Jedro

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo, da se ravno zaradi slabše komunikacije režim skupnega starševstva natančno določi, kot to izhaja iz 1. točke izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom spremenilo 4. točko sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru I N 90/2020 z dne 20. 2. 2020, tako da je določilo, da stiki med mld. A. A. in mld. B. B. ter njunima staršema izvajajo tako, da A. A. preživi en teden pri mami in drugi teden pri očetu ter določilo predajo, ki poteka ob ponedeljkih ter še določilo, da, v kolikor bi A. A. izrazil željo, da bi pri očetu preživel dodaten dan med tednom, mu bo predlagateljica to omogočila, ter za B. B. določilo, da preživi pri mami strnjeno osem dni od ponedeljka do naslednjega torka, pri očetu pa od torka do ponedeljka, in tako izmenično vsak teden. Nadalje je določilo način preživljanja prvomajskih, jesenskih in zimskih počitnic, in sicer polovico pri materi, polovico pri očetu, glede poletnih počitnic, da preživita otroka štirinajst dni strnjeno skupaj pri enem staršu in nato štirinajst dni pri drugem staršu v mesecu juliju in enako v mesecu avgustu ter naložilo staršema, da se morata o točnih terminih dogovoriti do 30. 4. za tekoče leto. Glede novoletnih in božičnih praznikov je določilo, da jih bosta otroka preživela enkrat pri enem staršu, drugič pri drugem in tako izmenjaje. Glede rojstnih dnevov otrok je določilo, da imata pravico do stika z otrokom oba starša, pri čemer sta se dolžna o načinu izvedbe predhodno medsebojno dogovoriti. Določilo je tudi stike na daljavo (po telefonu ali drugem komunikacijskem sredstvu), in sicer dvakrat na teden, pri čemer bosta starša otrokoma telefonske stike omogočila zmeraj, kadar bosta otroka izrazila željo po komunikaciji s staršem, pri katerih takrat ne bosta na stikih (točka I. izreka). Pod točko II. je predlog predlagateljice za spremembe odločbe o zaupanju mld. otrok v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in ureditve stikov zavrnilo (točka II.) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica z navedbo, da ga izpodbija v celoti ter uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče v nadaljevanju povzema bistvo obsežne pritožbe:

3. Uvodoma pojasnjuje pritožbi priložen posnetek na zgoščenki in USB ključku, ki prikazujeta posnetek ravnanja nasprotnega udeleženca, po koncu obravnave pred sodiščem prve stopnje dne 4. 3. 2022. Navaja, da iz posnetka izhaja, da je nasprotni udeleženec verbalno nasilen do predlagateljice, in sicer reče partnerju predlagateljice: "kaj te ne razumeš, tvoja kurba te kliče" in da je pred očmi mld. otrok verbalno in fizično napadel predlagateljičinega partnerja. Skupno starševstvo je v tem primeru za mld. otroka, upoštevaje slab odnos očeta do matere, nemožnost sklepanja kompromisov, različne vzgojne ukrepe in stiske mld. B. in mld. A. za otroka škodljivo. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da nasprotni udeleženec ni sposoben sklepati kompromisov in je povsem prepričan v svoj prav. Nadalje graja ugotovitev dejanskega stanja kot nepopolnega, ker se opira na izvedeniško mnenje, ki pa je nejasno, nepopolno in nepravilno in so zaključki brez obrazložitve. Nadalje graja, da se sodišče ni konkretizirano opredelilo do pripomb predlagateljice, ki jih je podala glede izvedenskega mnenja, ni obrazložilo razlogov, zakaj je štelo izvedensko mnenje za popolno ter pripombe predlagateljice za nepotrebne in ni obrazložilo in se opredelilo do razhajanj med izvedenskim mnenjem izvedenca in zaključki CSD. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ga ne da preizkusiti. Sodišče ni konkretizirano obrazložilo svoje odločitve glede zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca. Nepostavitev novega izvedenca predstavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba vsako od očitanih kršitev natančno obrazloži: razhajanje in nasprotja med mnenjem CSD in mnenjem izvedenca, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja ocena o primernosti oziroma koristnosti skupnega starševstva, glede na dejansko sedanje stanje odnosa med staršema, ampak glede na stanje, kakršno naj bi bilo, izvedensko mnenje je v določenih delih, ki jih povzema pritožba, samo sebi nasprotno, prav tako je nepreverljivo. Nenazadnje pritožba utemeljuje očitek dvoma v nepristranskost izvedenca. Nadalje graja 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič ter ni pridobilo dokumentacije pri C. C. ter ni zaslišalo in ni opravilo poizvedb pri osebni zdravnici otrok in pridobilo njenega mnenja. Predlagane priče D. D., E. E., F. F. in G. G. bi lahko izpovedale o karakterju očeta o tem, da s predlagateljico nimata odnosa, kij je potreben za skupno starševstvo.

4. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo najprej pojasnjuje okoliščine dogodka v zvezi s posnetkom na USB ključku z dne 4. 3. 2022 in poudarja, da je bil posnet na njegovem domu, brez njegove vednosti in privolitve, zato predstavlja nedovoljen dokaz. Posnetek predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju opiše razloge za izzivanje s strani predlagateljice in njenega partnerja, in sicer sodni postopek Okrožnega sodišča na Ptuju pod P 16/2021, kjer se obravnava predlagateljičina tožba zoper njega zaradi razveljavitve notarskega zapisa o ugotovitvi in delitvi premoženja. Nadalje v odgovoru zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavi zadevi je bila zaradi izvedbe dokaza, vloženega v spis skupaj s pritožbo in zaradi ponovne presoje vseh izvedenih dokazov, dne 6. 7. 2022 opravljena pritožbena obravnava, o čemer je odločil senat višjega sodišča ob obravnavi pritožbe na seji dne 24. 5. 2022 in sklenil, da bo o zadevi odločala sodnica posameznica v skladu s petim odstavkom 347. člena ZPP. Na pritožbeni obravnavi je sodišče v skladu s soglasjem udeležencev ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze. Nadalje je sprejelo dodatni dokazni sklep in dopustilo dokaz predlagateljice z vpogledom USB ključka s posnetkom dogodka z dne 4. 3. 2022 ter s vpogledom v listinske dokaze nasprotnega udeleženca: zapisnikov o narokih za glavno obravnavo OKŽ Ptuj, opr. št. P 16/2021, z dne 23. 9. 2021, ter 3. 3. 2022, v elektronsko sporočilo z dne 28. 2. 2022 in v zdravstveno dokumentacijo za nasprotnega udeleženca. Sodišče druge stopnje je odločilo, da se ugovor nasprotnega udeleženca glede nedopustnosti izvedbe dokaza s vpogledom USB ključka s posnetkom dogodka z dne 4. 3. 2021, zavrne. Ob upoštevanju načela sorazmernosti (tehtanje ustavno zagotovljene pravice do zasebnosti ter na drugi strani ustavno varovanih koristi mld. otrok), je sodišče ob skrbni presoji dalo prednost varstvu koristi mld. otrok. V nadaljevanju je sodišče ocenilo ta dokaz ter ga vključilo v skupno dokazno oceno ostalih izvedenih dokazov. Posnetek kaže na neprimerno (verbalno in neverbalno) reakcijo nasprotnega udeleženca, še posebej, ker je storjeno v prisotnosti otrok. Vendar navedeni posnetek glede na okoliščine konkretnega primera ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta dogodek je treba umestiti in ovrednotiti v kontekstu vseh dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki jih ob ponovni dokazni oceni sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz teh (zlasti tudi iz mnenja CSD in izvedeniškega mnenja) izhaja, da pri tožniku ni bilo zaznati agresivnih vedenj in mišljenj. Vsa v postopku ugotovljena dejstva omogočajo zaključek, da ne gre za takšen očetov osebnostni stil, in da ni nobenega tveganja, da bi se to odrazilo v odnosu do otrok. Mogoča je prepričljiva ocena, da 9-sekundni posnetek ne omogoča zaključka, da bi očetova verbalna in fizična agresivnost onemogočala oziroma vplivala na neuspešno izvajanje skupnega starševstva.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice potem, ko je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev pet in pol letne hčerke in osemletnega sina v vzgojo, varstvo in oskrbo materi (posledično tudi ne pogoj za določitev stikov z očetom in preživnine). Sodišče je presodilo, da v času po sklenitvi sodne poravnave I N 90/2020 Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 2. 2020 niso nastale takšne spremembe, ki bi pomembno vplivale na oceno njunih starševskih kapacitet in bi lahko predstavljale utemeljen razlog za spremembo odločitve glede zaupanja skupnih otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo. Sodišče je pravilno upoštevalo, da mora biti sprememba pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev, bistvena, saj vsakršna sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otrok. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V točkah od 10 do 14 obrazložitve je navedlo zadostne razloge, zakaj izpodbijana odločitev v celoti upošteva največjo korist obeh otrok in je zato očitek pritožbe o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Ti razlogi utemeljujejo zakaj je sodišče sledilo zaključkom izvedeniškega mnenja ter, da je sodišče ocenilo, da tudi poročilo CSD v bistvenem pritrjuje strokovnim ugotovitvam izvedenca. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do pripomb predlagateljice glede izvedeniškega mnenja, da ni obrazložilo zakaj je štelo izvedeniško mnenje za popolno ter, da se ni opredelilo glede razhajanj med izvedenskim mnenjem in zaključki CSD. Iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče seznanilo z vsemi navedbami in pripombami predlagateljice v postopku, odgovorilo in upoštevalo pa je bistvene, torej take, ki so pravno relevantni v postopku varovanja koristi mladoletnih otrok. Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih je, po mednarodnih konvencijah, Ustavi Republike Slovenije in Družinskem zakoniku, največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Te objektivne in subjektivne okoliščine je sodišče ugotovilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj.

8. Sodišče tudi ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu predlagateljice po angažiranju novega izvedenca. Sodišče je zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja ter v nadaljevanju izvedenca na naroku zaslišalo. Celotno izvedeniško mnenje izvedenca specialista klinične psihologije je dovolj natančno dokazno ocenjevalo (točka 10 obrazložitve), in sicer mnenje kot celoto in tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti tudi z mnenjem CSD. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da je izvedeniško mnenje izvedenca klinične psihologije strokovno in popolno ter da je sodišče z zaslišanjem izvedenca omogočilo predlagateljici ustrezen preizkus pisnega mnenja, saj je izvedenec podal obširna ustna pojasnila glede vseh bistvenih pomislekov. Pojasnil je strokovne pristope in metode dela, svoje zaključke kot sintezo ugotovitev pridobljenih na podlagi intervjuja vsakega od staršev in obeh mld. otrok, psihodiagnostičnih preizkusov, psiholoških pregledov ter opazovanja odnosov. Odgovoril je tudi na vprašanje predlagateljice glede upoštevanja mnenja CSD in sicer je tudi pojasnil zakaj prihaja do določenih razhajanj v mnenjih1. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da je izvedeniško mnenje izvedenca klinične psihologije strokovno in popolno ter, da je sodišče z zaslišanjem izvedenca omogočilo predlagateljici ustrezen preizkus pisnega mnenja. Izvedenec je pojasnil pripombo predlagateljice, ki jo ponavlja v pritožbi, „da izvedenec svoje zaključke o primernosti skupnega starševstva gradi na kvaliteti odnosa, ki bi med staršema morala biti in ne upošteva, da je komunikacija med njima porušena“. Izvedenec je upoštevaje, da komunikacija med staršema ni optimalna, da predlagateljica za izvajanje skupnega starševstva želi ne le pisno temveč tudi ustno in osebno dogovarjanje med njima, zaključil, da sta starša tudi z izvajanjem skupnega starševstva ves čas tega postopka dokazala, da vendarle uspeta z dogovarjanjem, ki je potrebno glede skupne skrbi za varstvo in vzgojo A. A. in B. B. Izvedenčevo opozarjanje, da naj starša s strokovno pomočjo izboljšata sporazumevanje ter dosežeta še bolj pozitivno starševsko sodelovanje, pa ni mogoče presojati kot to želi pritožba in sicer, da med staršema dejansko ne poteka niti potrebno dogovarjanje, ki še omogoča izvajanje skupnega starševstva. Zato tudi očitek sodišču, da je sledilo nasprotujočim si zaključkom izvedenca, ne drži. Nestrinjanje predlagateljice z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in zasledovanje drugačne interpretacije ugotovljenih okoliščin, ki bi bile bolj v njeno korist, pa ne predstavljajo utemeljenega razloga za postavitev novega sodnega izvedenca. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče kršilo določbe drugega odstavka 254. člena ZPP, ker ni sledilo predlogu predlagateljice po angažiranju novega izvedenca klinične psihologije.

9. Tudi očitek pritožbe, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič ter ni pridobilo predlagane zdravstvene dokumentacije otrok, ni utemeljen. V spis sta bila vložena oba zdravstvena otroška kartona (prilogi A7 in A8), ki ju je sodišče v dokazne namene tudi vpogledalo, prav tako ju je upošteval tudi izvedenec pri izdelavi mnenja (kar izhaja iz uvodnih pojasnil mnenja izvedenca kliničnega psihologa). Sodišče tudi sicer ni dolžno slediti vsem dokaznim predlogom (drugi odstavek 287. člena ZPP) in sicer ni dolžno izvesti nerelevantnih dokazov, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno ali ni sporno in tudi ne dokazov, ki so neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (zaslišanje prič za ugotavljanje karakterja očeta ter kvalitete odnosa med udeležencema, ki ne ustreza skupnemu starševstvu)2. 10. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava glede zasledovanja koristi otroka. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da ni nobenega dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete. Tako iz mnenja izvedenca, kot poročil CSD, izhaja, da sta oba zelo odgovorna in zavzeta ter ljubeča pri izvajanju starševskih nalog, da sta dovolj čustveno zrela, izobražena in dovolj poučena, z urejenim življenjskim slogom, tako da presegata minimalne standarde, ki veljajo za dobro starševstvo. Na ta način se zagotavlja otrokoma uspešen psihosocialni razvoj, kar otroka v svojem razvoju potrebujeta. Iz spisa izhaja, da sta otroka zelo navezana na oba starša in da se starša v osnovnih vzgojnih pristopih zaradi različnih pristopov dopolnjujeta. Pri očetu imata več možnosti za avtonomijo, s tem da jima postavlja omejitve, ki so v razvojnem procesu otrok potrebne. Mati otrokoma nudi kakovostne emocionalne in druge vsebine (odgovorno opravljanje šolskih in predšolskih obveznosti, obiskovanje obšolskih dejavnosti, maksimalna osebna higiena). Oba starša sta se ob svojih starševskih kapacitetah tudi sposobna zavedati, da vsak sodni spor med njima povzroča napetosti in stiske, ki jih otroci še kako zaznavajo ter sta sposobna svoje še nerazrešene partnerske konflikte ločevati od starševskega dogovarjanja. Zato je upoštevaje vse ugotovljene konkretne okoliščine tudi po mnenju sodišča druge stopnje mogoče prepričljivo zaključiti, da sta mati in oče v starševskih zadevah, kljub slabši komunikacije, starševsko dovolj sodelujoča. V bistvenem se držita začasne odredbe oziroma začasnih dogovorov, ki sta jih tekom postopka sklepala glede začasnega režima izvajanja skupnega starševstva. S tem izkazujeta sposobnost za potrebno starševsko sodelovanje in vsaj za uspešno vzporedno starševsko skrb. Prepričljivo je tudi mogoče ugotoviti, da oba otroka tako v okolju očeta kot matere dobro funkcionirata, sta sproščena, igriva ter da dosedanji režim izvajanja skupnega starševstva otrokoma omogoča ohranjanje in krepitev čustvene vezi z vsakim od staršev.

