Jedro

V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po izredni odpovedi delavca ter druge zapadle neizpolnjene obveznosti. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, zaradi česar je sodišče prve stopnje postopek individualnega delovnega spora prekinilo. V stečajnem postopku je stečajna upraviteljica tožniku v celoti priznala priglašeni prednostno terjatev in navadno terjatev. Tožnik je nato svojo tožbo v tem postopku umaknil. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je po vložitvi tožbe s priznanjem priglašene terjatve v stečajnem postopku v tem delu izpolnila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) ter da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve tega sklepa tožniku povrniti stroške postopka v znesku 465,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da ga ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se je sodišče oprlo na objavo sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, katerega sestavni del je bil tudi končni seznam preizkušenih terjatev z dne 19. 11. 2015, čeprav se je postopek preizkusa terjatev začel že prej - z izdelavo osnovnega seznama preizkušenih terjatev 17. 9. 2015, ki je bil objavljen 21. 9. 2015 na spletnih straneh AJPES. Šteje se, da so se z objavo seznama vsi deležniki seznanili s priznanjem terjatev s strani tožene stranke, torej tudi tožnik. Umik tožbe je bil vložen 14. 1. 2016, torej štiri mesece kasneje, kar ne ustreza standardu „takoj po izpolnitvi“ iz 158. člena ZPP. Tudi šteto od objave končnega seznama preizkušenih terjatev 20. 11. 2015, tožba ni bila umaknjena takoj po izpolnitvi. Zato ni pravne podlage, da bi morala tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških upoštevalo, da je tožnik vtoževal plačilo odpravnine in drugih terjatev iz delovnega razmerja v skupni višini 25.616,51 EUR s pp. Po vložitvi odgovora na tožbo se je nad toženo stranko začel stečajni postopek. Stečajna upraviteljica je na podlagi sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 19. 11. 2015 tožniku priznala 12.178,20 EUR priglašenih terjatev. Posledično je tožnik tožbo v celoti umaknil in zahteval povračilo stroškov postopka. Tožena stranka je z umikom tožbe soglašala, nasprotovala je povračilu stroškov postopka tožniku, sama pa povračila stroškov postopka ni zahtevala.

7. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povračila potrebnih stroškov postopka, ker je bila vložitev tožbe potrebna, saj je tožena stranka po vložitvi tožbe s priznanjem terjatve v stečajnem postopku v tem delu smiselno izpolnila zahtevek (155. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tožniku glede na delež uspeha v postopku, pravilno priznalo 47,54 % priglašenih stroškov postopka. Pri tem je ključna okoliščina, da tožena stranka ni zahtevala povračila stroškov postopka. Zato za odločitev o stroških postopka ni pomemben prvi odstavek 158. člena ZPP, po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker tožena stranka ni zahtevala povračila stroškov postopka, že iz tega razloga ni mogoče slediti njenemu pritožbenemu predlogu, da naj vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Prav tako ni podlage za spremembo odločitve, da tožnik krije sam svoje stroške postopka. Le če bi tožena stranka priglasila stroške postopka, bi prišla v poštev možnost takšne odločitev. Ker pa je stroške postopka priglasil le tožnik, so mu bili pravilno priznani glede na delež uspeha v postopku.

8. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).