Jedro

Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok. Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožnik s tožbo izpodbija sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju toženka, tudi agencija), št. 38260-239/2021/5 z dne 16. 6. 2021, s katerim je bilo odločeno, da se tožnikov predlog, naj A., d. o. o. postavi antene na hrib ... nad ..., zavrže.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženka ugotovila, da se tožnikov zahtevek, naj operater bazno postajo za mobilno telefonijo postavi na točno določeni lokaciji, ne nanaša na pravice ali obveznosti, ki jih določajo Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), na njegovi podlagi izdani predpisi oziroma naročniška pogodba, zaradi česar na podlagi druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 ni pristojna za reševanje spora. Le kolikor iz navedenih podlag izhaja pravica končnega uporabnika oziroma obveznost operaterja, ima namreč toženka podlago za odločitev v sporu. Ker v obravnavanem primeru navedene pravne podlage ne omogočajo zahtevka, kot ga je naperil tožnik, ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bila toženka pristojna odločati, zaradi česar je tožnikov predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 zavrgla.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

2.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da ZEKom-1 v tretjem odstavku 133. člena določa, da lahko agencija z odločbo naloži operaterjem javnih komunikacijskih omrežij minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih. Nadalje navaja, da je kot končni uporabnik sledil svoji pravici po 142. členu ZEKom-1 za vložitev ugovora pri operaterju in spora pri agenciji ter zakonsko določenim rokom, zaradi česar meni, da je upravičen do vsebinskega odločanja o svojem predlogu za rešitev spora pri toženki in da zavrženje njegovega predloga ni zakonito. Izpostavlja, da niso izpolnjeni pogoji za zavrženje vloge po 129. členu ZUP, saj agencija v skladu s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1 v postopku reševanja sporov uporablja določbe ZUP-a le, kadar s tem zakonom ni določeno drugače; razlogi za zavrženje pa so v dvanajstem odstavku 142. člena ZEKom-1 določeni drugače (le za primer zamude rokov). Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

3.Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene. Poudarja, da je v skladu z 217. členom ZEKom-1 njena pristojnost v zvezi s spori končnih uporabnikov omejena, hkrati pa mora na podlagi 23. člena ZUP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, pri čemer je odločanje izven pristojnosti ničnostni razlog. Navaja, da tožnik zmotno meni, da je možno vlogo zavreči le v primeru, če je ta prepozna, ne pa tudi v drugih primerih, ki jih ureja ZUP. Nadalje navaja, da se tožnik zmotno sklicuje na tretji odstavek 133. člena ZEKom-1, saj toženka operaterjem ne more naložiti zahtev z odločbo, izdano v postopku reševanja spora končnega uporabnika. V primeru 133. člena ZEKom-1 gre za enostranski upravni postopek, voden izključno zoper operaterja, pred izdajo odločbe mora toženka izpolniti tudi druge zahteve iz četrtega odstavka omenjenega člena, predvsem pa lahko operaterju predpiše zgolj raven kakovosti storitev v okviru že izgrajenih omrežij, ne more pa mu naložiti izgradnje ali nadgradnje omrežja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.A., d.o.o. kot stranka z interesom na tožbo ni odgovoril.

5.V naknadni vlogi tožnik dodaja, da je lokacijo antene predlagal zgolj dobronamerno in da je edino, kar želi, poln in konstanten signal. Na kakšen način in s kakšnimi sredstvi operater to zagotovi, pa je zanj nepomembno.

Odločanje po sodnici posameznici

6.Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

Odločanje brez glavne obravnave

Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetnem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno; sporna so pravna vprašanja. Tožnik in stranka z interesom pa sta se sicer glavni obravnavi s pisnima vlogama tudi odpovedala.

K I. točki izreka

7.Tožba ni utemeljena.

8.V zadevi je sporna odločitev toženke, sprejeta v postopku reševanja spora s končnim uporabnikom, da se tožnikov predlog, naj A., d. o. o. postavi antene na hrib ... nad ..., zavrže.

9.Toženka je odločitev oprla na drugo alinejo prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 in prvi odstavek 142. člena tega zakona ter 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1, in na vsebino tožnikovega predloga za rešitev spora kot dejanski razlog.

10.Po drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 agencija rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov). Po prvem odstavku 142. člena ZEKom-1 (pa) ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Na tej pravni podlagi je toženka zaključevala, da se tožnikov predlog, naj A., d. o. o. postavi antene na hrib ... nad ..., ne nanaša na pravice iz ZEKom-1 oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisov oziroma pravice iz tožnikove naročniške pogodbe (prvi odstavek 142. člena ZEKom-1), ter ga je zavrgla ob razlogovanju, da ne gre za upravno stvar, o kateri bi bila pristojna odločati (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, v povezavi s tretjim odstavkom 218. člena ZEKom-1).

