Jedro

Tožnica je v postopku ves čas ugovarjala, da sporna zemljišča ne sestavljajo skupaj eno gospodarsko enoto. Ker tožena stranka tožničinih ugovorov ni dovolj presodila, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.7.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se odpravi prvostopna odločba Upravne enote R. z dne 19.4.2001 (1. točka izreka), da se nepremičnine, vpisane pri vl. št.25 k.o. Č. in vl. št. 198 k.o. K., ki so last L.K., rojenega dne 14.11.1902, umrlega 6.11.1981, z zadnjim stalnim prebivališčem Č., F., štejejo za zaščiteno kmetijo (2. točka izreka); da se pritožbi dr. M.F.K. in Z.K., obe s stalnim prebivališčem Č., F. ter M.Š.G., s stalnim prebivališčem M., M., zavrnejo kot neutemeljene (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje toženi stranki, da sporna kmetija, ki obsega vložke 25 k.o. Č. in 198 k.o. K., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95, ZDKG). Tudi po presoji sodišča prve stopnje nepremičnine iz teh dveh z.k. vložkov tvorijo celoto, iz zemljiško knjižnih izpiskov pa izhaja, da sta obe navedeni vložni številki vknjiženi na ime L.K. in po površini obsegajo 23,1148 ha primerljivih kmetijskih površin, od zahtevanih najmanj 5 ha. Izpolnjen je tudi zakonski pogoj, da kmetijo sestavljajo kmetijska zemljišča in gozdovi. Kot neutemeljen, oziroma za odločitev nepomemben, je zavrnilo tožbeni ugovor, da je bil L.K. že pred podržavljenjem lastnik dveh kmetij. Kot samostojna zaščitena kmetija je bila namreč razglašena oziroma ugotovljena sporna kmetija, ki je sestavljena iz z.k. 25 k.o. Č. in 189 k.o. K., to je iz nepremičnin, ki so bile L.K. vrnjene v postopku denacionalizacije. Glede na določbo 2. odstavka 78. člena ter 2. odstavka 74. člena ZDen je zavrnilo tožbeni ugovor, da sporna kmetija v trenutku zapustnikove smrti leta 1981 ni imela statusa zaščitene kmetije. Zapuščina je namreč prešla na zapustnikove dediče z dnem pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, v zapuščinskem postopku pa je treba ugotoviti, ali gre za zaščiteno kmetijo ali pa ne, pri čemer se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe ZDKG, če gre za zaščiteno kmetijo.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da je v postopku ostalo nerazčiščeno osnovno vprašanje, kaj sestavlja gospodarsko celoto, ki je deležna zaščite. Meni, da nepremičnine, razglašene za zaščiteno kmetijo ne ustrezajo pogojem iz 3. člena ZDKG, po katerem spadajo v kmetijo poleg kmetijskih zemljišč tudi gozdovi, gospodarska in stanovanjska poslopja skupaj z zemljišči, ki so potrebna in namenjena za redno uporabo. Meni, da je za presojo statusa zaščitene kmetije pomembno tudi vprašanje lastništva. Nepremičnine, določene za zaščiteno kmetijo, so bile namreč vrnjene pokojnemu L.K., kdo so njegovi dediči in lastniki od trenutka pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa bo odločilo sodišče v zapuščinskem postopku.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnico sporno, ali nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije, izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine. Zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (1. odstavek 3. člena ZDKG).

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopnega upravnega organa, ki je svojo odločitev oprl na lastništvo in obseg primerljive kmetijske površine, v izpodbijani odločbi pa je še dodala, da je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da sta oba dela kmetijskega gospodarstva glede na krajevne razmere v primerni oddaljenosti, kar dokazuje ponekod ista katastrska občina in v celoti skupno izkoriščanje zemljišč. Za takšno ugotovitev pa po presoji pritožbenega sodišča ni podlage v upravnih spisih. Tožnica je v postopku ves čas ugovarjala, da zemljišča obeh katastrski občin ne sestavljajo skupaj ene gospodarske enote, da sta bili že v preteklosti dve samostojni kmetiji, vsaka s svojimi stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji. Po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka navedenih ugovorov ni dovolj presodila. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Šele ko bo pravilno in popolno ugotovljeno, ali nepremičnine v obeh katastrskih občinah predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije bo mogoče glede spornih nepremičnin presoditi izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Sodišče prve stopnje navedenih nepravilnosti ni ugotovilo in odpravilo, ampak je nepravilno presodilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele potem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zadevo vrnilo v novo sojenje v smislu napotkov iz tega sklepa.