Jedro

Stranka nima „pravice“ do postavitve novega izvedenca, zlasti pa nima pravice do izvedbe takšnega dokaza neodvisno od konkretnih okoliščin. Mnenje novega izvedenca se zahteva le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,002.057 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodb sodišč prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti, saj obrazložitvi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v sodnem spisu. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Predlog z angažiranjem novega izvedenca cestnoprometne stroke je bil utemeljen, kajti v konkretnem primeru sta bili izdelani dve mnenji, ki pa sta bili nepopolni. Poleg tega se je pojavila razlika med pisnim izvedenskim mnenjem izvedenca S. V. in njegovo ustno izpovedbo na glavni obravnavi. Na omenjeno je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega ugovora ni opredelilo. Navedlo je tudi, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca, kar pa ne drži. Sodišči tudi nista zavzeli stališča do navedb tožeče stranke na naroku 16. 5. 2002 v zvezi s fotografijami kraja dogodka. Končno kršitev načela kontradiktornosti pomeni tudi to, da sodišče ni zaslišalo priče E. N. Gre za osebo, ki je na policiji odločala, kakšni naj bodo ukrepi podrejenih, pa tudi, kakšna naj bo vsebina pisnih izdelkov policistov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija glede nepremoženjske škode ni dovoljena, revizija glede premoženjske škode pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo

6. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT; drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode v višini 2.921,04 EUR (prej 700.000 SIT), ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP). Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo

7. Zgrešeno je revizijsko stališče, da izpodbijana sodba „le v splošnih dokazih in pravnih ocenah potrjuje oziroma pritrjuje razlogom, ki jih je v sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, enako pa velja tudi za sodbo sodišča prve stopnje“. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata.

8. K povedanemu je treba dodati, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v tej pravdi zavzelo stališče o bistvenem vprašanju, to je, ali se je prometna nesreča 24. 9. 1995 pripetila na način, kot je zatrjeval tožnik. Kot nekorekten pa je treba odkloniti očitek, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na tretji strani prvostopenjske sodbe, ki pa jih v sodbi ni mogoče najti. Ugotovitev sodišča druge stopnje je povsem točna, kajti sodišče prve stopnje je (v tretjem odstavku na tretji strani sodbe) obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo novega – tretjega izvedenca cestnoprometne stroke.

9. V zvezi s tem je treba še opozoriti, da nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da na mestu nezgode ni bilo sledi vožnje in drsenja prevrnjenega motornega kolesa po bankini in brežini jarka (šesta stran sodbe sodišča prve stopnje), ne more prerasti v postopkovno kršitev, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da se sodišči nista opredelili do navedb tožeče stranke na naroku 16. 5. 2002 v zvezi s fotografijami kraja nezgode, ki so jih posneli policisti.

10. Sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo dokazna predloga tožeče stranke s postavitvijo novega izvedenca cestnoprometne stroke in zaslišanjem priče E. N., ni kršilo načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). V zvezi z zatrjevanim potekom prometne nezgode je postavilo dva izvedenca. Nobeno od obeh izvedenskih mnenj ni bilo ne nejasno, ne nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami. Nasprotno, oba izvedenca sta izključila, da bi do prometne nezgode prišlo na način, ki so ga opisali tožnik ter priči M. M. in D. K.. Med pisnim izvedenskim mnenjem izvedenca S. V. in tistim, kar je povedal na naroku za glavno obravnavo 29. 9. 2005, ni pomembnejšega vsebinskega neskladja (upoštevajoč pri tem dokazno breme, ki je na tožeči stranki), saj izvedenec tudi ob ustnem zaslišanju ni mogel potrditi, da bi tožnik s stopalko zadel v odbijač ali blatnik avtomobila. Tožeča stranka zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v takšnih okoliščinah neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitvijo novega – tretjega izvedenca cestnoprometne stroke. Stranka nima „pravice“ do postavitve novega izvedenca, zlasti pa nima pravice do izvedbe takšnega dokaza neodvisno od konkretnih okoliščin. Mnenje novega izvedenca se zahteva le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ker v obravnavani zadevi ni šlo za takšno situacijo, tožnikov predlog, naj se postavi nov izvedenec pa ni bil podkrepljen z argumenti, ki bi mogli vzbuditi dvom v pravilnost in popolnost izvedenskih mnenj, ni podana ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. v zvezi z 254. členom ZPP.

11. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo predlagane priče E. N., je očitno neutemeljen, in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je tožeča stranka zaslišanje te priče predlagala prepozno, na drugem naroku za glavno obravnavo 14. 2. 2002, pri čemer ni izkazala, da tega dokaza ni mogla ponuditi do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 286. člena ZPP). Drugič pa zato, ker je bil dokazni predlog 9. 4. 2002 nepopoln, saj tožeča stranka ne na tem naroku ne kasneje ni navedla naslova pričinega prebivališča ali zaposlitve.

12. Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).