11. Mati v pritožbi ves čas poudarja neustrezno komunikacijo med staršema, saj meni, da zgolj komunikacija preko SMS sporočil ni zadostna. Iz podatkov spisa izhaja, da sta se glede pisne komunikacije uspela starša do sedaj ustrezno dogovoriti, in sicer, da bosta na vsako sporočilo odgovorila v najdaljšem času dvanajstih ur, oče pa je pristal, da se glede izvajanja skupnega starševstva občasno osebno sestaneta. Tudi te okoliščine ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve sodišča, da so pogoji za skupno starševstvo še vedno izpolnjeni, ter da tudi v komunikaciji med staršema ni prišlo do bistvenih sprememb.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno odločilo, da se ravno zaradi slabše komunikacije režim skupnega starševstva natančno določi, kot to izhaja iz 1. točke izpodbijanega sklepa. Tudi to odločitev je sprejelo na podlagi ocene izvedeniškega mnenja ter tudi mnenja CSD3. V točki 10 je argumentiralo, da je tudi izvedenec upošteval, da deklica težje sprejema tedensko ločitev od matere, a tudi zato, ker deklica čuti materino stisko. Da izvajanje starševske skrbi kot jo je določilo sodišče tudi za B. B. ni v nasprotju z njenimi interesi, v celoti izhaja tudi iz mnenja CSD, v delu, kjer ta pojasnjuje svoje ugotovitve ob priliki obiska na domu pri očetu. Zato tudi sodišče druge stopnje meni, da je s tem, ko režim izvrševanja skupnega starševstva upošteva, da hči B. B. preživi pri mami strnjeno osem dni, to je od ponedeljka do naslednjega torka, v celoti zadoščeno varovanju hčerkine največje koristi. Odločitev določa tudi, da bodo deklici, v šestih dnevih, ko bo od mame ločena, omogočeni stiki po telefonu in z drugimi komunikacijskimi sredstvi, in sicer zmeraj, ko bo izrazila željo po pogovoru z mamo. Zato strokovne ugotovitve izvedenca in strokovnjakov CSD potrjujejo zaključek, da je dekličini potrebi po materini bližini mogoče zadostiti tudi z odločitvijo o skupnem starševstvu ter z določitvijo načina izvrševanja skupnega starševstva kot izhaja iz sklepa. Drži, da je CSD v poročilu zapisal, da se v okviru režima izvajanja skupnega starševstva upošteva potreba deklice, da preživi z mamo več časa kot z očetoma, da hči naj ne bi bila ločena od matere več kot tri dni. A je hkrati pojasnil, da velika čustvena navezanost mame na otroka, še posebej na B. B., slabo vpliva na deklico in tudi otežuje komunikacijo med staršema4. Tudi izvedenec je stisko deklice zaznal in ob tem tudi pojasnil, da je delno posledica materine velike navezanosti na hčerko ter materine zelo velike osebne čustvene stiske, ker je ločena od svojih otrok. Ugotovljene konkretne okoliščine utemeljujejo prednosti sprejete odločitve pred odločitvijo z zaupanjem enemu od staršev. Otroka nedvomno potrebuje tako mamo kot očeta, ki sta v obravnavanem postopku oba spoznana kot skrbna in nadvse odgovorna in primerna starša. V konfliktnem odnosu med staršema, ki ga mati izpostavlja, je zato za zdrav razvoj sina in hčerke še toliko bolj pomembno, da bosta ohranila doslej vzpostavljeno tesno vez z vsakim od njiju. Gotovo največ prostora za to omogoča sprejeta odločitev, po kateri sta starša enakopravno vključena v skrb in vzgojo. Na drugi strani taka odločitev starše vzpodbuja, da se pomirita z novo nastalo situacijo, jo sprejmeta in svoj nadaljnji odnos osredotočita na dobrobit B. B in A. A., ki ne glede na prenehanje njune življenjske skupnosti, ostajata njuna skupna otroka za vedno.

