Jedro

Tožena stranka se je s pogodbo o medsebojni ureditvi razmerij zavezala, da bo pokrila negativni saldo na svojem stroškovnem mestu. Ker je tožeča stranka podpis te pogodbe pogojevala s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja, pogodba nima dopustne podlage in je nična. V delovnopravni zakonodaji je postopek v zvezi z nastankom in ugotavljanjem škode določen v 72. členu ZTPDR, zato bi tožeča stranka, če je menila, da so bile pri delu tožene stranke nepravilnosti, morala izpeljati postopek ugotavljanja odgovornosti tožene stranke za negativni saldo (škodo) v skladu s tem določilom. Drugačno ugotavljanje škode ali pogojevanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z povrnitvijo škode ni zakonito.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se, da je pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22.4.1998 med tožečo in toženo stranko, n i č n a .

2. Zahtevek tožeče stranke Zdravstveni dom, Zobozdravstveno varstvo Nova Gorica, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 998.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 352.379,00 SIT od 1.8.1998 dalje, od zneska 161.569,80 SIT od 1.9.1998 dalje, od zneska 161.569,80 SIT od 1.10.1998 dalje, od zneska 161.569,80 SIT od 1.11.1998 dalje, od zneska 161.569,80 SIT od 1.12.1998 dalje, s e z a v r n e. 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 128.416,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, v 8 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 94.690,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka in nasprotno tožeča stranka dolžna plačati tožeči in nasprotno toženi stranki znesek 998.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila, razvidnih iz 1. tč. izreka. Zahtevek tožene in nasprotno tožeče stranke, da se razveljavi pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjena dne 22.4.1998 med njo ter tožečo in nasprotno toženo stranko je zavrnilo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 213.753,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2001 do plačila, v roku 8 dni. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, zahtevku tožene oz. nasprotno tožeče stranke pa v celoti ugodi in naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Vztraja pri trditvi, da je bil njen podpis pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij izsiljen s strani takratnega direktorja tožene stranke. Le-ta jo je prepričal, da izhaja njena obveznost iz Pravilnika o stroškovnih mestih, ki je uvedel v zavodu stroškovna mesta in osebno odgovornost nosilcev za posamezna stroškovna mesta. Z nasprotno tožbo je zahtevala razveljavitev sporne pogodbe iz razloga, ker je bila ob sklepanju v bistveni zmoti glede poslovnega temelja. Šele v začetku leta 2001 je ugotovila, da je bila ob podpisu pogodbe v zmoti, saj je bila prepričana, da obstaja njena obveznost pokriti izgubo OSM na podlagi Pravilnika o stroškovnih mestih (24. člen pravilnika). Njeno zmoto je šteti za opravičljivo, saj jo je povzročil tedanji direktor tožene stranke, ki je pogodbo sestavil oz. bil odgovoren za zakonito poslovanje zavoda. Prepričana je, da je sporna pogodba tudi nična, saj je brez pravne podlage in nasprotuje temeljnim načelom pogodbenega prava, zlasti načelu vestnosti in poštenja, saj se ji nalagajo obveznosti, na katere ni imela vpliva. Pravilnik o stroškovnih mestih je bil sprejet 28.5.1997, torej v spornem obdobju (vsaj v prvi polovici leta 1997) sploh še ni veljal. Pravilnik je torej retroaktivno uveljavil obveznost zaposlenih v zavodu, kar je v nasprotju s 155. členom Ustave RS. Sodišče bi tudi moralo slediti njenemu dokaznemu predlogu po predložitvi analitične bilance za leto 1996 ter po predložitvi evidence vseh bolovanj za leto 1996 za toženko.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.list RS št. 26/99, 96/2002).

