Jedro

Razlikovalni znak, ki takšen posel (lombardni kredit) ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR, je ravno v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije.

Ker tožnik ni dokazal, da se je banka s pogodbama zavezala spremljati vrednost zastavljenih delnic in jih v primeru padca pod dogovorjeno kritno razmerje prodati, je zaključek, da toženka ni ravnala protipravno, ker tega ni storila, povsem pravilen.

Obveznosti, ki bi jih po pričakovanjih revidenta morala izpolniti toženka, so glede na določbo 8. člena ZTFI sicer lahko sestavni del pogodbe o izvajanju investicijskih poslov in storitev, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bila sklenjena. Brez posebnega dogovora lombardni kredit ne vključuje obveznosti banke, ki se nanašajo na investicijske posle in storitve oziroma na pravila o prometu z nematerializiranimi vrednostnimi papirji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki revizijske stroške v višini 2.522,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine za škodo zaradi kršitve pogodbe. Trdil je, da je pri toženki najel več kreditov, ki so bili zavarovani z zastavo nematerializiranih vrednostnih papirjev. Pri dveh pogodbah je vrednost zastavljenih delnic začela močno padati pred zapadlostjo kredita. Zatrjuje, da bi morala banka zaradi padca vrednosti delnic od njega zahtevati dopolnitev zavarovanja z vzpostavitvijo v pogodbi dogovorjenega razmerja med vrednostjo delnic in vrednostjo kredita ter nato v primeru nespoštovanja te zahteve delnice prodati in s tem zavarovati tožnikovo in svoje premoženje. Toženka je pustila, da so delnice padle na najnižje nivoje in s tem povzročila škodo, ki jo predstavlja razlika v vrednosti delnic zaradi njihovega padca.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se toženka s sklenjenima pogodbama ni zavezala spremljati vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev in jih v primeru padca njihove vrednosti pod dogovorjeno razmerje (pred ali po zapadlosti kredita) prodati. Šlo je le za instrument zavarovanja tožnikove kreditne obveznosti, ki je toženki v primeru neizpolnitve omogočal poplačilo njene terjatve iz vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, v kateri najprej uveljavlja pomanjkljivo, nejasno in nerazumljivo obrazložitev in nato povzema posamezne razloge sodišč nižjih stopenj, ki naj bi to dokazovali. Sodišče ni pravilno razlagalo pomena določil sklenjenih pogodb. Napačno je uporabilo pravila logičnega mišljenja in izkustvena pravila. Pri razlagi bi moralo uporabiti določila o razlagi spornih in nejasnih pogodbenih določil, ki se pri tipskih pogodbah razlagajo v korist stranke, ki je ni sestavljala, torej v korist tožnika. Tudi če iz pogodb ne izhaja obveznost določenega ravnanja toženke (spremljanje vrednosti delnic, prodaja v primeru znižanja vrednosti pod kritno razmerje), to izhaja iz pravil logičnega sklepanja in pogodbenih določil v povezavi z določbama 177. in 178. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Zaključek, da toženka ni dolžna spremljati vrednosti delnic, nasprotuje njeni dolžni skrbnosti kot finančne institucije. Ravno zato so vzpostavljena pravila pri upravljanju kreditov, zavarovanih z vrednostnimi papirji, ki ne dopuščajo razmerja, nižjega od 1 : 1,5. Zaradi rizičnosti trga vrednostnih papirjev bi morala banka ravnati še posebej skrbno. Sodišče mora poznati evropsko zakonodajo, ki določa spremljanje vrednosti delnic. Banka bi morala skladno s tem imeti notranja pravila o spremljanju vrednosti zavarovanj kreditov. Tožnik je predlagal pribavo teh pravil, vendar je bil tak dokazni predlog zavrnjen. Kršena so bila pravila Zakona o trgu finančnih inštrumentov (v nadaljevanju ZTFI), Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki varujejo potrošnika.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila prvotna toženka Banka A., d. d. (pripojena družba), dne 5. 10. 2015 pripojena k drugi družbi (Banka B., d. d., kot prevzemna družba), s čimer je izgubila pravno subjektiviteto in sposobnost biti stranka (prvi odstavek 76. člena ZPP). Prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik pripojene družbe.(1) Ker so do izgube toženkine pravne subjektivitete dne 5. 10. 2015 potekli že vsi roki, pravdni stranki pa sta opravili vsa procesna revizijska dejanja, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP odločilo o reviziji, pravnega naslednika prvotne toženke pa bo k vstopu v postopek pozvalo sodišče prve stopnje.

7. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Tožnik kot kreditojemalec in toženka kot kreditodajalka sta sklenila sedem pogodb o lombardnem kreditu, in sicer v obdobju od 9. 1. 2007 do 28. 7. 2009. S prvima dvema pogodbama je tožnik pridobil kredit, s katerim je kupil nematerializirane vrednostne papirje (250 delnic z oznako PETG) in jih hkrati tudi zastavil. - Vse ostale kreditne pogodbe je tožnik sklenil zato, da je poplačal že zapadle kreditne obveznosti iz prejšnjih pogodb o lombardnih kreditih in te svoje obveznosti ponovno zavaroval z delnicami z oznako PETG. To velja tudi za pogodbo z dne 17. 1. 2008 in pogodbo z dne 19. 8. 2008, na podlagi katerih tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke.

- V pogodbah sta se stranki dogovorili za razmerje med višino kredita in vrednostjo delnic (tako imenovano kritno razmerje) in o posledicah, če to razmerje v času odplačevanja kredita pade pod dogovorjeno višino. V takšnem primeru bi moral tožnik v zavarovanje dostaviti dodatno število vrednostnih papirjev, tako bi bilo doseženo v pogodbah dogovorjeno kritno razmerje.

- Dogovorjeno je bilo, da lahko banka (toženka) zahteva prodajo vrednostnih papirjev po njihovi tržni oziroma borzni vrednosti in izkupiček uporabi za poplačilo, vendar šele v primeru neizpolnitve po zapadlosti tožnikove kreditne obveznosti.

- Stranki sta k pogodbi z dne 17. 1. 2008 sklenili dodatek, na podlagi katerega je tožnik dopolnil prvotno zavarovanje tako, da je zastavil še dodatnih 87 delnic PETG.

8. Ob postavljeni trditveni in ugotovljeni dejanski podlagi spora sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbo drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poslovni odškodninski odgovornosti ter presojo morebitne kršitve pogodbe, ki je eden od elementov te vrste odškodninske odgovornosti, oprli na ugotovljena dejstva o vsebini obeh sklenjenih pogodb in določbe od 1069. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(2)) do 1071. člena ZOR o kreditni pogodbi na podlagi zastave vrednostnih papirjev (tako imenovani lombardni kredit). Razlikovalni znak, ki takšen posel ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR(3), je ravno v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR(4) proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije.(5)

9. Revidentove trditve o pomanjkanju odločilnih razlogov in nejasni ter nerazumljivi obrazložitvi sodbe (smiselno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niso utemeljene. Za tovrstno postopkovno kršitev gre v primeru, ko sodbe zaradi pomanjkljivosti v izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti. Obširno povzemanje razlogov sodišč nižjih stopenj, ki jim revident pripisuje nejasnost in nerazumljivost, vsebinsko predstavlja nestrinjanje z njunimi materialnopravnimi zaključki ali nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje izrek in razloge, ki omogočajo njen preizkus.

10. Pravilnost materialnopravnih zaključkov o kršitvi pogodbe skuša revident izpodbiti z navedbo, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju vsebine pogodbenih obveznosti strank uporabiti določila o razlagi spornih in nejasnih pogodbenih določil,(6) pri tem pa spregleda, da sporno in nejasno določilo nista sinonima. V reviziji bi moral zato konkretizirati, katero pogodbeno določilo naj bi bilo sporno in katero nejasno, česar pa ni storil. Poleg tega niti ni pojasnil, kako je po njegovem mnenju potrebno razlagati sporno pogodbeno določilo in ali je to v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh zatrjeval. Takšno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava ne dosega praga obrazloženosti revizije (prvi odstavek 371. člena ZPP) in ne zahteva dodatnega pojasnila revizijskega sodišča. Revidentovo stališče, da v okvir toženkinih pogodbenih obveznosti spada tudi spremljanje vrednosti delnic in njihova prodaja v primeru padca pod dogovorjeno kritno razmerje, čeprav to ni bilo izrecno navedeno v pogodbah, ne pomeni, da so pogodbena določila sporna ali nejasna. Da bi bil lahko določen dogovor sporen ali nejasen, mora biti najprej sestavni del pogodbe. Ustnega dogovora s takšno vsebino, ki bi spremljal obe pisni pogodbi, tožnik v reviziji (ali v svoji trditveni podlagi) sploh ne zatrjuje.

