Jedro

Toženka pravilno poudarja, da je določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Razmerje, pri katerem so podani zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, se po samem zakonu šteje za delovno razmerje. Delo se v takšnem primeru ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, razen če je to posebej zakonsko določeno (kar za obravnavani primer ni). Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje. Zato ima toženka prav, da volja delavca (s.p.) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter njegova (ne)pripravljenost, da sklene pogodbo o zaposlitvi, nista pomembni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 06100-572/2016-011003 z dne 16. 1. 2017 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je inšpektorica Inšpektorata RS za delo, Območne enote ... (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožnici prepovedala opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo, in sicer pod 1. točko izreka z delavci - samostojnimi podjetniki, navedenimi v tej točki izreka, do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da jim tožnica kot delodajalec omogoča opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava na način, da njihovo delo vsebuje vse elemente delovnega razmerja, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), in pod 2. točko izreka s tam navedenimi in drugimi delavci, posredovanimi v delovni proces tožnice s strani njenih pogodbenih izvajalcev, in sicer do odprave nepravilnosti, tj. dokler ti izvajalci za opravljanje tovrstne dejavnosti ne bodo pridobili dovoljenja za delo pristojnega ministrstva in dokler se za namen opravljanja te dejavnosti ne bodo vpisali v register ali evidenco. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožnici dne 22. 9. 2016 in 4. 10. 2016 po uradni dolžnosti opravil izredna inšpekcijska pregleda in o tem skladno z zakonom sestavil zapisnik. V postopku nadzora je ugotovil, da je tožnica v obdobju od februarja 2016 do avgusta 2016 omogočala opravljanje dela v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedenim delavcem, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, na podlagi z njimi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju. Na podlagi v postopku pridobljenih podatkov in listin, ki so podrobno povzeti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, organ ugotavlja, da so delavci delo opravljali na varovanem območju ... na podlagi dovolilnic, izdanih na zahtevo tožnice kot naročnice del; nanjo so se dovolilnice tudi glasile. Vse pogodbe o poslovnem sodelovanju so sklenjene za nedoločen čas (do preklica), vsi navedeni delavci opravljajo delo na sistemiziranih delovnih mestih,1 delo sodi v redno dejavnost tožnice (ta ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost pretovarjanja), delavci so se v delovni proces vključili prostovoljno, delo opravljajo v delovnem procesu, ki ga organizira tožnica, za opravljeno delo mesečno prejemajo plačilo, ki temelji na urni postavki in ne na opravljenem poslu, delo opravljajo osebno in nepretrgoma ter po navodilih in pod nadzorom tožnice, z vozili in sredstvi, ki so njena last. Tožnici je devet samostojnih podjetnikov predložilo pisno izjavo, da priliv sredstev s strani tožnice ne presega 80 % vseh prilivov na njihovem poslovnem računu; za C.C. in Č.Č. sta bili v postopku predloženi tudi pisni izjavi, iz katerih je razvidno, da zavračata ponujeno zaposlitev pri tožnici. C.C. je delo v predmetnem obdobju sicer opravljal tudi na podlagi napotnice študentskega servisa z dne 26. 8. 2015, vendar ure, ki jih je opravljal preko napotnice, niso razmejene od sicer opravljenih ur, zato ga je prvostopenjski organ pri presoji zadeve obravnaval zgolj kot samostojnega podjetnika.

3. Tožnica je v inšpekcijskem postopku podala pripombe, v katerih je navajala, da poslovno razmerje s tistimi subjekti, ki imajo popoldanski s.p., sicer pa so v rednem delovnem razmerju za polni delovni čas pri drugem delodajalcu, ne more imeti narave delovnega razmerja. Ti subjekti niso ekonomsko odvisni od tožnice, zanje se tudi že plačujejo davki in prispevki iz delovnega razmerja. Ob dejstvu, da imajo že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, so lahko vsa druga pravna razmerja, v katera vstopajo, zgolj obligacijskopravne narave. Tožnica je nadalje navedla, da samostojnih podjetnikov ne omejuje delovnopravna zakonodaja, saj lahko samostojno razpolagajo s svojim delovnim in prostim časom, za vse opravljene delovne ure pa so plačani skladno s pogodbenim dogovorom. Omejevanje njihovega delovnega časa, še posebej delovnega časa tistih, ki so v rednem delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, je v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Glede na navedeno je tožnica predlagala, da prvostopenjski organ ne poseže v njena poslovna razmerja, sama pa bo delo razporedila tako, da bo mesečna kvota delovnih ur sprejemljiva glede na število ur rednega delovnega časa.

4. Prvostopenjski organ v zvezi s tožničinimi pripombami pojasni, da izvrševanje ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude ne sme biti v nasprotju z zakonom, ki ureja določeno obliko opravljanja dela; da se v obravnavani zadevi presoja zgolj razmerje med tožnico in posameznim samostojnim podjetnikom, zato okoliščina, da je ta že zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, oziroma njegova razmerja do drugih delodajalcev ali naročnikov niso relevantna; da trditve o prostem razpolaganju podjetnika s svojim (delovnim) časom ne držijo povsem, saj iz sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju izhaja, da se podjetnikov delovni čas določa po potrebi tožnice, kar pomeni, da mora za storitev oziroma delo najprej obstajati potreba tožnice kot naročnice. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da v zvezi z delom subjektov iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1. Ker se zato skladno z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1, v zvezi z 22. in 54. členom istega zakona, delo ne bi smelo opravljati po pogodbah civilnega prava, je bil tožnici na podlagi 6. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o delovni inšpekciji (v nadaljevanju: ZID-1) izrečen ukrep iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Nato so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni še razlogi za ukrepa iz 2. točke njenega izreka. Skladno z določbami ZID-1 je bila tožnico opozorjena na možnost izrekanja nadaljnjih ukrepov, če bi ponavljala ugotovljene kršitve.

5. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo št. 0610-7/2017-3 z dne 25. 5. 2017 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo, in sicer je v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, le-to odpravilo in zadevo (v tem delu) vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijane odločbe, pa je pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je v tem delu odločba pravilna in zakonita.

