Jedro

V takšnem primeru, ko se spreminja sodna praksa, sploh pa v primeru, ko je celoten postopek sodišče vodilo v povsem drugi smeri in se je zaradi tega stranka lahko zanašala na drugačno razlago zakonske določbe, bi sodišče moralo izvesti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP in stranko opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije ter ji s tem omogočiti, da dopolni svoje trditve in dokazne predloge.

V primeru, ko tožena stranka zatrjuje terjatev, ki ni v povezavi s terjatvijo, ki jo iztožuje tožeča stranka v tej pravdi, ne gre za situacijo, ki bi ustrezala materialno pravni podlagi iz drugega odstavka 480. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - v delu, v katerem je ugotovljeno, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 31.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka) razveljavi; - v delu, v katerem je bilo odločeno, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 2. 6. 2010, v veljavi v prvem odstavku za plačilo 31.190,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 30.470,85 EUR od 12. 4. 2009 dalje in od zneska 720,00 EUR od 5. 7. 2009 dalje(II. točka izreka) se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 2.6.2010, v celoti v veljavi v prvem odstavku, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 31.190,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče v skupni višini 31.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2009 dalje (III. točka izreka); odločilo, da se izvršilni sklep razveljavi tudi v tretjem odstavku izreka, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.878,91 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Poleg tega je odločilo tudi, da se ugovor tožeče stranke o krajevni pristojnosti zavrže (I. točka izreka). Zoper zadnje navedeno odločitev se tožena stranka ni pritožila.

Pritožila pa se je zoper celotno sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da predstavlja izpodbijana sodba zanjo nedopustno presenečenje, saj sodišče ni imelo nobenih pomislekov glede dopustnosti in pravne narave ugovora tožene stranke in je šele v sodbi ugotovilo, da bi morala tožeča stranka vložiti nasprotno oblikovalno tožbo. Pri tem se je sklicevalo na članek dr. Galiča in sodbo Vrhovnega sodišča RS, oboje iz časa po že opravljenem prvem naroku v predmetni zadevi, zato so ti razlogi sporni že iz vidika kršitev določb o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Sodišče je ugotovilo, da so dobavljene jadrnice imele napake, ki jih je tožeča stranka odpravila zgolj v manjšem obsegu oziroma zgolj nekatere izmed njih, vendar nato „ne izpelje pričakovanega zaključka o utemeljenosti pobotnega ugovora za znižanje kupnine, ampak se nedopustno sklicuje na pomanjkljivo oblikovan ugovor“. Svojo terjatev je tožena stranka uveljavljala v pobot, in ker je nastala pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, se šteje terjatev za pobotano. Gre za zakonski oziroma materialni pobot, zato je odveč razlaga iz 12. točke sodbe, da ni utemeljen, ker terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku. Pritožba je uveljavljala tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker so razlogi v nasprotju z izrekom »sklepa«. Če ni šlo za procesni pobot, ni bilo podlage za ugotovitev v III. točki izreka. V primeru obstoja terjatve, ki se pobota po 261. členu ZFPPIPP, ni potrebno vlagati nasprotne oblikovalne tožbe. To bi bilo po stališču dr. Galiča potrebno le, če bi se med pravdo ugotavljala višina znižanja kupnine, v konkretnem primeru pa je ta bila znana že pred pravdo in pred stečajem tožeče stranke. V zadevi III Ips 99/2013 je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da sta terjatvi v primeru 261. člena ZFPPIPP pobotani po samem zakonu z začetkom stečajnega postopka, zato se sodišče ne izreka o pobotu, ampak „zniža“ tožbeni zahtevek. V primeru II Ips 38/2012 je tožena stranka zahtevala znižanje že plačane kupnine, v našem primeru pa gre za znižanje še neplačane kupnine in tudi zato oblikovalni zahtevek ni potreben.

Pritožba je utemeljena.

Načelno je sicer potrebno pritrditi pritožbeni kritiki, da bi v takšnem primeru, ko se spreminja sodna praksa, sploh pa v primeru, ko je celoten postopek sodišče vodilo v povsem drugi smeri in se je zaradi tega stranka lahko zanašala na drugačno razlago zakonske določbe, moralo sodišče izvesti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP in stranko opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije ter ji s tem omogočiti, da dopolni svoje trditve in dokazne predloge. Vendar v obravnavanem sporu ta kršitev ni pravno relevantna in ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Vprašanje, na kakšen način bi morala tožena stranka oblikovati svoj obrambni zahtevek, s katerim se je zoperstavila zahtevku tožeče stranke, je pomemben v primeru, ko tožena stranka tak zahtevek postavlja v pravdi zato, ker šteje, da ima še vedno terjatev, in da se mora zaradi tega terjatev tožeče stranke zmanjšati oziroma izničiti. To je torej pomembno, kadar tožena stranka postavlja ugovor pobota v pravdi, ne pa v primeru, ko ugovor pobota postavlja po materialnem pravu in zatrjuje, da se je njena terjatev že pred pravdo pobotala v skladu z določbami materialnega prava.