11.Tožnik pa meni, da bi toženka o njegovem predlogu morala odločiti meritorno, na podlagi tretjega odstavka 133. člena ZEKom-1, in da določbe 129. člena ZUP tudi ne morejo biti podlaga za formalno obravnavo njegovega predloga, kajti to vprašanje, v kakšnem primeru se predlog zavrže, po njegovem mnenju kot specialni zakon rešuje ZEKom-1 v dvanajstem odstavku 142. člena ZEKom-1, kjer določa, da se zavrže predlog, ki ni vložen v predpisanih rokih.

12.Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi predlog za rešitev spora mogel biti obravnavan formalno in zavržen, zgolj če ni bil vložen v predpisanih rokih. ZEKom-1 v dvanajstem odstavku 142. člena namreč ureja le obravnavo predloga za rešitev spora, ki je prepozen, in ne določa vseh razlogov za le formalno obravnavo, torej razlogov, zaradi katerih predlog ne more biti reševan meritorno. Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok.

11. Tožnik se v tožbi sklicuje na tretji odstavek 133. člena ZEKom-1, ki določa, da lahko agencija z odločbo naloži operaterjem javnih komunikacijskih omrežij minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih.

22. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 123/2017 z dne 21. 11. 2018.

13.Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

14.Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da toženka ne bi pravilno presodila, da odločanje o njegovem predlogu za rešitev spora ne predstavlja upravne zadeve ter da bi njegov predlog morala obravnavati po tretjem odstavku 133. člena ZEKom-1. Po navedeni določbi ZEKom-1 agencija lahko z odločbo naloži operaterjem javnih komunikacijskih omrežij minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih. Tako odločbo izda agencija po uradni dolžnosti, v postopku nadzora nad operaterji, da bi zagotovila, da javna komunikacijska omrežja dosežejo minimalne ravni kakovosti, in ne v okviru reševanja spora s končnim uporabnikom. Po četrtem odstavku tega (133.) člena ZEKom-1 mora agencija pred izdajo odločbe Evropski komisiji in BEREC poslati povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagani potek ukrepanja; če Evropska komisija po pregledu teh informacij pripravi pripombe ali priporočila, jih mora agencija upoštevati v kar največjem obsegu. Kar pomeni, da se z zakonsko določbo tretjega odstavka 133. člena ZEKom-1 skuša zagotoviti, da se aplikacije in storitve, ki so odvisne od omrežja operaterjev, izvedejo vsaj z najnižjim standardom kakovosti; zaradi zagotovitve skladnega delovanja na enotnem trgu pa je treba pred izdajo odločbe s povzetkom razlogov za ukrepanje, predvidenimi zahtevami in predlaganim potekom ukrepanja seznaniti Evropsko komisijo, ki ima možnost podati pripombe in priporočila, ki jih mora agencija upoštevati v največji možni meri, s čimer se na enotnem trgu Evropske unije teži k skladnemu izvajanju rešitev.

15.Pri tem sodišče zgolj še dodaja, da tožnik (tudi) ne navaja, da bi obveznost operaterja, ki naj bi jo toženka po njegovem predlogu naložila A., d.o.o., izhajala iz njegove naročniške pogodbe. Če pa med pravice in obveznosti, ki jih urejajo ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi in tožnikova naročniška pogodba, ne sodi obveznost operaterja postaviti bazno postajo za mobilno telefonijo na točno določeni lokaciji, tožnik tudi nima pravice zahtevati, da se o tem meritorno odloča kot o sporu.

16.Tožnik sicer v pripravljalni vlogi sodišču navaja, da je lokacijo antene predlagal zgolj dobronamerno in da je njegova želja le poln in konstanten signal, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi operater to zagotovi, pa je zanj nepomembno. Sodišče odgovarja, da je bil predmet obravnave pri toženki predlog za rešitev spora z vsebino, kot ga je tožnik podal. Glede na navedeno izjavo tožnika, dano šele po zaključku postopka pred toženko, pa sodišče svoje presoje ne more spremeniti.

17.Ker je po navedenem sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni razlogov, zaradi katerih bi izpodbijani akt izreklo za ničnega, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

18.Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1V tretjem odstavku 218. člena ZEKom-1 je določeno, da v postopku reševanja sporov agencija uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar s tem zakonom ni določeno drugače.

2Glej obrazložitev k Predlogu zakona o elektronskih komunikacijah, z dne 27. 9. 2012, EVA: 2012-3330-0058, stran 255.

3Iz obrazložitve Predloga ZEKom-1, EVA 2012-3330-0058, 17. 9. 2012