6. Ob sklicevanju na 4. člen ZDR in ostale za zadevo relevantne določbe tega zakona navaja, da je prvostopenjski organ pravilno in popolno ugotovil obstoj vseh elementov delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da volja oziroma pripravljenost samostojnih podjetnikov za sklenitev delovnega razmerja v obravnavani zadevi ni pomembna, ker se v inšpekcijskem postopku preverja spoštovanje delovnopravne zakonodaje s strani delodajalca. Upoštevaje navedeno zavrača tudi ugovor, da bi prvostopenjski organ moral zaslišati delavce - samostojne podjetnike glede njihove pripravljenosti za vključitev v delovni proces. Glede pritožbenih navedb v zvezi z delovnim časom, tj. da prvostopenjski organ ni dal zadostne pomembnosti okoliščini, da se delovni čas določa tudi v prostem času izvajalcev dela, drugostopenjski organ obrazlaga, da iz pogodb o medsebojnem sodelovanju nedvomno izhaja, da se delovni čas določa po potrebi naročnice in v prostem času samostojnega podjetnika. To obenem pomeni, da mora najprej obstajati potreba tožnice za delo in je zato delovni čas samostojnih podjetnikov prvenstveno odvisen od potreb delovnega procesa tožnice. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da delavci delo opravljajo osebno v organiziranem delovnem procesu, ki je enak za vse delavce in izvajalce del ne glede na pravno podlago za delo. S pogodbami o poslovnem sodelovanju (9. člen) je določena obveznost delavca opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenjena pogodba, in sicer v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri tožnici. Ob tem drugostopenjski organ še obrazloži, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je delo prekladanja vozil glede na opis del in nalog po tožničinem aktu o sistemizaciji uvrščeno med dela, ki jih obsega delovno mesto luško transportni delavec, delo nadziranja in vodenja delovnih procesov pa med naloge sistemiziranega delovnega mesta kontrolor, pa tudi delovnega mesta disponent. 7. Tudi drugostopenjski organ pojasnjuje, da svobodna gospodarska pobuda in avtonomija strank, na kateri se sklicuje tožnica, nista neomejeni. Vse oblike dela, kot tudi pogodbena razmerja so zakonsko opredeljena, zato je pri posameznih oblikah sklepanja pogodb treba upoštevati s predpisi določene omejitve in prepovedi. Zavrača tudi očitek o posegu v pravico do svobode dela in smiselno pojasnjuje, da izpodbijana odločba tožnici ne prepoveduje skleniti pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki dejansko izpolnjujejo pogoje za zasedbo delovnega mesta. V zvezi z ugovorom, da bi glede na izpodbijano odločbo tožnica morala s samostojnimi podjetniki, ki so že zaposleni pri drugem delodajalcu za poln delovni čas, skleniti delovno razmerje, kar je nevzdržno, pa drugostopenjski organ pojasni, da je v primeru, ko obstajajo elementi delovnega razmerja, za takšno delo treba skleniti pogodbo o zaposlitvi, druge oblike sklepanja pogodbenih razmerij niso dovoljene, vendar pa je skladno z delovno zakonodajo mogoče skleniti različne vrste pogodb o zaposlitvi (tudi pogodbo za krajši delovni čas od polnega). Dodatno navaja še, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da delo samostojnih podjetnikov poteka v skladu z navodili tožnice in zahtevami delovnega procesa tožnice ter pod njenim nadzorom, plačilo zanj pa se zagotavlja vsakomesečno, in sicer se izvrši enkrat mesečno do 25. v mesecu. Iz evidence opravljenega dela in izvršenih plačil pa je ugotovljena kontinuiteta oziroma nepretrganost opravljanja dela. V nadaljevanju obrazložitve nato drugostopenjski organ poda razloge za odločitev, ki jo je sprejel glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

8. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbijano odločbo napada (zgolj) v 1. točki izreka, in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je v tožbi predlagala, da v izpodbijanem delu odločbo odpravi in zadevo v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V tožbi poudarja, da definicija delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 vključuje naslednje elemente: prostovoljno vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, osebno opravljanje dela, plačilo za delo ter delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. O delovnem razmerju je mogoče govoriti šele takrat, ko so kumulativno podani vsi štirje elementi. Zaključek toženke, da volja oziroma pripravljenost samostojnega podjetnika za sklenitev delovnega razmerja ni pomembna, je napačen, obrazložitev pa pomanjkljiva. Kot takšna ne omogoča preizkusa, saj iz nje ne izhaja, v čem se kaže volja oziroma pripravljenost za sklenitev delovnega razmerja. Neutemeljena je tudi razlaga, da prvostopenjskemu organu ni bilo treba zaslišati prič (samostojnih podjetnikov), kar pomeni kršitev pravil upravnega postopka. Tožnica vztraja, da bi se organ, če bi jih zaslišal, lahko prepričal, da se podjetniki v delovni proces tožnice kot delodajalca sploh ne želijo vključiti. Navedeno izkazujejo že predložene listine, pa tudi dejstvo, da nobeden od delavcev zoper tožnico ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožnica vztraja, da prvo- in drugostopenjski organ nista namenila ustrezne pozornosti njenim navedbam glede delovnega časa. V postopku je namreč pojasnila, da kolikor določen izvajalec nima časa, se naročilo poda naslednjemu, kar pomeni, da tožnica ne pričakuje, da bo delo opravil zgolj določen delavec, zato tudi pogoj glede osebnega opravljanja dela ni izpolnjen. Toženka se prav tako ni opredelila do tožničine navedbe, da delodajalec v času sklenitve pogodbe o poslovnem sodelovanju ni seznanjen s prihodki pravne osebe oziroma samostojnega podjetnika, s katerim želi razmerje skleniti. Drugi pogodbeniki za tožnico predstavljajo osebe, ki so pripravljene nuditi lastne storitve na civilnopravni podlagi, zato inšpekcijski organ v takšno razmerje ne more posegati. Nesprejemljiva je tudi razlaga glede pogodb, ki so sklenjene s samostojnimi podjetniki, ki opravljajo dopolnilno dejavnost (t.i. popoldanski s.p.). Toženka je tudi v primeru slednjih odločila, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, pri tem pa povsem prezrla, da so te osebe že v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, ki zanje plačuje davke in prispevke. S sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju s temi osebami je tožnica izbrala eno izmed možnosti, ki jih nudi zakonodaja. Drži, da bi lahko izbrala tudi druge, vendar toženka ni podala konkretnih in jasnih razlogov, zakaj tožnica ne bi smela skleniti pogodb o poslovnem sodelovanju s popoldanskimi samostojnimi podjetniki. Tožnica je kot predlagane dokaze navedla: izpodbijano odločbo, svojo pritožbo, drugostopenjsko odločbo, listine v upravnem spisu zadeve ter zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

10. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, in pojasnila okoliščine, ki se nanašajo na vročitev izpodbijane odločbe, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

11. S sklepom št. III U 83/2018-12 z dne 4. 6. 2021 je sodni senat na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

12. Dne 5. 10. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožničina pooblaščenka, odvetnica D.D. in pooblaščenec toženke E.E..

13. Na glavni obravnavi je tožnica po pooblaščenki navedla, da vztraja pri dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih, tožbeni zahtevek pa spreminja tako, da predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi v 1. točki izreka, pri čemer pa se zadeva ne vrača v ponovni upravni postopek. Predlagala je še, da se zaslišijo delavci - samostojni podjetniki, navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, in pojasnila, da večina od njih sicer s tožnico ne sodeluje več. Vztrajala je tudi pri predlogu za zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika. Toženka je po pooblaščencu navedla sodne odločbe, ki jih je to sodišče izdalo v obravnavani primerljivih zadevah, in tam zavzeta stališča. Tožničinemu predlogu za zaslišanje prič je na podlagi povzete sodne prakse nasprotovala, saj iz nje izhaja, da volja delavcev ni odločilna, in je sodišče v takih primerih utemeljeno zavrnilo podobno zahtevo za zaslišanje delavcev. Tožnica je po pooblaščenki navedla, da predloga za zaslišanje delavcev ni podala zgolj zaradi ugotavljanja njihove volje, temveč tudi glede samega procesa dela in načina poslovnega sodelovanja. Konkretno gre za dejstvo, da delovni čas ni bil enostransko določen s strani tožnice, temveč se je usklajeval z zmožnostjo opravljanja dela samostojnih podjetnikov. Če so ti bili na voljo, so delo opravili, sicer se je tožnica obrnila na druge samostojne podjetnike.

14. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, pritožba zoper to odločbo in drugostopenjska odločba. Dokazni predlog za zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika je sodišče zavrnilo, saj je tožnica ta dokaz predlagala šele v tožbi, ne da bi navedla utemeljene razloge, zakaj tega ni storila že v upravnem postopku (52. člen ZUS-1). Pri čemer tožnica tudi ni pojasnila, katera konkretna dejstva naj bi se tako dokazovala in zakaj. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedenih oseb (F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., C.C., K.K., L.L., A.A., M.M., B.B., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., Š.Š., T.T., U.U., V.V., Z.Z., Ž.Ž., X.X., Y.Y., A.A.A., Č.Č., B.B.B., C.C.C., Č.Č.Č., D.D.D. E.E.E. in F.F.F.), ker ta dokaz oziroma dokazi glede na razloge, podane v nadaljevanju te obrazložitve, za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembni. Tudi sicer je tožnica navedbe v smislu zahteve za izvedbo takšnega dokaza podala šele v pritožbi, čeprav je možnost za to imela že v postopku pred prvostopenjskim organom (prim. še tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Navzoča pooblaščenca strank na glavni obravnavi ugovorov zoper dokazni sklep in potek dokazovanja nista podala.

