Jedro

S smrtjo oškodovanca med kazenskim postopkom, vendar že po priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka, je terjatev na povrnitev škode, ki izvira iz kaznivega dejanja, postala del zapuščine po pokojnem oškodovancu. Ker zapuščinski postopek še ni bil pravnomočno končan, so dediči še v dediščinski skupnosti, kar pomeni, da predstavlja njihova terjatev do obdolženca na povrnitev škode iz kaznivega dejanja del še nerazdeljenega skupnega premoženja.

Odločba o premoženjsko pravnem zahtevku, ki se glasi na dediče po pokojnem oškodovancu B. B., čeprav ti poimensko še niso določeni (znani), je materialno pravno pravilna in izvršljiva. Dediči bodo poimensko določeni takrat, ko bo zapuščinsko sodišče s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju dokončno ugotovilo dediče po pokojnem oškodovancu in njihove dedne deleže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Odločilo je, da je obdolženec na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP dedičem po pokojnem oškodovancu B. B., umrlem ... 2021, ki jih zastopa pooblaščenec, odvetnik C. C., dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 14.889,26 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se dediče po pokojnem oškodovancu napoti na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec dedičev po pokojnem oškodovancu B. B. Predlagal je zavrnitev pritožbe, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev stroškov pritožbenega postopka obdolžencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno očita pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. V opisu so ustrezno navedene dejanske okoliščine, ki jih je obdolženec lažnivo prikazoval oškodovancu in ga s tem spravil v zmoto. Obdolženec je oškodovancu izročil v podpis dokument, s katerim naj bi oškodovanec potrdil prejem 22.000,00 EUR, poleg dokumenta pa je na mizo položil tudi zaprto rjavo obloženo papirnato kuverto, v kateri naj bi bil omenjeni znesek, s čimer je pri oškodovancu ustvaril zmotno prepričanje, da je v kuverti dejansko toliko denarja in ga na ta način zapeljal, da je potrdilo podpisal, ne da bi da bi denar predhodno preštel, saj se je obdolžencu zelo mudilo, oškodovanec pa mu je zaradi večletnega poslovnega sodelovanja zaupal. Obdolženčevo prikazovanje dejanske okoliščine, da je v kuverti 22.000,00 EUR, je bilo storjeno na konkludenten način, to je s predložitvijo potrdila o prejemu zneska 22.000,00 EUR skupaj z obloženo kuverto, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe, prikazovanje pa je bilo lažnivo, saj se je v kuverti dejansko nahajal manjši znesek denarja, to je le 1.000,00 EUR.

6. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je po presoji pritožbenega sodišča razumljiv tudi nadaljnji opis kaznivega dejanja, ki navaja, da je obdolženec oškodovanca oškodoval za znesek 14.889,26 EUR, kolikor znaša tudi obdolženčeva protipravno pridobljena premoženjska korist. Iz nadaljevanja opisa je namreč razvidno, da je podlaga za navedeni znesek v Pogodbi o odstopu terjatev z dne 3. 10. 2013 (A1 do A2; v nadaljevanju: pogodba), po kateri je bil oškodovanec upravičen do zneska 47.289,26 EUR, pri čemer je do do kritičnega dne dejansko prejel že zneske 12.000,00 EUR (dne 23. 6. 2014), 10.600,00 EUR (dne 15. 7. 2016) in po pošti 8.800,00 EUR (od 3.11.2014 do 11.5.2016), nato pa kritičnega dne samo 1.000,00 EUR, kar pomeni, da je bil oškodovan za 14.889,26 EUR. Ne glede na to, da je oškodovanec podpisal potrdilo o prejemu višjega denarnega zneska (22.000,00 EUR), mu namreč ni mogla nastati večja škoda, kot ravno toliko, do kolikor je bil še upravičen izterjati po pogodbi. Povedano drugače, s podpisom potrdila o prejemu zneska 22.000,00 EUR je bila dejansko zaprta terjatev oškodovanca do družbe X. d. o. o. v višini 14.889,26 EUR, kolikor bi sicer še lahko terjal, s tem pa je bilo za enak znesek zmanjšano premoženje oškodovanca.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izčrpne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje v točkah 4 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče obširno obrazložilo, zakaj je zavrnilo zagovor obdolženca kot neprepričljiv in je sledilo verodostojnim in skladnim izpovedbam oškodovanca ter prič D. D. in E. E. Prvostopno sodišče je prav tako obširno odgovorilo in utemeljeno zavrnilo vse tosmerne navedbe obrambe, ki jih slednja sedaj ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato odgovarja le na tiste pritožbene navedbe, ki še terjajo odgovor, v preostalem pa se pridružuje pravilnim razlogom sodišča prve stopnje.

8. Tezo obrambe, ki jo pritožba ponavlja, da naj bi se zadnje potrdilo za 22.000,00 EUR nanašalo na skupni seštevek zneskov, ki jih je oškodovanec predhodno prejel od obdolženca, je v točki 8 razlogov izpodbijane sodbe s tehtnimi in izčrpnimi argumenti pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče dodaja, da neprepričljivost obdolženca v zvezi s to okoliščino izhaja ne le iz nasprotij v njegovem zagovoru na glavni obravnavi, ampak tudi iz primerjave zagovora na glavni obravnavi z zaslišanjem obdolženca na policiji ob prisotnosti zagovornika na podlagi 148.a člena ZKP. Obdolženec je namreč zaslišan na policiji navajal, da je oškodovanec, ko je prejel denar, vedno tudi podpisal potrdilo o prejemu zneska, ki je bil naveden na potrdilu, kar je v nasprotju z zagovorom na glavni obravnavi, da so se oškodovancu zneski večkrat izročali tudi brez potrdila, glede česar je bil obdolženec, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, povsem neprepričljiv.

9. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi skladnih izpovedb oškodovanca ter prič D. D. in E. E. pravilno ugotovilo, da je bil zdaj že pokojni oškodovanec popolni pravni laik, pa tudi zelo zaupljiv in naiven človek, ki ni bral ali pa je le površno bral stvari, ki jih je podpisal, ter se je v celoti zanašal na pravilnost in poštenost tistih, ki so se poklicno ukvarjali s „papirji“. Verjel je, da je po pogodbi upravičen do celotnega zneska glavnice in obresti, čeprav temu glede na določila pogodbe, ki jo je podpisal, brez da bi jo natančno prebral, ni bilo tako. V tem je po presoji pritožbenega sodišča iskati tudi razlog, da je obdolženec na zadnje potrdilo zapisal višji znesek (22.000,00 EUR) kot je bil znesek, do katerega je bil oškodovanec pred zadnjo izročitvijo denarja dne 7. 5. 2018 po pogodbi še upravičen (15.889,26 EUR). Obdolženec je namreč vedel, da je oškodovanec prepričan, da mu pripada celoten znesek izterjane glavnice skupaj z obrestmi, in bo tako v pričakovanju zajetnejšega zneska denarja hitreje in brez obotavljanja podpisal potrdilo, ki mu ga je dal obdolženec. To potrjuje tudi izpovedba oškodovanca, da mu je obdolženec, ker je oškodovanec pred podpisom potrdila oporekal temu, da bi bilo z izročitvijo denarja dne 7. 5. 2018 vse zaključeno, rekel, da se mu strašno mudi in da bodo v pisarni izračunali še obresti in bodo potem poravnali vse, s čimer je dosegel, da se je oškodovanec pomiril in je podpisal potrdilo o prejemu 22.000,00 EUR, čeprav je obdolženec (za razliko od oškodovanca) dobro vedel, da je v kuverti le 1.000 EUR in da oškodovancu ne misli izročiti nobenega denarja več. Glede na navedeno je dokazan preslepitveni namen obdolženca, da si na škodo oškodovanca pridobi protipravno premoženjsko korist, ki si jo je v višini 14.889,26 EUR, kolikor je zadržal zase in ni izročil oškodovancu, tudi pridobil. Pritožbena navedba, da bi lahko šlo kvečjemu za civilno terjatev oškodovanca iz pogodbe in ne za kaznivo dejanje, je zato neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da si je protipravno premoženjsko korist na škodo oškodovanca pridobil ravno obdolženec. Res je, kar navaja pritožnik, da je bil oškodovanec v pogodbenem razmerju z družbo X. d. o. o., katere direktor je G. G., obdolženec pa je bil v družbi zaposlen. Vendar pa je dokazni postopek jasno pokazal, da se G. G. z „operativo“ ni ukvarjal, ampak je družba X. d. o. o. za izterjavo terjatev najemala zunanjega odvetnika, s strankami pa je kontaktiral, jim prinašal denar v gotovini ter s pomočjo pisarne sestavljal potrdila o izročitvi denarja le obdolženec.

11. Enako je bilo tudi v predmetni zadevi. Za izterjavo oškodovančevih terjatev je družba X. d. o. o. najela Odvetniško pisarno H. v ..., dolžniki pa so na fiduciarni račun odvetniške pisarne obročno nakazovali dolgovane zneske. Iz potrdil odvetniške pisarne je razvidno, da je bila do dne 8. 7. 2016 poplačana praktično vsa glavnica. Obdolženec je v zagovoru povedal, da je bilo kljub drugačnemu pogodbenem določilu dogovorjeno, da se prednostno poplača oškodovanca tako, da se mu denar izroča sproti, kot prihajajo prilivi, denar za stroške izterjave pa založi družba X. d. o. o. Iz zagovora obdolženca in izpovedbe priče G. G. skladno izhaja, da je izterjani denar, ki ga je odvetniška pisarna izročala obdolžencu, slednji nato v gotovini osebno prinašal oškodovancu, ki je s pomočjo pisarne tudi sestavljal potrdila o izročitvi denarja. To potrjuje tudi izpovedba oškodovanca, da mu je obdolženec v gotovini prinašal oziroma pošiljal denar in dajal v podpis potrdila o prejemu denarja. Iz oškodovančeve izpovedbe nadalje izhaja, da je tudi vsa komunikacija v tej zadevi potekala izključno z obdolžencem, saj kakršnekoli komunikacije z morebitnimi drugimi zaposlenimi (če so sploh bili) ali direktorjem družbe oškodovanec ni nikoli omenil. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec denar v še dolgovani višini 14.889,26 EUR, ki bi ga moral izročiti oškodovancu, zadržal zase in si na ta način pridobil protipravno premoženjsko korist v tej višini. Za pritožbeno tezo, da bi si oškodovančev denar lahko prisvojila družba X. d. o. o., ni najti prav nobenega argumenta. Iz zaslišanj prič G. G. in I. I. ne izhaja, da bi blagajna družbe izkazovala neustrezno stanje, obdolženec pa tudi ni imel motiva, da bi denar pridobil za družbo, katere direktor ni bil. Tosmerne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

