Jedro

Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1149/98-11 z dne 23.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 12.12.1997, s katero je bil zavrnjen zahtevek za povračilo dela carine, plačane za blago, ki je bilo uvoženo z uvozno carinsko deklaracijo z dne 25.7.1996 Carinske izpostave L. za proizvodnjo blaga za izvoz po sistemu povračila carine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo blago, ki je bilo uvoženo po navedeni uvozni carinski deklaraciji, deklarirano za postopek sprostitve v prost promet v okviru postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (sistem povračila carinskih dajatev).

Deklaraciji je bilo med drugim priloženo dovoljenje CI L. z dne 12.6.1996, iz katerega je razvidno, da je carinski organ dovolil uvoz zaradi proizvodnje za izvoz na podlagi 3. točke 89. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ). Tožeča stranka je dne 23.10.1997 pri Carinarnici L. zahtevala povračilo dela plačane carine za blago, ki je bila plačana po navedeni deklaraciji in je bilo z izvozno carinsko deklaracijo z dne 22.7.1997 CI L. vrnjeno dobavitelju v nespremenjenem stanju.

V obrazložitvi sodišče prve stopnje citira določbe 51., 1. do 3. točke 89., 99. in 158. člena CZ.

Ob uvozu so bile obračunane vse dajatve, ki jih je tožeča stranka tudi plačala. Skratka carinski postopek je bil deklariran kot postopek po sistemu povračila carine in v skladu z carinsko deklaracijo tudi realiziran. Tožena stranka je opozorila tudi na možnost umika že sprejete carinske deklaracije v primerih, ko je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek in izpeljava deklariranega postopka ne bi bila več upravičena zaradi nenamerne napake ali zaradi posebnih okoliščin (51. člen CZ), česar pa tožeča stranka ni izkoristila. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke. Nedvomno tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vračilo plačane carine po določbi 5. odstavka 99. člena CZ, niti ne po določbi 8. odstavka 158. člena CZ. Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ. Razlogi, zakaj je prišlo do izvoza blaga v nespremenjenem stanju, kot jih pojasnjuje tožeča stranka v tožbi, po mnenju sodišča prve stopnje ne morejo vplivati na odločitev v tej upravni stvari. Neutemeljeno je tudi navajanje tožeče stranke v tožbi, da je šlo za začasni uvoz blaga. V sporni uvozni carinski deklaraciji je tožeča stranka nedvomno deklarirala sistem povračila carine (sistem povračila carinskih dajatev - šifra 4100 v polju 37 deklaracije), kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Res je sicer, da je carinski organ izdal dovoljenje za začasen uvoz blaga na oplemenitenje, vendar pa je iz upravnih spisov (listin, ki so priložene uvozni carinski deklaraciji) razvidno, da je tožeča stranka po več zahtevkih dobila vrnjeno plačano carino v okviru sistema povračila carine, ki ga je tudi deklarirala, pri čemer so bili izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 99. člena CZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka dejanskih ugotovitev ne prereka, temveč, v okviru ugovora nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, prereka zgolj pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev, je sodišče prve stopnje odločalo na nejavni seji.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Že v tožbi je povsem jasno navedla, na podlagi katerih predpisov zahteva vračilo carine. Pri tem se je sklicevala na to, da je začasno uvozila blago, ki je bilo last tujega partnerja ter plačala carinski dolg. Zaradi razlogov, ki niso bili na njeni strani, niti ni nanje mogla vplivati, je prišlo do prekinitve posla s tujim partnerjem in je zato blago vrnila v tujino neuporabljeno. Glede tega, ali to drži ali ne, dejansko stanje ni razčiščeno, saj je tožena stranka v postopku trdila, da je šlo za vračilo blaga v presežku. To pa ne ustreza trditvam in dokazom, ki jih je predložila v upravnem postopku. Zato je, ob zatrjevanem in dokazanem dejanskem stanju, upravičena do vračila carine po 158. členu CZ. Pri tem pa ni pomembno, ali po 7. ali 8. odstavku tega člena. Takšen formalizem tožene stranke je po njenem mnenju nedopusten in ne bi smel uživati sodnega varstva. Meni, da je podan tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zlasti seveda zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Tako tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi kot tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavljata, saj za to imata podlago v listinah v upravnih spisih in v citiranih določbah CZ (89., 51., 99. in 158. člen), da so bile ob uvozu obračunane vse dajatve, ki jih je tožeča stranka tudi plačala. Skratka, carinski postopek je bil deklariran kot postopek po sistemu povračila carine in v skladu z carinsko deklaracijo tudi realiziran. Tožena stranka je opozorila tudi na možnost umika že sprejete carinske deklaracije v primerih, ko je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek in izpeljava deklariranega postopka ne bi bila več upravičena zaradi nenamerne napake ali zaradi posebnih okoliščin (51. člen CZ), česar pa tožeča stranka ni izkoristila. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke, saj nedvomno tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vračilo plačane carine po določbi 5. odstavka 99. člena CZ, niti ne po določbi 8. odstavka 158. člena CZ. Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz citiranih določb CZ, da razlogi, zakaj je prišlo do izvoza blaga v nespremenjenem stanju, kot jih pojasnjuje tožeča stranka v tožbi, ne morejo vplivati na odločitev v tej upravni stvari. Neutmeljeno je tudi navajanje tožeče stranke v tožbi in v pritožbi, da je šlo za začasni uvoz blaga. V sporni uvozni carinski deklaraciji, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka nedvomno deklarirala sistem povračila carine (sistem povračila carinskih dajatev - šifra 4100 v polju 37 carinske deklaracije), kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka.

Neutemeljen je pritožbeni predlog tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati po opravljeni glavni obravnavi.

Odločitev sodišča prve stopnje, sprejeta na seji, namreč ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), saj tožeča stranka s tožbo prereka zgolj pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.