Jedro

Tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato ni izpolnjen finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 6.9.2010 priporočeno po pošti vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke. Z isto tožbo je izpodbijal tudi druge odločbe tožene stranke, ki pa jih je sodišče razdružilo, tako da bo vsako tožbo obravnavalo posebej. Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na 1. in 2. stopnji v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 41/2010-2 z dne 24. 5. 2010. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka vpogledala v spis Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Bpp 210/2010, v katerem je bila opravljena presoja tožnikove procesne sposobnosti ter v vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 22/2009, iz katerega izhaja, da postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni pravnomočno končan, kar pomeni, da lahko tožnik sam nastopa in opravlja dejanja v postopku dodelitve BPP. Vpogledala je tudi v spisa Upravnega sodišča opr. št. Bpp 20/2010 in 80/2010 in si pridobila izjavo o tožnikovem premoženjskem stanju. V nadaljevanju obrazložitve citira določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 213/08, v nadaljevanju ZBPP), na katere je oprla svojo odločitev. V postopku je ugotovila, da mesečni dohodek tožnika iz naslova pokojnine znaša 818,92 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV) in ki znaša 453,60 EUR. V zvezi z odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 41/2010-2 z dne 24. 5. 2010 je ugotovila, da je tožnik dne 8. 7. 2010 sam vložil tožbo zoper to odločbo in se zadevni upravni spor pri Upravnem sodišču RS vodi pod opr. št. I U 910/2010. Tožnik je tako izkoristil pravno možnost, ki jo kot stranka ima na razpolago in sam vložil redno pravno sredstvo, saj lahko stranke po 86. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravdna dejanja opravljajo osebno ali po pooblaščencu. Tožnik si je tako zavaroval svoj pravni položaj v smislu, da bo sodišče presojalo utemeljenost njegovih tožbenih navedb. Ker je ugotovila, da je tožnikova prošnja glede na 2. odstavek 13. člena in 1. odstavek 22. člena ZBPP neutemeljena, drugih pogojev za dodelitev BPP niti ni preverjala, temveč je njegovo prošnjo na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da mu sodniki in sodnice Upravnega sodišča RS nezakonito in pristransko zavračajo njegove tožbe, čeprav jim je njegovo dejansko stanje, da je po sodno izvedeniških psihiatričnih mnenjih že od srede 90-ih let nezmožen skrbeti za svoje pravice z nastopanjem pred sodišči, splošno znano. Enako se mu dogaja s strani drugih organov. Predlaga izločitev Upravnega sodišča, odstop tožbe Vrhovnemu sodišču RS, odpravo izpodbijane odločbe, prosi pa tudi za stalno brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZBPP pomeni brezplačna pravna pomoč pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP).

Tožena stranka je mesečni dohodek tožnika ugotavljala na podlagi 12. in 13. člena ZBPP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikov mesečni dohodek znaša 818,92 EUR mesečno. Na podlagi tako ugotovljene višine tožnikovega mesečnega dohodka je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. Prav tako je ugotovila, da je tožnik zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. Bpp 41/2010-2 z dne 24. 5. 2010 že sam dne 8. 7. 2010 vložil tožbo in si tako zavaroval svoj pravni položaj.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede predloga za izločitev Upravnega sodišča sodišče pojasnjuje, da ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, izločitve sodišča ne pozna. Prav tako drugega, stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov s področja BPP po veljavni zakonodaji Republike Slovenije, ni. Glede na navedeno je o tožnikovi tožbi zaradi (ne)dodelitve BPP odločilo stvarno pristojno sodišče. Sodišče še pojasnjuje, da je o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP pristojni organ za BPP že odločil, in sicer z odločbo št. Bpp 141/2010-2 z dne 5. 10. 2010. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.