Jedro

Določbi 51. in 59. člena ZZZDR je treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjska hiša v K. na parc. št. 3879/2 s pripadajočim zemljiščem ter nepremičnina s parc. št. 3879/3, oboje k.o. ... in da znaša tožničin delež na teh nepremičninah 23%, kar je toženec dolžan pripoznati in izdati tožnici ustrezno listino za vknjižbo te njene pravice v zemljiški knjigi, sicer jo bo nadomestila pravnomočna sodba. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da znaša delež tožnice na navedenih nepremičninah več kot 23% do 38% ter zahtevek, da spada v skupno premoženje pravdnih strank parc. št. 3879/5 k.o. ..., v naravi dvorišče in garaža, stoječa na parc. št. 3879/6 k.o. B. in da znaša tožničin delež na njih 38 %, kar je toženec dolžan pripoznati in izdati tožnici ustrezno listino za vknjižbo. Postopek je ustavilo zaradi umika tožbe v delu, kolikor je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da znaša njen delež na nepremičninah s parc. št. 3879/2, 3879/3, 3879/5 k.o. ... ter na garaži na parc. št. 3879/6 več kot 38% do 50%. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženka (tožnica po tožbi) dolžna plačati tožencu (tožniku po nasprotni tožbi) uporabnino.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. 3. Proti navedeni odločbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da s tem, ko je najprej uveljavljala 50% delež na spornih nepremičninah, v vlogi z dne 23.1.2003 pa le 38% delež, ni podala umika glede presežka nad 38% in tega tudi sodišče ni smelo šteti kot umik tožbe. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke o nedovoljenem razpolaganju strank z zahtevki. Ob odločitvi, da je v vlogi 23.1.2003 podala delni umik, bi moralo upoštevati zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ne pa da je sodišče samo oblikovalo voljo tožnice. Tožnica ni imela imela pravnega interesa za ugotovitev nižjega deleža na skupnem premoženju. Tudi toženec je le zatrjeval večji delež od polovičnega, zahtevka v tej smeri pa ni podal. Šele pritožbeno sodišče je jasno odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada le novogradnja stanovanjske hiše in ne cela nepremičnina. Čeprav po njegovi ugotovitvi v skupno premoženje ne spada celotna stanovanjska hiša, marveč le njen vrednostno določen del - 46%, iz izreka izpodbijane sodbe to ne izhaja. Glede nepremičnin s parc. št. 3879/5 in 3879/6 sta sodišči spregledali dejstvo, da sta bili obe pravdni stranki soglasni, da je garaža njuno skupno premoženje. Nespornih dejstev pa sodišče ne bi smelo ugotavljati. V tej zadevi gre za vprašanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, ne pa za vprašanje lastništva garaže. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni in zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: da je toženec leta 1981 kupil hišo s pravico uporabe na parc. št. 3879/2 k.o. ..., ki se je kasneje delila v parc. št. 3879/2 in 3879/3 in da je pri obeh kot lastnik vknjižen toženec, da sta pravdni stranki od leta 1986 živeli v zunajzakonski skupnosti, da sta med trajanjem zunajzakonske skupnosti hišo dozidali, nadzidali in obnovili, da sta v adaptacijo hiše po približno enakih delih vlagali svoj zaslužek in delo - imeli sta približno enake dohodke, toženec je prispeval več z gradbenim delom, tožnica pa z vodenjem gospodinjstva, spremljajočih del in vzrejo živali, vlagali sta tudi najemnino od najemnikov v hiši oziroma njihov fizični prispevek, da je zaradi skupne gradnje vrednost navedenih nepremičnin iz vrednosti 10.812.925 SIT (sedaj 45.121,54 EUR) v letu 1981 do leta 1994, ko sta končali s skupno gradnjo, narasla na 19.845.733 SIT (sedaj 82.814,78 EUR) in da znesek njunih vlaganj 9.052.808 SIT (sedaj 37.776,70 EUR) predstavlja 46% vrednosti celotne vrednosti nepremičnine v letu 1994, da sta parc. št. 3879/5 in 3879/6 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjiženi kot družbena lastnina v uporabi Občine ...

7. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica nižjima sodiščema neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je 54% vrednosti nepremičnin parc. št. 3879/2 in 3879/3 k.o. ..., prispeval toženec iz svojega posebnega premoženja, ostalih 46% njune vrednosti pa sta s svojim delom in zaslužkom v času trajanja zunajzakonske skupnosti prispevali obe pravdni stranki po enakih delih, torej vsaka 23%. Revizija zavajujoče razlaga, da po ugotovitvi pritožbenega sodišča v skupno premoženje pravdnih strank ne spada celotna stanovanjska hiša in v zvezi s tem zaključkom neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve. Določbi 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pri tem vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju. Nižji sodišči sta skladno s takim stališčem pravilno ugotovili in tudi v izreku izpodbijanih odločb zapisali, da nepremičnini s parc. št. 3879/2 in 3879/3 k.o. ... predstavljata skupno premoženje pravdnih strank in da tožničin delež na njih znaša 23%.

8. Ne drži, da je odločitev o delni ustavitvi postopka napačna. Tožnica je sprva zahtevala ugotovitev, da znaša njen delež na nepremičninah, ki spadajo v skupno premoženje, 50%, v vlogi z dne 23.1.2003 pa je zahtevala ugotovitev, da njen delež na njih znaša 38%. S tem je zmanjšala zahtevek in delno umaknila tožbo. Zato sodiščema neutemeljeno očita, da sta oblikovali njeno voljo. Pri tem se zmotno sklicuje na domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR, saj ta ne izključuje pravila, da mora sodišče odločiti v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Zgrešeno se sklicuje tudi na pomanjkanje pravnega interesa, ki za učinek umika tožbe ni relevanten. Umik tožbe nadalje ne pomeni razpolaganja z zahtevkom, zato ga sodišče s sklicevanjem na tretji odstavek 3. člena ZPP ne more preprečiti (primerjaj Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 214). Revizijski očitki, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov o nedovoljenem razpolaganju strank z zahtevki, so zato neutemeljeni.

9. Pravilen je tudi zaključek pritožbenega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije pri tistem delu tožničinega zahtevka, ki se nanaša na parc. št. 3879/5 in 3879/6 k.o. B.. S tem, ko tožnica zahteva ugotovitev, da sta tudi ti nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank, na katerem njen delež znaša 38%, zahteva ugotovitev drugačnih lastninskopravnih razmerjih od tistih, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnih podatkov. Revizija zato v zvezi s tem delom zahtevka zmotno zatrjuje, da ne gre za vprašanje lastništva. Zemljiškoknjižni lastnik pa je v taki pravdi enoten in nujni sospornik. Brez njegove udeležbe v postopku kljub soglasju pravdnih strank, da sta nepremičnini njuno skupno premoženje, ni mogoče ugoditi temu delu tožničinega zahtevka.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino neutemeljeno revizijo proti izpodbijani sodbi (378. člen ZPP) in sklepu (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP) ter z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.