Jedro

Izvid sodnega izvedenca medicinske stroke vsebuje podroben opis stanja tožnikovih prstov po posameznih členkih, pri sestavi mnenja o tem, ali so tožniku ostale kakšne trajne posledice v smislu splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je to stanje posameznega poškodovanega prsta obravnaval kot celoto in ne več po sklepih. Ne gre torej za nasprotje med navedbami o vsebini listin in samo vsebino listine, saj je izvedensko mnenje v sodbi korektno povzeto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik zaradi posledic nesreče z dne 17.3.1999 v tovarni N. d.d., ko se je pri delu (pri namiznem rezkarju) užagal in si poškodoval kazalec, sredinec in prstanec leve roke, upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v znesku 4,100.000 SIT, to je do zneska 1,200.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, zneska 2,400.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zneska 250.000 SIT iz naslova utrpelega strahu in zneska 250.000 SIT iz naslova skaženosti. Ker mu je tožena stranka dne 13.6.2000 izplačala odškodnino v višini 2,000.000 SIT, kar v valoriziranem znesku predstavlja znesek 2,121.000 SIT, je sodišče presodilo, da je tožnik upravičen še do odškodnine za nematerialno škodo v višini 1,979.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od razsodbe dalje, ter do zneska 18.000 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi kot povračilom stroškov za pribavo zdravniškega spričevala o invalidnosti, torej skupaj do 1,997.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 1,397.000 SIT, saj je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bi primerna satisfakcija za to vrsto škode znašala 1,800.000 SIT in ne 2,400.000 SIT. V prostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Navaja, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina po vseh postavkah, predvsem pa je bilo neutemeljeno znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi znižanja življenjskih aktivnosti. Kar trije prsti njegove leve roke so namreč močno deformirani in močno omejeno gibljivi, delno celo negibljivi, gibi prstov niso koordinirani, nima natančnega prijema, stisk levice je za tretjino slabši od stiska desnice, poškodovane prste slabše čuti, blazinice prstanca sploh ne. V času nezgode je bil star šele 36 let in ga bodo posledice spremljale še praktično vse življenje ter 2/3 delovne dobe, česar sodišči nista v zadostni meri upoštevali. Tožnikovo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti utemeljujejo prisojo celotne odškodnine iz tega naslova-. Sodbi tudi nista upoštevali, da so poškodovani prsti delno povsem negibljivi (spodnja medčlenska sklepa pri kazalcu in sredincu) ne le močno omejeno gibljivi. Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med navedbami o vsebini listin in samo vsebino listin, to je izvedenskim mnenjem. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bo treba amputirati končni členek prstanca, kar izhaja iz izvedenskega mnenja, s čimer so povezane telesne bolečine in neugodnosti kot tudi duševno trpljenje zaradi krajšega prsta z dodatnimi prizadetostmi in omejitvami. Sicer pa je prenizko prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti tekom zdravljenja. Prve dni je imel tožnik izredno hude blečine, nato približno teden dni srednje močne bolečine, tem so sledile občasne srednje močne bolečine, ki so trajale kumulativno dva do tri tedne, zmerne bolečine pa še tri do štiri mesece. Bolečine v končnem členku tretjega in četrtega prsta ter v končnem sklepu teh dveh prstov ima tožnik še danes, kar izhaja iz spričevala o invalidnosti. Glede na intenzivnost, trajanje bolečin, nelagodnosti med dolgotrajnim zdravljenjem ter upoštevajoč bolečine, ki jih bo v zvezi z amputacijo končnega členka prstanca še imel (kar izpodbijani sodbi nista upoštevali), je v tožbi zahtevana odškodnina za to obliko škode v celoti utemeljena.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izvid sodnega izvedenca medicinske stroke vsebuje podroben opis stanja tožnikovih prstov po posameznih členkih. V njem je med drugim tudi navedeno, da sta spodnja medčlenska sklepa sredinca in prstanca leve roke negibna, na kar se sklicuje revident v reviziji. Pri sestavi mnenja o tem, ali so tožniku ostale kakšne trajne posledice v smislu splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa je izvedenec stanje posameznega poškodovanega prsta obravnaval kot celoto in ne več po sklepih. Tako v mnenju navaja, da sta kazalec in sredinec omejeno gibljiva in da ju tožnik slabše čuti, končni členek prstanca pa je hudo deformiran. Zato ne drži revizijska navedba o nasprotju med navedbami o vsebini listin in samo vsebino listine, saj je izvedensko mnenje v sodbi korektno povzeto. Kolikor pa tožnik zatruje nasprotje v samem izvedenskem mnenju, tega vprašanja v reviziji ni mogoče več načeti, saj bi revident s tem zatrjeval kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje (370. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da je tožnik utrpel zmečkanino vršičkov tretjega in četrtega prsta na levi roki, zdrobitveni sklepni zlom končnega členka teh prstov, zlom srednjega členka sredinca leve roke, zdrobitveni zlom končnega členka levega kazalca in razpočno rano končnega členka levega kazalca.

Tožniku, ki je bil v času nezgode star 36 let, je nastala škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so trije prsti njegove leve roke močno deformirani in je podana močno omejena gibljivost poškodovanih prstov. Tožnik zato ni več sposoben opravljati dela, pri katerem je potrebna natančna koordinacija prstov, natančen prijem, kot tudi ne finih preciznih del in težjih fizičnih del. Ni sposoben izvajati športno rekreativnih dejavnostih, kjer je potreben prijem z roko, kot tudi ne opravljati natakarskega dela, ki mu je občasno prinašalo dodaten zaslužek. Glede na vse navedeno in glede na priznani status invalida 3. kategorije ter ob upoštevanju okoliščine, da gre za tožnikovo levo roko, so bile tožnikove težave pri odmeri odškodnine v višini 1,800.000 SIT primerno upoštevane, znižanje odškodnine iz tega naslova za 600.000 SIT pred sodiščem druge stopnje pa je bilo utemeljeno. Revizijsko sodišče ne najde podlage za zvišanje tako prisojene odškodnine.

Tožnik je dva do tri dni trpel bolečine hude intenzitete, srednje močne bolečine še dva do tri tedne, zmerne bolečine, šteto kumulativno, pa še tri do štiri mesece. Ob upoštevanju vseh pravno odločilnih okoliščin za to obliko škode, torej tudi neugodnosti v času zdravljenja (petdnevna hospitalizacija, operacija v anasteziji, neugodnosti v zvezi z imobilizacijo, izpostavljenost Rtg žarkom, kontrolni pregledi, fizikalna terapija, desetmesečni bolniški stalež) je odškodnina za telesne bolečine v višini 1,200.000 SIT primerna. Sodišče je tako dolžino kot intenziteto bolečinskega obdobja pri tožniku ustrezno upoštevalo. Tudi ne drži, da bi bila celotna prisojena odškodnina prenizka, saj primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da materialno pravo v tej zadevi ni bilo v tožnikovo škodo zmotno uporabljeno.

Pač pa revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih navedb v zvezi z amputacijo končnega členka prstanca, s katero so povezane nadaljnje telesne bolečine in neugodnosti, kot tudi duševne bolečine zaradi znižanja življenjske aktivnosti, saj navedena okoliščina ne predstavlja dejanske podlage te sodbe. Enako velja tudi glede tožnikovih navedb o telesnih bolečinah, ki jih trpi po končanem zdravljenju, ker je sodišče zahtevek obravnavalo le v okviru določbe 200. člena ZOR.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijo tožnika revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).