Jedro

Presoja, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se omeji samo na preizkus izpodbijane sodbe v okviru predmeta spora (vrnitev tožnika v delovno razmerje, plačilo nadomestila plače), ne pa tudi na preizkus zunaj tega okvira (ugotovitev obstoja delovnega razmerja). Tudi v delovnem pravu velja načelo iz 16. člena ZOR, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. To pomeni, da si mora delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo in ki v delovnem sporu uveljavlja terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači, prizadevati, da bi nastalo škodo zmanjšal (delovno razmerje za določen čas pri drugem delodajalcu, delo po pogodbi o delu in podobno).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje Pd 300/97-38 z dne 11.11.1998 in drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje Pdp 11/99-3 z dne 4.6.1999), ki ni bila izpodbijana z revizijo, sta bila razveljavljena sklepa organov tožene stranke, ki so odločili o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ker bi naj ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal podatke o njegovem zdravstvenem stanju. Odločeno je bilo tudi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od 23.9.1993 do 1.9.1999, ko ni bil v delovnem razmerju, izplačati nadomestilo plače. V obrazložitvi sodbe je ugotovilo, da je bil tožnik od 1.3.1995 do septembra 1997 samostojni podjetnik. V zvezi z nadomestilom plače za navedeno obdobje (ki je sporno v tej reviziji) je ugotovilo, da je tožnik v letu 1996 imel dobiček v znesku 36.596.00 SIT. Ta znesek je po dvanajstinah odštelo od zneskov nadomestila plače za navedeno leto.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kot neutemeljen zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje delovnega razmerja za čas od 1.3.1995 do 30.9.1997, ko je bil tožnik samostojni podjetnik. O nadomestilu plače za navedeno obdobje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Višino nadomestila plače je spremenilo le za čas od oktobra 1997 do oktobra 1998. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da naj obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je nelogičen in nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje delovne dobe za čas od 1.3.1995 do 30.9.1997, ko je bil samostojni obrtnik, priznalo pa mu je izgubljeno plačo za navedeno obdobje. V zvezi s tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ima tožnik pravico do odškodnine tudi za obdobje, ko nima pravic iz delovnega razmerja. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno zato, ker tožnik zlorablja svoje pravice s tem, ker je v postopku pri toženi stranki trdil, da ni bil invalid, v postopku pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa uveljavlja ugotovitev invalidnosti. Zmotna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da bi tožena stranka lahko vplivala na spremembo invalidnosti III. kategorije, čeprav ni bila stranka v invalidskem postopku.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrečno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Predmet odločanja na revizijski stopnji je izrek izpodbijane sodbe in z njim povezan izrek sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku, ki se nanaša na vrnitev tožnika v delovno razmerje in na plačilo nadomestila plače, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku od oktobra 1993 do septembra 1999. Ugotovitev obstoja (priznanje) delovnega razmerja torej ni bilo predmet spora. Trditev v reviziji, da je nelogičen in nepravilen zaključek o zavrnitvi zahtevka za priznanje delovne dobe za čas od 1.3.1995 do 30.9.1997, in istočano priznanje odškodnine (nadomestila plače) za navedeno obdobje, in da sodbe ni mogoče preizkusiti, zato ni sprejemljiva. Ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka sega čez okvir predmeta spora v tej zadevi, zato uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče druge stopnje je na 3. strani obrazložitve sodbe jasno navedlo, za katero obdobje in v kolikšnih zneskih je treba tožniku znižati višino nadomestila plače. Na isti strani in na 4. strani obrazložitve je utemeljilo izrek s tem, da za sporno obdobje tožene stranke ni mogoče oprostiti plačila tožnikove izgube na plači (zaslužku). Izpodbijano sodbo je bilo torej mogoče preizkusiti, zaradi česar ni podan revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tudi v delovnem pravu velja splošno načelo obveznostnih razmerij, ki je določeno v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Navedeno načelo v delovnih razmerjih pomeni, da mora delavec v času, ko zaradi odločitev delodajalca ni v delovnem razmerju, storiti vse, da bi zmanjšal nastalo škodo tudi tako, da se zaposli pri drugem delodajalcu ali da na druge načine zmanjša odškodnino, ki jo od delodajalca zahteva kot nadomestilo plače. Iz izvedenih dokazov na prvi stopnji, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo z izjemami, ki jih je posebej navedlo v zvezi s spremenjenim delom izreka sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu višine nadomestila plače upoštevalo vse zneske, ki jih je bilo šteti kot tožnikov dohodek v času, ko ni delal pri toženi stranki.

Upoštevalo je prihodke iz kmetijske dejavnosti, nadomestilo za čas brezposelnosti in dohodek, ki ga je tožnik imel kot samostojni podjetnik.

Ugovori tožene stranke v reviziji, ki se nanašajo na tožnikovo invalidnost, za odločitev v tem sporu niso pomembni, ker se nanašajo na zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v prejšnji sodbi sodišča prve stopnje (prvi odstavek obrazložitve te sodbe). Kolikor se ti ugovori nanašajo na prisojeno razliko plače, pa je treba ugotoviti, da gre v tem delu za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (višina nadomestila plače, višine zneskov, ki jih je treba upoštevati pri znižanju prisojenih nadomestil), kar pa na revizijski stopnji, na podlagi izrečne določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, ni dovoljeno uveljavljati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Določbe ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvosnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).