11. Revizijsko sodišče je pri preizkusu materialnopravnih zaključkov vezano na dejanske ugotovitve o vsebini sklenjenih pogodb. Ker tožnik ni dokazal, da se je banka s pogodbama zavezala spremljati vrednost zastavljenih delnic in jih v primeru padca pod dogovorjeno kritno razmerje prodati, je zaključek, da toženka ni ravnala protipravno, ker tega ni storila, povsem pravilen. Takšen zaključek povsem zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišči nižjih stopenj sta revidentu dovolj jasno pojasnili, da takšnih obveznosti toženka ni prevzela niti s pogodbama, niti ji tega ne nalagajo določila ZOR.

12. Revident skuša s celoto svojih revizijskih trditev neutemeljeno razširiti vsebino toženkinih pogodbenih obveznosti preko vsebine sklenjenih pogodb in tako doseči zaključek o njenem protipravnem ravnanju. Sklicevanje na določbe prej veljavnih 177. in 178. člena ZBan-1 se nanašajo izključno na obveznost bank pri obvladovanju tveganj in so namenjene zagotavljanju finančne stabilnosti bančnega sistema in torej ne predstavljajo sestavnega dela toženkinih obveznosti po sklenjenih kreditnih pogodbah. Če je toženka kršila omenjena pravila in si ni zagotovila ustrezne stopnje zavarovanj za svojo lastno finančno stabilnost, to ne pomeni, da je kršila obveznosti, ki jih je prevzela v pogodbenem razmerju s tožnikom, zato revident na njih ne more graditi svojega stališča o kršitvi pogodbe. Za odločitev so iz navedenega razloga docela nepomembna tudi toženkina notranja pravila glede obvladovanja tveganj. Zavrnitev dokaznega predloga po pribavi teh pravil posledično ne posega v tožnikovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Kršitev ostalih predpisov (ZTFI, ZVPot, ZPotK in pravo Evropske Unije) revident uveljavlja povsem pavšalno in neobrazloženo, saj ne pojasni niti, katere določbe naj bi utemeljevale njegovo stališče, da bi morala toženka v okviru sklenjenih lombardnih kreditov spremljati ceno zastavljenih delnic in jih v primeru njihovega padca pod dogovorjeno kritno razmerje prodati. Kot je bilo že poudarjeno, takšna obveznost toženke ni sestavni del sklenjenih pogodb. Obveznosti, ki bi jih po pričakovanjih revidenta morala izpolniti toženka, so glede na določbo 8. člena ZTFI sicer lahko sestavni del pogodbe o izvajanju investicijskih poslov in storitev, ki pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bila sklenjena. Brez posebnega dogovora lombardni kredit ne vključuje obveznosti banke, ki se nanašajo na investicijske posle in storitve oziroma na pravila o prometu z nematerializiranimi vrednostnimi papirji.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnik mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je Vrhovno sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 2.048,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 454,96 EUR, skupaj torej 2.522,96 EUR.

Op. št. (1): Z združitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba (šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1).

Op. št. (2): S kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev odobri banka določen znesek kredita proti zavarovanju z zastavo vrednostnih papirjev, ki pripadajo uporabniku kredita ali komu tretjemu, ki v to privoli (1069. člena ZOR).

Op. št. (3): S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065. člen ZOR).

Op. št. (4): S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1071. člen ZOR).

Op. št. (5): Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, Časopisni zavod uradni list SR Slovenije, IV. knjiga, stran 2742. Op. št. (6): Določbe od 82. člena OZ do 85. člena OZ.