Jedro

Z določitvijo enotne kazni, ki presega seštevek posameznih kazni, je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 24167/2010 z dne 8. 11. 2013 v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu v pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na eno (1) leto in osem (8) mesecev zapora.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 11. 2013 je bil obsojeni M. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila za to kaznivo dejanje določena kazen deset mesecev zapora, zatem pa ob upoštevanju določene kazni osem mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 1194/2010 in določene kazni tri mesece zapora iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 75356/2010, na podlagi 47. člena KZ določena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi pet let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodba je postala pravnomočna 8. 11. 2013, ker so se državna tožilka, obsojenec in zagovornik odpovedali pravici do pritožbe.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka dne 25. 8. 2014 (na pobudo sodišča prve stopnje z dne 5. 2. 2014) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče določilo enotno kazen, ki presega seštevek določenih kazni in s tem prekršilo določbo 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji razveljavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v odgovor vročena obdolžencu dne 24. 9. 2014 in zagovorniku dne 7. 10. 2014, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Utemeljeno vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ z navedbo, da je sodišče prve stopnje z določitvijo enotne kazni eno leto in deset mesecev zapora prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ mora biti (če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora) enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči dvajset let zapora. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ določilo kazen deset mesecev zapora. Obsojencu ni preklicalo pogojnih obsodb izrečenih s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 1194/2010 z dne 19. 9. 2012 (v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ določena kazen osem mesecev zapora) in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 75356/2010 z dne 19. 10. 2012 (v kateri je bila obsojencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 256. člena KZ določena kazen treh mesecev zapora) ter je obsojencu ob upoštevanju posamičnih že določenih kazni iz navedenih sodb, določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi pet let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z določitvijo enotne kazni eno leto in deset mesecev zapora, ki presega seštevek posameznih kazni, je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ.

6. Glede na naravo ugotovljene kršitve zakona je Vrhovno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je izpodbijano pravnomočno sodbo ob pravilni uporabi zakona (2. točke drugega odstavka 47. člena KZ) spremenilo v odločbi o enotni kazni ter le-to znižalo na eno leto in osem mesecev zapora.