13. Nadalje ni utemeljena pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje z dne 8. 12. 2021, o zavrnitvi predloga predlagateljice za izločitev izvedenca kliničnega psihologa. Pritožbeno uveljavljane razloge je pravilno in obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje v sklepu z dne 8.12.2022 in jih v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti povzema. Dodaja le, da očitano nestrokovnost pri izdelavi izvedeniškega mnenja in njegovih dopolnitev tako sodna praksa kot pravna teorija zavračata kot razlog za izločitev izvedenca. Tudi v pritožbi povzete izjave izvedenca ne predstavljajo okoliščin, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost. Iz njih ne izhaja izvedenčeva vnaprejšnja prepričanost o zadevi ali pristranski odnos do stranke. Pritrditi je, da se je izvedenec v pojasnjevanju svojih metod dela in strokovnih pristopov, ki jih je predlagateljica zavračala, nekoliko neprimerno izrazil in vrednostno ocenjeval predlagateljičino znanje s področja klinične psihologije, a je tudi razbrati, da se je zavzemal za sprejetje strokovno ugotovljenih največjih koristi obeh otrok. Izvedenec je poudaril, da bo zaradi kompleksnosti izdelanega mnenja laže odgovarjal in pojasnjeval pripombe predlagateljice z ustno podajo dopolnitve mnenja. Zato tudi v pritožbi posebej izpostavljeni stavki izvedenca, ne vzbujajo niti objektivnega videza nepristranskosti.

14. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava, zato je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, morata udeleženca nositi vsak svoje pritožbene stroške (določbe 154, 155 in 165. člena ZPP).

1 Odgovori izvedenca na list. št. 222 v spisu 2 Betetto N.: ZPP s komentarjem, 2. knjiga GV Založba in Uradni list RS Ljubljana 2006, str. 611. 3 Iz mnenja z dne 3.3. 2021 izhaja, da oba starša prepoznavajo kot dovolj dobra, oba sta in želita biti polno vključena v izvajanje starševske skrbi ter je zato izvajanje skupne starševske skrbi otrokoma v korist tudi v prihodnje. Izvrševanje stikov na način kot že do sedaj potekajo (in kot jih je določilo sodišče z izpodbijanim sklepom) je A. A. dobro sprejel. Glede B. B. je CSD res izpostavil, da teže sprejema tedensko ločitev od matere in predlagal, da bi ta ločitev trajala 3 dni. 4 Ugotovitve CSD v mnenju z dne 11. 6. 2021 na list. št. 144 v spisu: "Z mamo smo prišli do skupnega zaključka, da s pogrešanjem mld. otrok sicer ni nič narobe, mamo se da v tem tudi zelo začutiti, je pa mnenja centra, da ta dejavnik otežuje starševsko komunikacijo in izvajanje stikov. Mama je npr. prišla nenapovedano na dom očeta k otrokoma, v telefonskem pogovoru z B. B. bi jo naj po besedah očeta navezovala nase, da želi po pogovoru posledično hči k mami. Da je pomembno, da se mama s svojo stisko sooči. Mama je postajala do očeta vse bolj borbena, oče ohranja ves čas razumsko držo in se skuša mami čim bolj prilagoditi.