Jedro

Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo.

Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev, da je odločitev občnega zbora tožene stranke, s katerim je bila zavrnjena njegova prošnja za članstvo v njej, nezakonita in naj se odpravi; zavezo tožene stranke, da bo tožnika sprejela v članstvo, sicer bo njeno odločitev nadomestila sodba; povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uvodoma povzema odločitev prvostopenjskega sodišča in razloge zanje, v nadaljevanju pa obširno povzema določbe ZDLov-1, ZDru-1 in Pravila LD X. Opozarja, da Ustava vsakomur zagotavlja pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Iz predloženega dopisa, s katerim je tožena stranka tožnika obvestila, da ga ni sprejela v članstvo, pa je razvidno, katerih pogojev, določenih v Pravilih LD X , tožnik ne izpolnjuje. Ker izpolnjuje vse pogoje, ga je tožena stranka dolžna sprejeti v članstvo (tako tudi VSL I Cp 335/2009). Opozarja, da zakon ne določa pogojev za sprejem, temveč to določa temeljni akt društva. Navaja, da sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Pravzaprav v sodbi sploh ni nikakršne dokazne ocene, temveč le ugotovitev, da je odločitev tožene stranke zakonita, saj je občni zbor upošteval določbo Pravil LD X, da lahko odkloni članstvo, če lovna površina lovišča ne dosega 100 ha na enega lovca. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Iz izpovedi zaslišanih ni mogoče zaključiti, da je občni zbor upošteval navedeno določbo. Prav tako ne izhaja, da bi bila članom, ki so odločali, dana kakršna koli pojasnila glede kriterijev za odločanje (da se glasuje po vrstnem redu prošenj ali da bi bili seznanjeni z razlogi za nesprejem). Tako iz izpovedi zakonitega zastopnika kot tudi obeh zaslišanih prič jasno izhaja, da so bili razlogi za zavrnitev tožnika v članstvo drugje, in sicer, ker je tožnik problematičen. Tega pa nobena pravila, ne zakonska ne društvena, ne določajo kot kriterij, zaradi katerega bi bilo mogoče zavrniti prošnjo za članstvo. Odločitev je zato nezakonita. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je društvo,1 zato se zanjo uporabljajo določbe ZDru-1. Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov (prvi odstavek 1. člena ZDru-1). Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva (prvi odstavek 2. člena ZDru-1), pomeni tudi svobodo glede odločitve o članstvu, tj. pravico do vključitve/vstopa v društvo in pravico do nevključitve/izstopa iz njega. Toda pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa – drugi odstavek 1. člena ZDru-1) namreč odločajo o sprejemu novih članov. Odločanje o sprejemu v članstvo je prepuščeno avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi (s pravili društva, določenimi v temeljnem aktu) bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev, ga je društvo dolžno sprejeti kot svojega člana (drugi odstavek 2. člena ZDru-1). Ta določba je zakonska uresničitev pravice do svobodnega združevanja, ki ga zagotavlja Ustava v 42. členu2. 6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za sprejem v društvo, organ tožene stranke (občni zbor) pa jo je zavrnil. V dopisu, s katerim je tožena stranka tožniku svojo odločitev sporočila, razlogov za zavrnitev ni navedla.3 Tožnik meni, da je tožena stranka že s tem ravnala nezakonito. To ni res. Vprašanju, ali je društvo pri obravnavanju prošnje ravnalo zakonito ali ne, je namenjeno sodno varstvo, ki ga prizadetemu nudi ZDru-1 v prvem odstavku 14. člena. To možnost je tožnik izkoristil in v zakonsko določenem roku sprožil to pravdo, v kateri sodišče obravnava, ali je imela tožena stranka za sporno odločitev (nesprejem tožnika v društvo) ustrezno pravno podlago. To pomeni, da v tem postopku presoja, kakšni so bili pogoji za sprejem in ali jih je tožnik ob vložitvi prošnje oziroma v času, ko je toženka odločala o njegovi prošnji, izpolnjeval.4

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da so se člani društva na občnem zboru o tožniku pogovarjali ter da so jih pri glasovanju vodile tožnikove osebne lastnosti oziroma pretekle izkušnje posameznih članov z njim. To dogajanje je prvostopenjsko sodišče označilo kot „nedovoljeno arbitriranje“, zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče do tega ni opredelilo. Vendar pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo ponudila pravno podlago, na podlagi katere je utemeljevala svojo odločitev, da tožnika v članstvo ne sprejme. In sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v nadaljevanju presojalo, ali je v trenutku, ko je tožena stranka odločala o tožnikovi prošnji (kljub pogovoru o osebnih razlogih, ki so člane društva vodili pri glasovanju) obstajal pravni in nediskriminatoren razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za sprejem v članstvo. Ugotovilo je, da je.

