bi mu moralo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehati, je delavec nadaljeval delo iz razlogov na njeni strani in mu je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.3.2001, temveč mu še vedno traja ter naložilo toženi stranki, da ga pozove nazaj na delo in mu za čas od 1.4.2001 dalje do vrnitve na delo izplača nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec ter mu ob izplačilu obračuna in plača vse pripadajoče prispevke in davke in s tem poskrbi, da mu bo čas od prenehanja delovnega razmerja vštet v delovno dobo, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 66.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo prič (P., P., A., B. in K.), saj bi le na podlagi zaslišanja navedenih prič lahko ugotovilo, če je tožena stranka tožniku obljubila sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Na podlagi izpovedb navedenih prič bi tudi ugotovilo, ali je tožnik že dejansko delal na delovnem mestu vodja linije. Po mnenju tožene stranke so si glede tega dejstva razlogi v sodbi nejasni oz. sami s sabo v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo, da se je tožnik usposabljal za delovno mesto vodja linije, po drugi stani pa je ugotovilo, da je tožnik to delo dejansko že opravljal. Tožena stranka pojasnjuje, da se je tožnik za to delovno mesto šele uvajal in iz tega razloga je tudi pristala na spremembo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje linije. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo nobenega dokaza, ki bi potrdil ali ovrgel trditev tožene stranke, da je tožnik po izteku pogodbe o zaposlitvi dne 31.3.2001 pri toženi stranki delal zaradi dolgovanega mesečnega fonda ur iz preteklega obdobja. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno uporabilo 18. čl. ZDR, saj je bilo med strankama ves čas nesporno dejstvo, da se bo po izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.2000 tožniku podaljšalo delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka naj bi zato tožniku dovolila opravljati delo še dva dni po izteku navedene pogodbe izključno iz razloga, ker je v skladu z dogovorom s tožnikom pripravljala novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje linije. Tožnik pa je po mnenju tožene stranke to zlorabil in izkoristil ter naknadno in mimo sprejetega dogovora izsilil toženo stranko k sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in da je prvostopenjsko sodišče tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.2000 (priloga B 1) dne 31.3.2001 prenehati, zaradi česar je delovno razmerje tožnika za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 18. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) določa, da se šteje, da je delavec, ki ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas, sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Za transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ko delavec ostane na delu pri delodajalcu po poteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, ZDR v 1. odst. 18. čl. določa le eno predpostavko, to je, da je delavec ostal na delu tudi po poteku tega časa. Namen citirane določbe je sankcionirati delodajalca, če je dopustil, da je delavec delal pri njem tudi po preteku časa, ko bi mu moralo delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi prenehati. Pri tem ni pomembno, ali je delodajalec imel namen delavca obdržati v delovnem razmerju ali ne.

V obravnavanem primeru je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki še po poteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje (to je po 31.3.2001) in sicer v ponedeljek 2.4., torek 3.4. in tudi v sredo 4.4.2001 do 16.00 ure. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavani zadevi delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, iz razlogov na strani tožene stranke, prešlo v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, saj tožena stranka tožniku ni dala v podpis nove pogodbe o zaposlitvi in mu je dopustila, da je delal tudi po preteku časa, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Da bi tožena stranka preprečila nastop transformacije delovnega razmerja, bi morala tožniku takoj ob nastopu dela naslednjega dne po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (torej 2.4.2001) preprečiti delo in mu eventuelno ponuditi v podpis spremenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik dolozno izsilil sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je na podlagi 1. ost. 18. čl. ZDR nezakonito verižno podaljševanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v primeru, ko se delovno razmerje za določen čas večkrat kontinuirano sklene iz enakega razloga (1. alinea 1. odstavka 17. čl. ZDR). Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožniku ni obljubila sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč za določen čas, še posebej, če je pri njej obstajala stalna potreba po tožnikovem delu.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v skladu s 1. odst. 18. čl. ZDR tožniku delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Iz tega razloga mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.3.2001 ni prenehalo, temveč še vedno traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).