12. Pritožnik navaja še, da je odločba o premoženjskopravnem zahtevku v nasprotju z materialnim pravom, prav tako pa ni izvršljiva, ker se glasi na poimensko nenavedene dediče po pokojnem oškodovancu, ki jih zastopa odvetnik C. C. Prvostopnemu sodišču očita, da bi moralo ugotoviti, kdo je oškodovančev dedič v trenutku njegove smrti. V izreku sodbe v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku bi moralo sodišče izrecno navesti dediče, ki jih zastopa odvetnik C. C., ter morebiti tiste, ki jih ne.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku upravičenca odloča v tako imenovanem adhezijskem postopku. Adhezijski postopek je kazenskemu postopku pridružen pravdni postopek, za katerega veljajo določbe civilnega procesnega prava in določbe obligacijskega prava.1 Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi (101. člen ZKP).

14. V tem kazenskem postopku je oškodovanca B. B. po pooblastilu zastopal odvetnik C. C. v ... Oškodovanec je po pooblaščencu podal premoženjskopravni zahtevek (list. št. 407 do 408), nato pa je tekom kazenskega postopka, še pred izrekom prvostopenjske sodbe, umrl. V trenutku oškodovančeve smrti so po načelu ipso iure dedovanja v njegov pravni položaj vstopili vsi njegovi dediči. 15. V procesnem smislu je prišlo do nasledstva dedičev, in sicer so v adhezijski postopek namesto oškodovanca vstopili vsi njegovi dediči. Ker je imel pokojni oškodovanec pooblaščenca, zaradi njegove smrti ni prišlo do prekinitve adhezijskega postopka (205. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), temveč se je le-ta pravilno nadaljeval z njegovim pooblaščencem, ki zastopa tudi dediče pokojnega, kateri pooblaščencu pooblastila niso preklicali (prvi odstavek 100. člena ZPP). S smrtjo oškodovanca B. B. tako njegovo procesno pooblastilo za zastopanje odvetniku C. C. ni prenehalo, ampak je pooblaščenec od smrti oškodovanca dalje po samem zakonu postal pooblaščenec vseh njegovih dedičev v adhezijskem postopku. Pritožbeno nakazovanje, da pooblaščenec C. C. morda zastopa le določene dediče, določenih pa ne, se tako izkaže za zgrešeno, saj navedeni pooblaščenec že na podlagi zakona zastopa vse oškodovančeve dediče. 16. S smrtjo oškodovanca med kazenskim postopkom, vendar že po priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka, je terjatev na povrnitev škode, ki izvira iz kaznivega dejanja, postala del zapuščine po pokojnem oškodovancu. Ker zapuščinski postopek do izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni bil pravnomočno končan (naslovno sodišče prav tako nima podatka, da bi do tega prišlo v času do seje pritožbenega senata), so dediči še v dediščinski skupnosti, kar pomeni, da predstavlja njihova terjatev do obdolženca na povrnitev škode iz kaznivega dejanja del še nerazdeljenega skupnega premoženja. Premoženjskopravni zahtevek se zato pravilno glasi na dediče po pokojnem oškodovancu B. B., čeprav ti poimensko še niso določeni (znani). Z vidika sposobnosti biti stranka je namreč pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani)2. Dediči bodo poimensko določeni takrat, ko bo zapuščinsko sodišče s (pravnomočnim) sklepom o dedovanju dokončno ugotovilo dediče po pokojnem oškodovancu in njihove dedne deleže. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku je glede na obrazloženo materialno pravno pravilna in izvršljiva.

17. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ker zagovornik kazenske sankcije ne izpodbija, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče glede na težo kaznivega dejanja, krivdo obdolženca in pravilno ugotovljene olajševalne ter obteževalne okoliščine, obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki je ne gre spreminjati v njegovo korist. 18. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ob odsotnosti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

19. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso v višini 240,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 in tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Sodba I Ips 146/2007 z dne 12. 7. 2007 in druge. 2 Sodba VSRS II Ips 312/2016 z dne 12. 1. 2017.