Zato je v predmetnem postopku ključno vprašanje, kakšno obrambno sredstvo je tožena stranka v tej pravdi izbrala. V izvršilnem postopku je tožena stranka samo navedla, da ima terjatev, v pripravljalni vlogi z dne 4.7.2013 (ko se je postopek že prevesil v pravdo) pa je navedla, da ta njena terjatev pomeni zahtevek za znižanje plačila, kar „uveljavlja v pobot“. Do tu je jasno, da je tožena stranka kot svoje obrambno sredstvo uveljavljala svojo terjatev zaradi pobota, torej procesni pobot. Potem pa je na naroku dne 5.6.2014, po izjavi tožeče stranke, da tožena stranka ni prijavila terjatve v stečajnem postopku, pooblaščenec tožene stranke »pojasnil«, da „...je uveljavljal tako imenovani materialno pravni pobot in zato prijava terjatve ni bila potrebna“. Iz te izjave izhaja, da je tožena stranka izbrala kot obrambno sredstvo uveljavljanje, da je njena zatrjevana terjatev prenehala s pobotom po materialnem pravu, torej v skladu z 261. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tožena stranka je torej glede na procesne okoliščine spremenila svoj način obrambe in v pravdi uveljavljala materialno pravni pobot, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Odločanje prvostopenjskega sodišča, ki je v opisani procesni situaciji (1), razumelo, da je tožena stranka uveljavljala procesni pobot in podrejeno materialnopravni pobot, in je zato o obeh pravnih sredstvih tudi odločalo, je torej bilo napačno. Pritožba je torej utemeljena, ko zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe odločalo o terjatvi tožene stranke, odločalo prek zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP v delu, v katerem je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke (III. točka izreka izpodbijane sodbe), pritožbi ugodilo in odločitev razveljavilo.

Ugovor tožene stranke je torej bil, da tožeča stranka nima več terjatve, ki jo vtožuje, ker je prenehala (ugasnila) zaradi pobota, ki se je ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko opravil v skladu z določbo 261. člena ZFPPIPP. Prvostopenjsko sodišče, ki se je opredeljevalo tudi do tega ugovora, pa je pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo (2), saj je (skopo) dejansko stanje v zvezi s terjatvijo tožene stranke okvalificiralo kot pravno situacijo iz drugega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero bi morala tožena stranka v primeru, ko še ni plačala kupnine, svoj ugovor zoper prodajalčev zahtevek (naj mu plača kupnino), uveljavljati z oblikovalno tožbo za znižanje kupnine. Pri tem je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da tožeča stranka v predmetni pravdi uveljavlja zahtevek za plačilo jadrnice T. po računu št. 1 (priloga A8), čemur pa se tožena stranka protivi z ugovorom, da ima terjatev iz naslova stroškov za odpravo reklamacij na prvih štirih prevzetih jadrnicah. Ne gre torej za situacijo, ki bi ustrezala materialno pravni podlagi iz drugega odstavka 480. člena OZ, saj terjatev, ki jo zatrjuje tožena stranka, ni v povezavi s terjatvijo, ki jo iztožuje tožeča stranka v tej pravdi. Znižanje kupnine se torej ne bi moglo izvesti, ne glede na to, ali je tožena stranka pravilno, ali ne, oblikovala svoj zahtevek.

Zaradi tega napačnega materialno pravnega naziranja prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali je res prenehala terjatev tožeče stranke zaradi materialno pravnega pobota s terjatvijo tožene stranke. Pri tem je seveda ključno vprašanje, ali je tožena stranka izkazala obstoj svoje terjatve, saj se le likvidna terjatev lahko pobota (311. člen OZ). Kot povzema tudi pritožba, je prvostopenjsko sodišče sicer v izpodbijani sodbi zapisalo, da naj bi bilo iz dokazov razvidno, da so na dobavljenih prvih štirih jadrnicah bile ugotovljene določene napake in nepravilnosti (9. točka izpodbijane sodbe), vendar pravnega zaključka v zvezi s tem ni naredilo.

Ker ob takšni procesni situaciji ni bilo pogojev za postopanje po 358. členu ZPP, je pritožbeno sodišče moralo sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti tudi v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki v plačilo terjatev tožeče stranke, in vrniti zadevo v ponovno odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali so obstojali pogoji za pobot terjatev, pri čemer bo najprej ugotavljalo, ali je tožena stranka podala dovolj trditev za zatrjevano terjatev (tožeča stranka je v postopku ugovarjala, da jih ni), nato pa bo v primeru, da ugotovi, da je tožena stranka izkazala svojo terjatev, ugotavljalo tudi, ali so bili izpolnjeni drugi pogoji za pobot terjatev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

op. št. 1: ki jo je nesporno povzročila tožena stranka s spreminjanjem svojega načina pravdanja.

op. št. 2: na kar je dolžno pritožbeno sodišče paziti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.