K I. točki izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je s tožbo izpodbijana odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, z vsebino, kot je razvidna iz uvodnih točk te obrazložitve. Tožnici izrečena prepoved temelji na 6. točki prvega odstavka 19. člena ZID-1, po kateri inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 pa se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, v povezavi z 22. oziroma 54. členoma tega zakona. Ti elementi so prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

17. Po presoji sodišča je pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe sprejeta odločitev pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, s katerimi je odločitev utemeljil že prvostopenjski organ in ki jih je ob obravnavanju pritožbenih navedb dopolnil drugostopenjski organ. Teh razlogov zato ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

18. Toženka pravilno poudarja, da je določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Razmerje, pri katerem so podani zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, se po samem zakonu šteje za delovno razmerje in se delo v takšnem primeru ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, razen če je to posebej zakonsko določeno (kar za obravnavani primer ni). Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje.2 Zato ima toženka prav, da volja delavca (s.p.) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter njegova (ne)pripravljenost, da sklene pogodbo o zaposlitvi, nista pomembni. Prav tako za odločitev niso pomembne njegove izjave v zvezi s tem. S tega vidika torej ni mogoče slediti - tudi sicer šele v pritožbi uveljavljanemu - ugovoru tožnice, da bi bilo treba v vsakem posameznem primeru ugotavljati obstoj delavčeve volje za sklenitev rednega delovnega razmerja. Pri tem sodišče izpostavlja še, da je tudi Vrhovno sodišče pri obravnavi sporov s področja delovnega prava zavzelo stališče, da med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR-1, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le njegova prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca.3

19. Pravilen pa je po presoji sodišča tudi zaključek toženke, da pri osebah iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe obstajajo vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem v postopku inšpekcijskega nadzora zbranih dejanskih ugotovitev tožnica konkretizirano ne prereka, ugovarja pa njihovi presoji oziroma opredelitvi, da gre za zakonsko določene elemente delovnega razmerja. Kot je bilo že pojasnjeno in kar izhaja iz sodne prakse tega in Vrhovnega sodišča, volja delavcev, da se ne vključijo v delovni proces tožnice kot redno zaposleni oziroma da z njo ne sklenejo pogodbe o zaposlitvi, ni odločilna, pač pa je ključno, da delavec dela v organizacijsko opredeljenem in urejenem delovnem procesu tožnice, v katerega se je prostovoljno vključil (slednje pa v obravnavani zadevi ni konkretizirano prerekano). Z ozirom na povedano ter izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe, tožnica ne more uspeti z ugovorom, da so navedbe toženke o volji podjetnikov pavšalne ter da odločba ni ustrezno obrazložena.

20. Glede (organizacije) delovnega procesa sodišče sledi ugotovitvam toženke, da so bili delavci v organizacijskem smislu odvisni od tožnice. Tak zaključek podpirajo tudi listine v upravnih spisih zadeve, in sicer je iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 4. 10. 2016 (podpisanega s strani tožnice, ki na zapisnik ni imela pripomb) razviden potek delovnega procesa, ki ga je inšpektorici opisal pooblaščenec tožnice, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa pravilno povzel prvostopenjski organ. Iz tega opisa sledi, da so delavci opravljali delo na delovnih mestih, ki, kot je bilo nato ugotovljeno, po tožničinem aktu o sistemizaciji ustrezajo delovnemu mestu luško transportni delavec oziroma v posameznih primerih tudi disponent in kontrolor. Delovni proces je bil enak za vse delavce, ne glede na formalno podlago za opravljanje dela, in organiziran s strani tožnice. Ta je namreč (sicer v soglasju z delavcem) določila, kateri delavci bodo na določen dan opravljali delo, in zanje pridobila dovolilnice za vstop na varovano območje ...; na tožnico so se dovolilnice tudi glasile. Iz zapisnika z dne 4. 10. 2016 izhaja, da so delavci delo opravljali s sredstvi tožnice, kar potrjuje tudi vsebina sklenjenih pogodb o medsebojnem sodelovanju.4 V 3. členu pogodb je namreč določeno, da dokumentacijo in druge pripomočke (varovalno opremo) za delavca pripravi tožnica. Vse navedeno pritrjuje ugotovitvam obeh upravnih organov, da so delavci delo opravljali s sredstvi tožnice in v organiziranem delovnem procesu tožnice, saj je bil proces dela od vsega začetka (tj. od predhodne ureditve vstopa na varovano območje pristanišča s pridobitvijo dovolilnice) načrtovan s strani tožnice, delavec pa je s svojim pristankom zgolj vstopil vanj.

21. V zvezi z drugim elementom delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom tožnice) tudi sodišče ugotavlja, da je delavčeva obveznost opravljanja dela na način, da se upoštevajo zahteve in navodila tožnice, določena že med pogodbenimi obveznosti (prim. 2. alinejo 9. člena pogodb o poslovnem sodelovanju). Tožnica pa, kot je razvidno iz zapisnika z dne 4. 10. 2016, tudi sama pove, da delavci delajo po njenih navodilih, in v opisu delovnega procesa poimensko našteje delavce, ki so nadzirali proces. Ob tem je pojasnila, da ti niso bili zgolj nadzorniki, temveč so hkrati tudi opravljali delo, pri čemer je bil v procesu dela zaradi nadzora drugih vedno prisoten najmanj eden izmed njih. Glede na navedeno ni mogoče logično zaključiti in to tudi z ničemer v tožbi ni utemeljeno, da bi bili delavci pri opravljanju svojega dela povsem samostojni. Upoštevajoč tako ugotovljene okoliščine glede načina opravljanja dela sodišče ne dvomi, da je v konkretnih primerih šlo za razmerje nadrejeni - podrejeni in ne za prirejeno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče,5 da se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca oziroma podrejenost delavca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dejavnosti, delavec pa je (v delovnem razmerju) tisti, ki ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Zato je za presojo elementov delovnega razmerja pomemben obseg vezanosti delavca na navodila in nadzor delodajalca. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ, upoštevaje s strani tožnice podani opis delovnega procesa, navedel (predhodno izpostavljene) okoliščine, zaradi katerih je delo samostojnih podjetnikov utemeljeno opredeliti kot nepretrgano delo po navodilih in nadzorom delodajalca (tožnice). Res je sicer, da imajo delavci možnost, da delo odklonijo, in v tem smislu možnost izbire, ali bodo delali nepretrgoma ali ne. Vendar pa ta možnost za odločitev ni bistvena. Bistveno je dejansko opravljanje dela, tega pa so delavci, na katere se nanaša izpodbijana odločitev, po ugotovitvah inšpekcijskega postopka, ki temeljijo na evidenci opravljenega dela ter izvršenih plačil in ki jih tožnica konkretizirano ne prereka, opravljali nepretrgoma. Zato je v obravnavanih primerih podan tudi tretji element - trajnost delovnega razmerja. Sodišče dodaja, da je takšen zaključek mogoče napraviti, tudi če delavci niso delali vsak dan oziroma 40 ur tedensko, saj za obstoj delovnega razmerja, kot izhaja že iz razlogov upravnih organov, ni nujno, da delavec dela polni delovni čas. Tudi tožničino sklicevanje, da delavci delajo še za druge subjekte, ne nasprotuje ugotovitvi o obstoju elementov delovnega razmerja, saj je treba upoštevati raznovrstnost oblik delovnega razmerja, ki jih predvideva ZDR-1. Navedeno pomeni, da ima lahko delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z več delodajalci (do obsega polnega delovnega časa) ali delovni čas razporejen neenakomerno, v vseh teh primerih pa še vedno delo opravlja po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ni bistveno, kako sta stranki formalno opredelili njuno medsebojno razmerje, temveč dejanska vsebina njunega pravnega razmerja.

22. Po presoji sodišča je v konkretni zadevi nedvomno podan tudi četrti element delovnega razmerja, tj. osebno opravljanje dela. Sodišče ne sledi tožnici, ko zatrjevani neobstoj tega elementa utemeljuje z navajanjem, da dela ni nujno opravil določen delavec, temveč je v primeru, če ta ni imel časa, tožnica lahko delo predala drugemu. Za presojo (obstoja delovnega) razmerja je namreč pomemben način opravljanja dela s strani samega delavca, tega pa je v konkretnem primeru (če je delo prevzel) opravil delavec sam. Navedeno potrjuje tudi vsebina pogodbe o medsebojnem sodelovanju, ki v 5. členu ureja poskusno uvajanje v delo ter določa, da delavec delo nastopi po uspešno opravljenem poskusnem strokovnem uvajanju, namen takšnega pogodbenega določila pa je v ugotovitvi, ali je delavec sploh sposoben opravljati tako vrsto dela. Z drugimi besedami: delavec mora za opravljanje dela prestati poskusno obdobje in dokazati, da takšno delo sploh zmore uspešno opravljati. Na podlagi vsega navedenega je utemeljeno zaključiti, da je delavec delo zavezan opravljati osebno, in je torej neutemeljen tožbeni ugovor, da ni podan element osebnega opravljanja dela. Obstoja še preostalega elementa delovnega razmerja (opravljanje dela za plačilo), ki izhaja iz ugotovitev inšpekcijskega postopka, tožnica ne prereka.

23. Sodišče sklepno še pojasnjuje, da za uveljavljanje kršitev ustavnih pravic delavcev tožnica ne izkazuje pravnega interesa. Kolikor pa uveljavlja kršitev svoje pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije, pa je že toženka pravilno izpostavila, da pogodbena svoboda gospodarskih subjektov glede na določbo 13. člena ZDR-1 ni neomejena. Meje ji v skladu z drugim odstavkom tega člena postavlja javna korist, ki je izkazana v primeru sklepanja delovnih razmerij zaradi celovitega varstva pravic delavcev. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa.6 Zato torej tožnica niti z ugovori, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustavno zagotovljeno svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo ne more uspeti.

24. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano 1. točko izreka izpodbijane odločbe kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

25. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Gre za dela, ki skladno z veljavno sistemizacijo tožnice sodijo v okvir del in nalog ... transportnega delavca; dela, ki jih po pogodbi opravljata A.A. in B.B. pa tudi v okvir del in nalog kontrolorja oziroma disponenta. Pogodba z A.A. po aneksu z dne 6. 1. 2016 obsega tudi storitve na avtoservisu. 2 Prim. sodbo tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016. 3 Glej sklepe Vrhovnega sodišča VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011 in VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013 ter sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 14/2008 z dne 17. 11. 2009 in VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018. 4 Med tožnico in subjekti iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe sklenjene pogodbe o medsebojnem poslovnem sodelovanju, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve, so tipske, kar pomeni, da so bile sklenjene v vnaprej pripravljeni vsebini. Izpostavljena pogodbena določila so prikazana v ilustracijo položaja delavcev, vse ob upoštevanju, da so, kot izhaja iz povedanega, v obravnavanih primerih v bistvenem vsebinsko enaka. 5 Glej sklep VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011 ter sodbi Upravnega sodišča I U 1883/2015 z dne 21. 3. 2017 in I U 68/2017-14 z dne 22. 11. 2018.