8. Pritožbeno sodišče je že uvodoma pojasnilo, da lahko društvo v okviru avtonomije predpiše bolj ali manj stroge pogoje za sprejem v članstvo. Razlog, zaradi katerega lahko tožena stranka po svojih avtonomnih pravilih prosilcu za sprejem v članstvo njegovo prošnjo zavrne, je med drugim tudi to, da lovna površina lovišča ne dosega 100 ha na enega lovca. Za pritožnika ni sporno, da navedeni razlog kot odklonitveni razlog predpisujejo društvena pravila tožene stranke (Pravila LD X, v nadaljevanju: Pravila). Tak razlog po oceni pritožbenega sodišča ni diskriminatoren in ga društvo lahko predpiše kot razlog za nesprejem v članstvo.5

9. Pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v trenutku, ko je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za sprejem v članstvo, lovna površina na enega lovca znašala 99,51 ha. Drži, da je tožena stranka istočasno odločala o prošnjah petih prosilcev, vendar je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so jih obravnavali po vrsti ter da je bila tožnikova zadnja.6 Tožnik torej pri obravnavanju prošnje ni bil diskriminiran v smislu, da bi bile njegove osebne lastnosti ali odnosi s člani tožene stranke tisti, ki bi predstavljal razlog za odklonitev sprejema v članstvo. Za tožnikov sprejem v članstvo ni bil izpolnjen eden izmed pogojev, navedenih v prvem odstavku 7. člena Pravil, zato je imela tožena stranka potrebno pravno podlago, da tožnikovo prošnjo zavrne. Pritožbeno sodišče pripominja, da konkreten odklonitveni razlog sicer ni absoluten, saj Pravila v drugem odstavku 7. člena dopuščajo izjemo.7 Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo (drugi odstavek 11. točke obrazložitve), da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi bila ta izjema podana, pritožnik pa teh dejanskih zaključkov ne izpodbija.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in155. člen ZPP).

1 Glej prvi odstavek 65. člena Zakon o divjadi in lovstvu. 2 Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 335/2009 z 8. 4. 2009. Na to odločbo se sklicuje tudi pritožnik, vendar dejansko stanje v tej in navedeni zadevi ni primerljivo, kot bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju. 3 Tožnik se je proti tej odločitvi sicer pritožil, vendar tožena stranka o pritožbi ni odločila. Na podlagi zakonske domneve se šteje, da je tožena stranka pritožbo zavrnila. Glej drugi odstavek 14. člena ZDru-1. 4 Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1852/2014 z 10. 9. 2014. 5 O velikosti lovišča kot razlogu za odklonitev članstva se je Višje sodišče v Ljubljani izreklo že v sodbi I Cp 1545/2013 s 6. 11. 2013. 6 To potrjujejo datumi na posameznih prošnjah, ki jih je v spis vložila tožena stranka – priloge B 2 do B 6. Sodišče je o tem zaslišalo tudi zakonitega zastopnika tožene stranke in navedlo, da je „potrdil, da so pri obravnavi prošenj za sprejem v članstvo odločali po vrstnem redu prejetih prošenj.“ Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi zaslišanega v povezavi z listinskimi dokazi v spisu ter sledilo navedbam tožene stranke, ki pa jih tožnik niti ni konkretizirano prerekal. Ni navedel, da bi njegova prošnja ne bila zadnje vložena ali da je katera koli od prošenj nepravilno datirana. 7 LD mora ne glede na prvi odstavek sprejeti v članstvo kandidata, ki ima na področju lovišča prijavljeno kot osnovno kmetijsko ali gozdarsko dejavnost ali je lastnik vsaj 15 ha gozdnih ali kmetijskih zemljišč, pri tem pa mora na zahtevo LD predložiti ustrezna dokazila.