Jedro

Določbe Splošnih pogojev AO plus zavarovanja so specialne določbe, ki določajo, da oškodovanec ni upravičen do povrnitve predpravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki II spremeni tako, da se znesek 1.916,09 EUR, nadomesti z zneskom 1.242,56 EUR.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene pritožbene stroške v znesku 102,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o glavnem tožbenem zahtevku in sicer na podlagi pripoznave zahtevka tožene stranke. V izpodbijanem stroškovnem delu v točki II pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške nastale na prvi stopnji v znesku 1.916,09 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je sprejelo na podlagi člena 154 in 155 ZPP, višino priznanih stroškov pa je določilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi.

Zoper točko II izreka, to je zoper odločitev o stroških, katere je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki, vlaga pritožbo tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 673,44 EUR. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek po višini, medtem ko pravdnih stroškov ni pripoznala, saj ji stroškovnik pooblaščenke tožeče stranke ni bil vročen. Odločitev sodišča prve stopnje je delno napačna, saj zavarovalna pogodba, na kateri temelji tožbeni zahtevek določa, da zavarovanje ne krije stroškov pravne pomoči za prijavo zavarovalnega primera oziroma za sestavo zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine (osmi odstavek 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-07, ki veljajo za sklenjeno zavarovanje po zavarovalni polici št. .... Glede na to določbo, tožeči stranki ne grejo stroški za izvensodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka po tar. št. 2200 (nagrada za posel). Predlaga spremembo in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je materialno napačno stališče tožene stranke, da zavarovanje ne krije stroškov pravne pomoči za prijavo zavarovalnega primera oziroma za sestavo zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine, ki veljajo za sklenjeno zavarovanje po zavarovalni polici tožnika. Prvi odstavek 964. člena Obligacijskega zakonika določa, da zavarovalnica pri zavarovanju odgovornosti, nastalo z zavarovalnim primerom, odgovarja le, če tretji oziroma oškodovanec zahteva odškodnino. To pomeni, da je naslovitev odškodninskega zahtevka na zavarovalnico nujni in potrebni pogoj, da oškodovanec pride do poplačila, pri čemer je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se pravdni stroški ne vračunajo v zavarovalno vsoto, enako pa velja tudi za pogodbeno zavarovanje odgovornosti. To bi pomenilo, da zavarovalnice ne bi nikoli izpolnile svojih odškodninske odgovornosti, če zavarovanci ne bi nanjo naslovili odškodninskih zahtevkov. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je glede odločitve o pravdnih stroških, vsebovane v točki II, utemeljena. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče prve stopnje pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov za povračila stroškov izvensodnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka po tar. št. 2002 (nagrada za posel), ni upoštevalo zavarovalno pogodbo in osmi odstavek 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznikov za škodo zaradi telesnih poškodb, iz tako imenovanega AO-plus zavarovanja, ki je sestavni del te pogodbe. Splošni pogoji pomenijo materialno pravo tudi za odločanje o tem, kateri stroški se povrnejo tožeči stranki. Iz osmega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-07 je razvidno, da zavarovalnica ne krije stroškov pravne pomoči za prijavo zavarovalnega primera oziroma za sestavo zahtevka za uveljavljanje zavarovalnine. To pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do stroškov, katere ji je sodišče prve stopnje prisodilo glede povračila nagrade za posel. Sodišče je v točki 6 obrazložitve odmerilo nagrado za posel, to je za stroške izvensodnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka in je pri tem upoštevalo kot materialno pravo tar. št. 2002 Zakona o odvetniški tarifi. Glede na takšno pravilno uporabo materialnega prava, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo tožeči stranki priznati stroške za odškodninski zahtevek v višini 552,00 EUR, kar skupaj s 22 % DDV, znaša 673,44 EUR.

Tako se je pritožba izkazala za utemeljeno, odgovorne navedbe tožeče stranke pa pritožbeno niso upoštevne. Ne glede na to ali je vložitev odškodninskega zahtevka pred zavarovalnico procesni pogoj za izplačilo odškodnine, to ne upravičuje tudi, da bi lahko sodišče mimo splošnih pogojev priznavalo tudi stroške za sestavo predpravdnega zahtevka. Potrebno je torej ločiti potrebnost zahtevka in pa priznanje stroškov za nagrado za takšen zahtevek in je pri tem potrebno upoštevati kot materialno pravo določbe deveta odstavka 2. člena prej omenjenih Splošnih pogojev za zavarovanje voznika, za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-07 (lex specialis).

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je že prisojene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji s strani sodišča prve stopnje znižalo za 673,44 EUR in jih je spremenilo v znesek 1.242,56 EUR.

Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške in sicer sodno takso za pritožbo v znesku 102,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožeči ne gredo njeni stroški za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).