Jedro

Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti.

V skladu s 66. členom SPZ solastniki uresničujejo upravičenje uporabe na način, da imajo na stvari skupno posest in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljajo sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov.

Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v t.i. solastnikovi ustavni pravici - pravici do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 513,32 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka umik tožbe, ki se je nanašal na izročitev ključev od letne kuhinje, kletne etaže nepremičnine in od shrambe nad vinsko kletjo, ustavilo. V II. točki izreka je prvo in drugo tožencema naložilo, da sta dolžna tožnikoma, kot solastnikoma nepremičnine, podrobneje označene v izreku izpodbijane sodbe, ki v naravi predstavlja dvostanovanjsko hišo na naslovu ... s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, vsak do 1/4 od celote, v roku 8 dni od prejema sodbe izročiti ključe za vrata, ki omogočajo vstop v naslednje skupne prostore: v vinsko klet, kot izhaja iz fotografije št. 1, ki je sestavni del sodbe, zunanje sanitarije, ki so prikazani na fotografiji št. 5 in so sestavni del sodbe, v prostor, ki vodi iz letne kuhinje in v katerem so jedilna miza in 6 stolov, hladilnik in omara za shranjevanje, kot so prikazana na fotografiji št. 6, ki je sestavni del sodbe, v shrambo, ki vodi iz shrambe nad vinsko kletjo, kot so prikazana na fotografiji št. 7, ki je sestavni del te sodbe, v shrambo v kletni etaži nepremičnine, v kateri sta 2 cisterni za kurilno olje, kot so prikazana na fotografiji št. 8, ki je sestavni del sodbe. V III. točki izreka je odločilo, da sta prvo in drugo toženca dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v celoti.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta toženca. Navajata, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, saj je izrek sodbe nejasen, nerazumljiv in nedoločen, stavbe niso ustrezno opisane, ni katastrskih številk, niti na kateri parceli stavba stoji. Prav tako je izrek neizvršljiv v delu, ki se nanaša na fotografije, ki naj bi bile sestavni del te sodbe. Fotografije so lahko le dokaz, izrek pa mora vsebovati določen opis. Sicer pa bi fotografije, če bi bile sestavni del sodbe, morale biti zajete v izreku sodbe, zato je sodba neizvršljiva. Podrejeno navajata, da sta toženca tožnikoma omogočila uporabo skupnih prostorov, ki presegajo 1/2 njune solastninske pravice, sicer pa morajo biti kurilno olje in škropiva pod ključem. Prav tako tožnika nimata interesa na kurilnem olju, lahko pa uporabljata klet, ki je petkrat večja od prostora, v katerem se nahaja cisterna za kurilno olje. Dejstvo je, da tožnika nista dokazala, da nimata v posesti stvari, ki bi bile v manjšem deležu, kot je njun delež. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do stroškov, ki sta jih tožnika navajala, da bi jima nastali zaradi izdelave posebnega kovinskega ključa, ki odpira zunanja glavna vrata, tega ključa namreč ne moreta izročiti tožnikoma, ampak je slednjega potrebno izdelati, ti stroški pa bi morali bremeniti tožnika. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika odgovarjata na pritožbene navedbe tožencev in se zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Nima prav pritožba, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je razumljiva, se da preizkusiti, prav tako v njej ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, prav tako ima sodba ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, ti pa so jasni in niso med seboj v nasprotju.

7. Prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Predmet obveznosti je določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva, brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena. Nobenega dvoma ne sme biti o tem, kdo komu kaj dolguje.1 Vse to je iz izpodbijane sodbe razvidno. Iz sodbe natančno izhaja katere ključe sta toženca dolžna izročiti tožnikoma, sestavni del same sodbe pa so tudi fotografije, ki so namenjene prav dejstvu določljivosti predmeta. Drugačen opis niti ni mogoč, s tem pa je izrek povsem določljiv. Zato očitana kršitev ni podana.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so pravdne stranke živele v isti stanovanjski stavbi, ki ima dve stanovanjski enoti. Po letu 2020 sta se tožnika iz stanovanjske enote izselila, vendar imata še vedno posest nad svojim delom nepremičnine. Skupni prostori so bili vedno odklenjeni oziroma so ključi, ki so jih posredovali normalno odpirala vsa vrata, potem pa sta toženca ključavnice zamenjala, s čemer je tožnikoma bila onemogočena posest in nemoteno izvrševanje njune solastninske pravice.

9. V skladu s 100. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Upravičenje uporabe, ki ga vključuje lastninska pravica na nepremičnini, daje lastniku pravno možnost, da na nepremičnini izvršuje vsa dejanja, s katerimi jo uporablja. V skladu s 66. členom SPZ solastniki uresničujejo upravičenje uporabe na način, da imajo na stvari skupno posest in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljajo sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov.

10. V predmetni zadevi ni sporno, da se solastniki o načinu skupne uporabe (razen stanovanjskih enot) niso dogovorili, prav tako sta v predmetnem postopku toženca sama izpovedala, da tožnika sedaj nimata ključev od v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedenih nepremičnin (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi slednjega pa je sodišče prve stopnje kot nesporno zaključilo, da tožnika nimata možnosti nemotenega dostopa do spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je naredilo ustrezno dokazno oceno (skladno z 8. členom ZPP), glede možnosti uporabe skupnih prostorov ter pravilno zaključilo, da je med strankami obstajal dogovor o skupni uporabi prostorov, ki so izven stanovanjske stavbe, kjer sta tožnika živela.

11. Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v t.i. solastnikovi ustavni pravici - pravici do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti. (So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice, čeprav je ta solastnik, kateremu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.2

12. Vendar pa sta toženca šele v pritožbi začela zatrjevati, da imata posebna upravičenja do prostorov, kjer se nahaja cisterna s kurilnim oljem in škropiva, ne da bi navedla razloge, zakaj teh dejstev nista zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP)3, zato jih sodišče druge stopnje posledično ni upoštevalo.

13. Glede na navedeno, ker stranki nista imeli posebnega dogovora o uporabi skupnih prostorov, nima prav pritožba, da lahko tožnika še vedno koristita solastno 1/2 nepremičnin tudi s tem, da ne uporabljata tistih nepremičnin, na katerih sta jima toženca preprečila uporabo s tem, da sta prostore, ki pred tem niso bili zaklenjeni, zaklenila. S tem je brezpredmetno, kdo bi naj nosil stroške izdelave posebnega kovanega ključa, saj v času skupne uporabe, dostop do tega ključa tožnikoma ni bil onemogočen, sedaj pa sta toženca tista, ki tožnikoma preprečujeta uporabo skupnih prostorov in ključev za dostop do slednjih.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa sta tožnikoma povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer za odgovor na pritožbo 625 točk, 2 % materialne stroške, 10% dodatek za zastopanje dveh oseb in 22 % DDV, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 513,32 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 I. Merc, (Ne)določnost izvršilnega naslova, Podjetje in delo št. 3-4/2015. 2 VSRS Sklep II ips 59/2023 z dne 22. 11. 2023, VSRS sodba II Ips 119/2018 z dne 10. 10. 2019. 3 prvi odstavek 337. člena ZPP: V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona.