Jedro

Če zdravnik pacientu ne podaljša bolniškega staleža, to še ne pomeni kršitve pravil medicinske znanosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva plačilo nepremoženjske škode zaradi malomarnega zdravljenja tožene stranke v času od 10. 7. 2001 do 30. 7. 2001. Toženka tožnici ni pomagala v skladu s pravili zdravniške znanosti in etike, zaradi česar se je zdravstveno stanje tožnice izjemno poslabšalo do mere, katero bi z ustreznim takojšnjim in pravilnim zdravljenjem lahko toženka preprečila. Sodišče prve stopnje pa je takšen zahtevek zavrnilo, saj je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se je tožena stranka relativno zelo zgodaj odločilo za natančnejšo diagnostiko in sicer zaradi bolečin v trtici in ne gluteusa ko je tožnico napotila na RTG slikanje hrbtenice in k ustreznim specialistom, ko je tožnico napotila na RTG slikanje hrbtenice in k ustreznim specialistom ter fiziatru in ortopedu. V tem prvem obdobju zdravljenja ni mogla posumiti, da gre pri tožnici za razvoj malignega procesa, saj gre za zelo redko bolezen, tožnica pa tudi ni sodila v rizično kategorijo. Ravnanje toženke torej ni z ničemer vplivalo na poslabšanje zdravja in dolgotrajnost zdravljenja, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz čl. 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje odločilno in izključno oprlo svojo odločitev samo na mnenje izvedenca in sicer Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri medicinskih fakulteti v Ljubljani. Iz obrazložitve sodbe ter iz dokumentacije izhaja, da je tožena stranka glede na starost tožnice izključevala kakršnekoli resne težave, ne glede na njeno zatrjevanje. V tem delu pa vidi pritožba zmotno in napačno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišče. Že dolžina bolniškega staleža, ki je bil v tem času odobren s strani tožene stranke in sicer v obdobju od 10. 7. do 30. 7. 2001 torej tri dni kaže na to, kako je toženka gledala na težave pri tožnici. Sodišče ni ugotavljalo o njenih dejstvih sicer o tem, kako hude bolečine ima tožnica in kako resne in velike težave ima. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na mnenje izvedencev. Z daljšim bolniškim staležem pa bi ugodneje vplivala na zdravljenje tožnice in sicer bi to pozitivno vplivalo tako psihično kot tudi sicer posledično pri tožnici v relaciji do delodajalca. Tožnica je morala v mesecu juliju k dežurnemu zdravniku, česar sodišče ni ugotavljalo oziroma temu dejstvu ni namenilo nobene pozornosti. V zdravniški dokumentaciji ni izvida fiziatra, prav tako tudi ni izvidov RTG slikanja. Zatrjevanje izvedeniškega mnenja, da pomanjkanja teh dokumentov ne vpliva na zdravljenje in zatrjevanje pa tudi relativni in skopi in zapisu na zdravstvenem kartonu ne vplivajo v takšnem obsegu, da bi toženi stranki lahko očitali malomarnost pri zdravljenje, vendar takšna trditev ne vzdrži kritike in je zagotovo v tem iskati njeno malomarno odelo, ki ima zagotovo tudi posledice v kasnejšem diagnosticiranju bolezni tožnice. Zapisi v kartoteki so relativno skopi in ne vsebujejo zapisov zdravniških pregledov. Takšna ugotovitev kaže na malomarno delo. 27. 7. 2001 kot že omenjeno se je tožnica zglasila zaradi izredno hudih bolečin v dežurno ambulanto, očitno je glede na njene težave izredno hude bolečine zagotovo dejstvo, da bi jo tožena stranka morala vse od prvega dne dalje, torej 10. 7. 2001 dati bolniški stalež. Njeno delo, sedenje in obremenitve so še dodatno povzročile draženje v zelo kritičnem in problematičnem delu telesa. Tožeča stranka je v svoji vlogi tudi dala pojasnila in pripombe na izvedeniško mnenje in jih tudi ustrezno obrazložila, sodišče pa je novo delo izvedenca zavrnilo z obrazložitvijo, da pač ne gre podajati dvom v njihove ugotovitve, vendar izvedenci niso odgovorili na pomembna dejstva, ki jih je tožnica navajala na prvi stopnji in sicer kakšne bolečine je tožnica prenašala v tem spornem obdobju in ali bi na diagnozo na njene težave, ki je očitno ta bolezen že imela hude posledice julija 2001 bilo primerneje podati bolniški stalež. Delno je to potrdila tudi dodatna dokumentacija, po naknadnem priznavanju bolniškega staleža za nazaj od 17. 9. 2001. Zaradi napačnega diagnosticiranja oziroma nejemanja resnosti navedb pacienta je vse to imelo za posledico, da je diagnosticiranje trajalo veli dlje, kot bi sicer, saj je ta diagnoza bila končna potrjena šele aprila 2020. Z dajanjem napotnic toženka ni zadostila vsem medicinskim kriterijem uspešnega zdravljenja, dajanje bolniškega staleža tožnice v bolniško je izkazovalo odnos toženke do zdravljenja oziroma do njenih navedb, bistveno kršitev pa vidi tožnica ravno v dejstvu, da na eni strani izvedenec vendarle ugotavlja nepravilnosti, sicer formalne, pri tem je poudarja in sodišče ni presojalo kaj takšne formalne pomanjkljivosti kot malomarno pisanje evidence, ne navajanje diagnoz oziroma težav v karton in pomanjkanje izvidov doprinese oziroma ne doprinese k uspešnosti zdravljenja ali pravilnega diagnosticiranja. Nujno je torej postaviti novega izvedenca. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

V celoti se sodišče druge stopnje pridružuje formalnim, dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka v relativno kratkem obdobju zdravljenja storila vse, kar je bilo takrat v njeni moči, in da s svojim ravnanjem ni kršila nobenih pravil medicinske to je deontološke znanosti. Iz spisovnega gradiva je dejansko nedvoumno razvidno, da se je tožnica zdravila v začetni fazi bolezni pri toženki samo od 10. 7. 2001 do 30. 7. 2001, torej samo 20 dni. V tem obdobju je tudi po mnenju sodišča druge stopnje toženka storila vse kar ji nalaga njena medicinska doktrina, da bi postavila pravo diagnozo, oziroma bi odpravila bolečine v trtici, to je v delu telesa, za katerega je toženka navajala, da trpi bolečine. Tožena stranka je takoj pristopila k zdravljenju toženke in ji je celo takoj odredila bolniški stalež, ki je trajal ne samo do 15. 7. kot to zatrjuje napačno pritožnica, ampak je trajal vse od 10. 7. do 13. 7. nato pa še od 16. 7. do 25. 7. 2001. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je tožnica nato sama koncem meseca julija 2001 od tožene stranke vzela zdravstveno dokumentacijo in jo je prenesla k dr. C. Tako toženka v tem obdobju še ni prejela mnenje rentgenologa in tudi ne izvidov in tako ni mogoče njej naprtiti, da v zdravstveni karton tožnice ni zabeležila, med drugim tudi te izsledke RTG slikanja. Od avgusta 2001 dalje ko so začeli prihajati zdravstveni izvidi iz napotnic, je namreč tožnico že zdravil dr. M. C., kateri jo je zdravil skoraj vse do postavitve končne diagnoze, zdravil jo je torej skoraj 8 mesecev, pa kljub temu ni postavil prave diagnoze in se je prava diagnoza dejansko postavila šele pri prvi operaciji. Toženki tako ni mogoče očitati, da ni resno jemala zdravstvenih težav tožnice, saj kot že povedano ji je dala bolniški stalež od 16. 7. do 25. 7. 2001. Iz pregleda zdravstvene dokumentacije pa izhaja, da ji je komisija odobrila bolniško od meseca septembra 2001, torej tudi komisija ni posegla v obdobje za mesec julij in torej očitno tudi ta komisija ni štela, da bi bila upravičena do bolniškega staleža tudi v mesecu avgustu 2001, oziroma še nadaljnje tri dni v mesecu juliju 2001. Tako te pritožbene trditve glede neodreditve bolniškega staleža in da se je s tem pripomoglo k poslabšanju bolezenskega stanja tožnice, pritožbeno ne vzdržijo, saj niso utemeljene. Tudi dr. M. C. je postavil diagnozo tožnici in sicer od avgusta dalje, da gre za lumbalni sindrom, kot je sam izpovedal v času od avgusta 2001 do marca 2002 ni posumil, da pri tožnici lahko šlo za maligni tumor na trtici. Sam se je ravnal po navodilih specialista ortopeda in kirurga. Da je toženka zdravila tožnico v skladu s pravili medicinske znanosti izhaja tudi iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je toženka odločila za napotitev tožnice na RTG slikanje ledvene in križne hrbtenice. Naročila jo je tudi k fiziatru, ni pa jasno, ali je bila ta napotitev 18. julija ali ob naslednjem pregledu. Morebitnega izvida fiziatra ni v kartoteki. Prav tako ni izvidov RTG slikanja, vendar pa je potrebno povedati, da je bila tožnica naročena na RTG slikanje šele v mesecu avgustu in tako toženka ni mogla dobiti njenih izvidov. Dr. C. je odprl bolniški stalež s 3. 