Jedro

Popolnoma neutemeljena je revizijska trditev, da je izrek izpodbijane sodbe neprecizen in nedorečen, ker nikjer v izreku ni naveden priimek in ime pravdnih strank, temveč sta opredeljeni le kot tožena (po nasprotni tožbi tožeča) in tožeča (po nasprotni tožbi tožena) stranka. Iz uvoda izpodbijane odločbe popolnoma jasno in nedvoumno izhaja za katere stranke postopka gre, saj sta tam stranki navedeni z imenom in priimkom in ni nobene potrebe po tem, da bi se to skozi celotno odločbo ponavljalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki sami nosita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ter strankama naložilo, da vsaka trpi svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper odločitev pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe zavrglo, v preostalem delu pa pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi z dne 15. 10. 2007 v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je navedena odločba pritožbenega sodišča sicer pravilna v delu, ki se nanaša na toženca, popolnoma zgrešena pa v delu, ki se nanaša na tožnico. Neprecizen in nedorečen je že sam izrek izpodbijane odločbe, saj v njem ni nikjer naveden priimek in ime stranke o kateri je sodišče odločalo. Sodišče uporablja le opredelitve „tožena (po nasprotni tožbi tožeča) stranka in tožeča (po nasprotni tožbi tožena) stranka“, kar povzroča določeno nepreglednost v sami odločbi. Obrazložitev odločbe je pomanjkljiva, saj zgolj pritrjuje nezakoniti odločbi sodišča prve stopnje in se nanjo sklicuje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vsa vprašanja, zastavljena v pritožbi, poleg tega pa tudi ne drži, da tožnica ni navedla materialnopravne podlage. Nesprejemljivo in nerazumljivo je stališče nižjih sodišč, da bi se toženec lahko obogatil na račun tožnice, saj mu je številna leta zvesto služila, on pa je „v zahvalo podlegel čarom mlade stanovalke in jo preprosto zavrgel“. Citirana določba 192. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne pride v poštev, saj je toženec tisti, ki bi moral spoštovati moralne dolžnosti, pa tudi dogovore in obljube, ki jih je dajal tožnici. Če bi pričakovala, da si bo toženec našel drugo partnerico, bi že takoj po nastanku zunajzakonske skupnosti dala pri notarju napisati dogovor, a tega ni storila, saj je bila trdno prepričana v poštene namene toženca. Sklicevanje pritožbenega sodišča, da je to v bistvu pritožbena novota, tako ne vzdrži resne kritike. Poleg tega je sodišče prve stopnje imelo drugačno materialnopravno izhodišče, saj je preverjalo in ocenjevalo dohodke pravdnih strank ter nato zaključilo, da prispevek tožnice ni bil takšen, da bi ji iz tega naslova nastala terjatev do toženca. Takšno stališče pa je nepravilno in neutemeljeno.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje in ima v primerjavi s pritožbo omejene razloge in tudi omejen obseg izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče in stranke so tako vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. V reviziji je torej nesmiselno ponavljati tiste pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija dejansko stanje in na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo. Neupoštevno je tudi prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v preobleki drugih revizijskih razlogov.

7. Popolnoma neutemeljena je revizijska trditev, da je izrek izpodbijane sodbe neprecizen in nedorečen, ker nikjer v izreku ni naveden priimek in ime pravdnih strank, temveč sta opredeljeni le kot tožena (po nasprotni tožbi tožeča) in tožeča (po nasprotni tožbi tožena) stranka. Iz uvoda izpodbijane odločbe popolnoma jasno in nedvoumno izhaja za katere stranke postopka gre, saj sta tam stranki navedeni z imenom in priimkom in ni nobene potrebe po tem, da bi se to skozi celotno odločbo ponavljalo.

8. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je obrazložitev drugostopenjske sodbe pomanjkljiva, ker pritrjuje odločbi sodišča prve stopnje. Revidentka podrobneje ne obrazloži v čem je sodba pritožbenega sodišča pomanjkljiva, niti ne navede zakaj je sodba sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita. Takšne pavšalne in nekonkretizirane navedbe pa so v celoti neupoštevne. Poleg tega pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodba pritožbenega sodišča dovolj jasno obrazložena, sklicevanje na obrazložitev sodišča prve stopnje pa je popolnoma sprejemljivo, saj se s tem sodišče izogne nepotrebnemu ponavljanju.

9. Revidentka ne konkretizira revizijske navedbe, da se je pritožbeno sodišče izognilo odgovoru na vsa zastavljena vprašanja v pritožbi, saj teh vprašanj ne izpostavi, temveč se v nadaljevanju spusti v obravnavo materialnopravne podlage, pri čemer se ne strinja z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da te podlage ni navedla. Revizijsko sodišče pri tem opozarja na določbo tretjega odstavka 180. člena ZPP, v skladu s katerim sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni navedla, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan.

10. Neutemeljeni so revizijski očitki, ki se nanašajo na to, da bi se lahko toženec okoristil na račun tožnice. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe, da je nepravilen in neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, ko je preverjalo in ocenjevalo dohodke pravdnih strank ter fizični prispevek tožnice in nato zaključilo, da ji iz tega naslova do toženca ni nastala nobena terjatev. S temi navedbami skuša revidentka izpodbijati dejansko stanje, kar pa v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno.

11. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.