Jedro

Gre za zakonit poseg v prostor, če lokacijsko dovoljenje upošteva vsa merila in pogoje za gradnjo po odloku o prostorsko ureditvenih pogojih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine z dne 13.3.1992, s katero je F.K. ml. izdano lokacijsko dovoljenje za zgraditev prizidka k delavnici na parc. št. 277 in 278 pod pogoji, ki so navedeni v odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da območje predlagane lokacije ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za dele območij urbanistične zasnove mesta ... v občini ... (MUV, št. 22/88) in ne zazidalni načrt soseske S-32 (MUV, št. 7/79) kot je to navedeno v odločbi in lokacijski dokumentaciji z dne 1.10.1990. Tožena stranka nadalje navaja, da je odločitev organa prve stopnje pravilna, ker po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) izda lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Po določbi 3. odstavka 2. člena že navedenega odloka so na tem območju dopustne le komunalne ureditve in adaptacije, dozidave ali nadzidave ter dopolnilne gradnje posameznih objektov in naprav, ki so nujno potrebne za vzdrževanje obstoječe gradbene strukture ali za bivanje in delo prebivalcev na teh območjih. Tožena stranka navaja, da v konkretnem primeru gre za takšno prizidavo, ki bo prilagojena obstoječemu objektu in so zato izpolnjeni pogoji glede oblikovanja prizidkov, kot to določa 18. člen odloka, prav tako pa so izpolnjeni tudi pogoji glede lege objekta (21. člen odloka). V postopku so bila pridobljena soglasja pristojnih organov in organizacij, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem (53. člen ZUN). Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po osnovnem zazidalnem načrtu sporna lokacija predvidena kot zeleni pas in na njej ne bi bilo mogoče graditi. Zato sklicevanje na prostorske ureditvene pogoje na območjih zazidalnega načrta tam, kjer gradnja ne bi bila predvidena, je po njenem mnenju antagonizem, ki postavlja pod vprašaj celoten smisel prostorsko ureditvenih pogojev na območjih urejanja. Smisel je bil v omejitvi gradnje in dopustitvi le najnujnejših adaptacijskih del oziroma dopolnilnih posegov. V konkretnem primeru pa ne gre za dopolnilni objekt, temveč za novi objekt s spremenjeno funkcijo namembnosti. V konkretnem primeru gre glede na prvotno funkcijo objekta za takšno spremembo funkcije objekta, saj se z njo spreminja pretežna namembnost objekta, vnašajo se nove dejavnosti, ki ogrožajo sedanjo namembnost objekta ter negativno vplivajo na obstoječo funkcijo objekta. Nadalje navaja še, da naj bi bil sporni objekt zgrajen tik ob meji z zemljiščem, ki je last tožeče stranke, ter bi na že postavljenem objektu povzročal zasenčenje, ki bi gotovo trajalo več kot dve uri dnevno kot ga dopušča 2. odstavek 21. člena odloka. Sporni objekt nima ustreznega funkcionalnega zemljišča prilagojenega namembnosti objekta, njegovi velikosti ter oblikovanosti zemljišča. V konkretni zadevi gre za objekt drobnega gospodarstva ter bi zato v smislu določb 22. člena odloka moral imeti določeno funkcionalno zemljišče ob upoštevanju lege in medsebojne razporeditve objektov, vrste in možnosti širjenja proizvodnje, manipulativnega prostora in konfiguracije terena. Navedeno merilo po mnenju tožeče stranke pri izdaji izpodbijanega lokacijskega dovoljenja ni bilo upoštevano in je zato bilo izdano v nasprotju z navedenim odlokom. Zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor, da po osnovnem zazidalnem načrtu ne bi bilo mogoče dopustiti predvidene gradnje, ker le-ta leži v zelenem pasu, je neupošteven. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da lokacija spada v območje z oznako S-32, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za dele območij urbanistične zasnove mesta ... v občini ... (MUV št. 22/88). Navedeni odlok je kasnejši predpis kot zazidalni načrt soseske S-32, sprejet z odlokom v letu 1979 (MUV št. 7/79). Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih določa merila in pogoje za dopolnilne gradnje v strnjenem zazidalnem območju naselja. V konkretnem primeru gre za dovoljeno prizidavo.

Glede na tožbene ugovore, da gre za nov objekt s spremenjeno funkcijo namembnosti, po presoji sodišča ne gre za kršitve 9. člena odloka. Res se z odločbo upravnega organa prve stopnje dovoljuje trgovina za prodajo tehničnega blaga, vendar s tem še ni mogoče govoriti, da se spreminja pretežna namembnost območja in še manj, da bo trgovina ogrožala ali negativno vplivala na obstoječo funkcijo območja z ekološkega vidika, o čemer govori 9. člen citiranega odloka.

Ugovor tožeče stranke, da bo motena sosednja posest, to je posest tožeče stranke, in da bo predvideni poseg povzročil zasenčenje, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka ni neposredni mejaš s parcelo investitorja, njena parcela št. 274 ne meji na parceli št. 277 in 278, s katerimi razpolaga investitor. Poleg tega pa za objekt, zgrajen na parceli št. 274 ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Zato ugovorov o zasenčenju tega objekta ni mogoče upoštevati.

Glede velikosti oziroma primernosti funkcionalnega zemljišča predvidenega posega, sodišče nima pomislekov, da bi le-to ne bilo skladno z določbo 22. člena navedenega odloka. Kriteriji te določbe odloka so le opisni. Zavod za urbanizem je kot strokovna organizacija v lokacijski dokumentaciji določil, da je za funkcionalno zemljišče predvidenega objekta namenjenih 60 m2 od parcele št. 277 in 220 m2 od parcele št. 278. Navedena izmera funkcionalnega zemljišča je tudi povzeta v lokacijsko dovoljenje. Določeno funkcionalno zemljišče šteje sodišče za skladno s kriteriji iz 22. člena citiranega odloka. Ker je tožena stranka dejansko stanje po vsem navedenem pravilno ugotovila, sodišče pa ni zasledilo drugih kršitev materialnega zakona ali pravil postopka, je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbo zakona o upravnih sporih je sodišče smisleno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).