Tožena stranka je dne 22.4.1998 s tožečo stranko sklenila pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij. Iz navedene pogodbe izhaja, da stroškovno mesto, ki obremenjuje dolžnico (toženo stranko), izkazuje za poslovno leto 1997 negativni saldo, kar dolžnica priznava kot nesporno. Iz 3. tč. pogodbe je razvidno, da tožena stranka namerava podati predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja s 30.4.1997, kar tožeča stranka pogojuje s plačilom negativnega salda za leto 1997 v šestih mesečnih obrokih.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala, da ji tožena stranka poravna obveznosti po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22.4.1998 in dokončnem obračunu stroškovnih mest z dne 30.7.1998 v znesku 998.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 22.4.1998 zavezala, da bo tožeči stranki poravnala dolg, ki predstavlja negativni saldo stroškovnega mesta tožene stranke za poslovno leto 1997 v šestih mesečnih obrokih. S končnim obračunom je dolg tožene stranke znašal 998.658,22 SIT. Ker tožena stranka ni poravnala nobenega obroka, je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je dne 5.3.2001 podala nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da se razveljavi pogodba o ureditvi medsebojnih razmerjih z dne 22.4.1998. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogojevanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke s podpisom pogodbe ne pomeni grožnje v smislu določil 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.list SFRJ št. 29/78, 57/89, ki se uporablja kot republiški predpis). Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na bistveno zmoto glede poslovnega temelja, ker ne sledi 24. členu Pravilnika o stroškovnih mestih in da za njeno obveznost ne obstaja podlaga v veljavni zakonodaji. Odstop od navedenega določila pravilnika je bil v interesu tožene stranke, ki je želela prekiniti delovno razmerje s 1.5.1998, zato je ugovor o ničnosti pogodbe neutemeljen. Poleg tega pa je tožena stranka zahtevala razveljavitev pogodbe po poteku enega leta (117. člen ZOR).

Na ničnost pogodb pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba (109. člen ZOR). Ničnost je absolutna neveljavnost, ki učinkuje nasproti vsakomur. Glede na določbo 110. člena ZOR pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.

Tožena stranka se je s podpisom pogodbe o ureditvi mesebojnih razmerij zavezala, da bo s plačilom pokrila negativni saldo na svojem stroškovnem mestu, ker je tožeča stranka pogojevala sporazumno prenehanje delovnega razmerja s podpisom navedene pogodbe. Tožeča stranka je dne 28.5.1997 sprejela Pravilnik o stroškovnih mestih, ki se po določbi 25. člena uporablja od 1.1.1996. V 24. členu navedenega pravilnika je tožeča stranka predvidela postopek zaključnega obračuna poslovanja na stroškovnem mestu, pred prekinitvijo delovnega razmerja delavca, ki je nosilec stroškovnega mesta. V primeru tožene stranke tožeča stranka ni sledila postopku v 24. členu, katerega sicer tudi ni navedla kot pravno podlago za sporno pogodbo. Tožeča stranka je pri obračunu - ugotovitvi negativnega salda upoštevala določbe pravilnika o stroškovnih mestih, tako da stroški bremenijo tisto stroškovno mesto, ki jih je povzročilo. Tako je bilo pri toženi stranki kot nosilki OSM v zobni ambulanti (zobozdravnik) ugotovljeno negativno stanje v letu 1997. Tožena stranka je nameravala prekiniti delovno razmerje z 30.4.1998 zaradi odhoda v zasebno prakso. Pogodba sklenjena med strankama nima podlage v veljavni delovno pravni zakonodaji, ki določa postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, kakor tudi postopke v zvezi z ugotavljanjem škode in okoliščin, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja (72. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Ur.list SFRJ št. 60/89, 42/90). Pogodba sklenjena med strankami o ureditvi medsebojnih odnosov nima dopustne podlage. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi ali z moralo. Če ni podlage ali če je ta nedopustna, je pogodba nična. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogodba o ureditvi mesebojnih odnosov, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 22.4.1998, nična. Tožeča stranka je podpis pogodbe pogojevala s sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja tožene stranke, kar ne predstavlja dopustne podlage (razloga) za pogodbeno obveznost. V kolikor je tožeča stranka menila, da so bile pri delu tožene stranke nepravilnosti pa bi morala izpeljati postopek ugotavljanja odgovornosti tožene stranke za negativni saldo (škodo) v skladu z veljavnimi zakonskimi določili.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. tč. 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka in sicer je tožnici priznalo stroške postopka za sestavo nasprotne tožbe 400 točk, za pristop na narok in trajanje naroka skupaj 700 točk, 2% za administrativne stroške in 19% DDV ter takso za odgovor na tožbo, kar znaša 128.416,00 SIT, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah v višini 94.690,00 SIT (2. odst. 154. člena v zvezi z določbo 165. člena ZPP).