8. 2001. Pri tem zdravniku se je zdravila do 30. 4. 2002 nato pa je zamenjala osebnega zdravnika. Komisija za fakultetna izvedeniška mnenja je bila mnenja, da pri toženi stranki od 10. 7. 2001 do konca meseca julija 2001 je bilo zdravljenje izvedeno v skladu s strokovnimi smernicami. Po mnenju komisije je tudi predpisalo ustrezno terapijo in krajši stalež v roku 3 dni. Smernice v primeru akutnih bolečin v križu kažejo, da je potrebno predvsem uporabiti slikovno diagnostiko RTG slikanje, oziroma napotitev k ustreznemu specialistu predvsem ortopedu. Toženka je tožnico v zelo kratkem času napotila na tiste preglede, ki sodijo v prvo vrsto specialističnih pregledov. V času zdravljenja pri toženki, to je v mesecu juliju 2001 ni bilo mogoče pričakovati, da bi toženka postavila končno diagnozo, kot je bila ugotovljene v mesecu aprilu 2002. Sodišče prve stopnje je mnenje Komisije v celoti sprejelo in ga tudi dokazno ocenilo in je zato zavrnilo dokaze z postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke, saj je menilo, da je to mnenje podano v skladu s pravili znanosti in stroke. Ugovori tožnice namreč po prepričanju sodišča prve stopnje niso postavili pod vprašaj ugotovitev izvedenskega mnenja. Mnenje se opira na smerice za zdravljenje bolečin v križu. V izvidu so kronološko izpisani obiski tožnice pri toženi stranki v juliju 2001, vzroki zanje in predpisani terapiji. Da ni izvidov RTG slikanja v kartoteki ni krivda toženke, saj je bilo to slikanje šele dne 18. 7. 2001. Fiziatra je tožnica imela namreč šele 22. 8. 2001. Bistveno pri tem je, da je tožena stranka tožnico na pregled napotila, poslala pa jo je tudi na pregled k ortopedu, kar je ugotovil izvedenec iz zapisa v kartoteki z dne 28. 7. 2001. Sodišče je torej utemeljeno v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, ki je ugotovilo, da je toženka pri zdravljenju tožnice ravnala v skladu s strokovnimi standardi in s profesionalno skrbnostjo. Izvedenec je ugotovil, da se je tožena stranka relativno zelo zgodaj odločilo za natančno diagnostiko in sicer bolečin v trtici in ne v gluteusu, ko je tožnico napotila na RTG slikanje hrbtenice in k ustreznim specialistom, k fiziatru in ortopedu. V tem prvem obdobju zdravljenja pa ni moglo posumiti, da gre pri tožnici za razvoj malignega procesa, saj gre za zelo redko bolezen, tožnica pa tudi ni sodila v rizično kategorijo pacientov. Na končno diagnozo ugotovljeno pri tožnici v mesecu aprilu 2002 je mogoče namreč priti šele postopoma. Zdravnik, kateri je ugotovil diagnozo bolezni pa je imel bistveno drugačno izhodišče kot tožena stranka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da ravnanje toženke v ničemer ni vplivalo na poslabšanje zdravja ali dolgotrajnost zdravljenja in je zato upravičeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je tožnica bila v staležu bolnih le do 13. 7. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila do 25. 7. 2001. Ker je navajala bolečine v križu, jo je toženka pravilno napotila na nadaljnje preiskave k speicialistom, kot je že obrazloženo zgoraj. Tudi z daljšim bolniškim staležem, ki je v tem primeru torej sporen samo za tri dni, ne bi prišlo do drugačnih rezultatov zdravljenja. Iz zdravniške kartoteke je namreč razvidno, da je nato dr. C. tožnici podaljšal stalež bolnih od 13. 8. dalje pa do meseca septembra, ko ji je za nazaj potrdila bolniški stalež komisija. Tako je vprašanje, ali je bila toženka v staležu bolnih ali ne za obdobje od 25. 7. 2001 do 3. 8. 2001 oziroma do konca meseca julija 2001, kar pa bistveno ne more vplivati na potek zdravljenja tožnice. V nadaljevanju se pritožnica ne strinja z trditvami iz izvedeniškega mnenja in po mnenju pritožbe ni primerno in ni ustrezno definiciji upoštevala profesionalnih smernic zdravljenja. Pooblaščenec ni strokovnjak za medicinsko stroko, medtem ko je komisija, katera je dala mnenje in je le-ta nastopala v vlogi izvedenca in komisija je bila mnenja, da ni bilo razlogov za drugačen način zdravljenja za katerega se je odločila toženka. Da v kartonu ni zapisa fiziatra, ni krivda toženke, saj je bila tožnica pri fiziatru šele 22. 8. 2001, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je toženka odredila oziroma dala napotnici tožnici za RTG slikanje. RTG slikanje je torej odredila, kar je v skladu z navodili za zdravljenje takšne bolezni, kot se je pričela pri tožnici. Zgolj zapisi v obdobju enega meseca pri tožnici, katera je v zdravstveni karton zavedla toženka, ne morejo biti razlog za nestrokovno zdravljenje. To da se je tožnica dne 27. 7. zglasila pri dežurnemu zdravniku zaradi hudih bolečin prav tako ne pomeni bistvenih okoliščin, ki bi kazale na malomarno zdravljenje toženke. Tožnica je tega dne dobila protibolečinske injekcije in ni bila tudi s strani dežurnega zdravnika diagnosticirana, Komisija za izvedenska mnenja pa je celo bila mnenja, da bi bilo dovolj če bi dežurni predpisal le zdravila proti bolečinam, kot je to že storila sama toženka. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj obširno in natančno obrazložilo svoje stališče do tega, da v zadevi ni potrebno pridobiti mnenje drugega izvedenca medicinske stroke. Podaljšanje bolniškega staleža od 17. 9. 2001 se torej ne sovpada v obdobje zdravljenja pri toženi stranki. Tožena stranka ni napravila dokončne ocene diagnoze toženke, saj je njeno diagnosticiranje bilo še v teku. Tudi naslednji lečeči zdravnik je postavil napačno diagnozo, pa jo je zdravil vso naslednjo obdobje do dokončne diagnoze. Tožnica se pri toženki ni zdravila mesec dni, temveč samo 20 dni in očitno je toženka jemala tožnico resno pri njenem zdravljenju, saj ji je dala bolniški stalež, predpisala ji je zdravila proti bolečinam, izdala je napotnice za RTG slikanje, za fiziatra in za ortopeda. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da formalne pomanjkljivosti pri zapisih v zdravstvenem kartonu nimajo takšnega pomena, da bi vplivale na poslabšanje tožničinega zdravljenja, tožnica se je sama odločila, da že po manj kot mesecu dni zdravljenja zapusti toženko in se je pričela zdraviti pri drugem zdravniku. Pri njemu se je zdravila skoraj do meseca aprila 2002, ko so se v tem obdobju zbrali vsi podatki o zdravju tožnice, je naslednji zdravnik imel bistveno boljše izhodišče, da je lahko ugotovil pravo diagnozo in vzrok za bolečine tožnice.

Glede na obrazloženo pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je po zaključku sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer je pravilno ugotavljalo ravnanje toženke v smeri njene protipravnosti, ki bi bil eden od znakov storitve medicinske napake in sicer je ugotovilo v nasprotju s trditvami v pritožbi, da je tožnica ravnala skladno s pravili deontološke znanosti in stroke, torej da njeno zdravljenje ni bilo protipravno, usmerjeno je bilo k diagnosticiranju bolezni tožnice, ki pa je bilo prekinjeno s tem, ko je tožnica sama konec meseca julija 2001 odstopila od zdravljenja pri toženki in se je napotila k zdravljenju k dr. C. Dokazno breme o protipravnosti ravnanja je res bilo na strani tožeče stranke, katera pa po zaključku sodišča druge stopnje ni uspela dokazati malomarnega zdravljenja tožene stranke in tako ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nepremoženjsko škodo, katero v tej pravdi vtožuje tožeča stranka.

Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določila čl. 353 ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da sodišču prve stopnje niso pripetile tiste absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s čl. 165 ZPP).