Jedro

Če oškodovanec vloži samostojno odškodninsko tožbo v času, ko je v teku kazenski postopek za dejanje iz istega življenjskega dogodka, se odškodninski zahtevek ne more naknadno šteti za zastaranega iz razloga, ker je bil kazenski postopek kasneje ustavljen.

Izrek

r a z s o d i l o :

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža na znesek 2.612,00 EUR. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti (razen v stroškovnem delu) zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Odločitev o stroških postopka (2. odstavek izreka) se ob reševanju pritožb obeh pravdnih strank spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Tožnica v tej pravdi uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala, ker naj bi jo toženec 29. februarja 2000 udaril po obeh ušesih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podlaga odškodninskega zahtevka podana ter je tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 4.792,00 EUR. Odškodnina se sestoji iz odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 950,00 EUR, odškodnine za strah v višini 750,00 EUR, odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000,00 EUR in odškodnine za materialno škodo v višini 92,29 EUR.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Pritožba tožene stranke: Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne bodisi sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba najprej napada odločitev glede podlage odškodninskega zahtevka. Napada ugotovljeno dejansko stanje in vztraja pri svoji dejanski tezi, da tožnice toženec ni udaril. Opozarja, da so priče povečini tožničini sorodniki. Zato imajo interes, da izpovedo v korist tožnice. Največjo težo bi sodišče moralo dati zdravniški dokumentaciji, ki jo je izpolnila dr. N. Š.. Iz te dokumentacije izhaja le, da je zdravnica povzela navedbe tožnice, ki je trdila, da je dobila udarec v glavo in vrat; ne pa tudi tega, da je dobila udarec v ušesa. Nadalje je zdravnica povedala tudi to, da iz zdravniškega kartona ne izhaja, da bi tožnica cel teden prejemala injekcije proti bolečinam. Dokazna ocena sodišča je napačna, obenem pa tudi pomanjkljiva, zato pritožba uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožba dokazno oceno tudi konkretizirano napada. Tako pravi, da bi v primeru takšnega poteka dogodkov, kot je bil ugotovljen s sodbo, tožničin mož gotovo odreagiral drugače, kot naj bi odreagiral. Tako pa je bilo ugotovljeno, da je tožničin mož toženca le rahlo prijel za rame in rekel, naj nehata. Po stališču pritožbe je takšna reakcija neživljenjska. Poleg tega pritožba opozarja, da naj bi tožničin mož rekel strankama, naj nehata. Če bi držale navedbe tožnice, da je toženec kasneje tožnici zagrozil še z besedami, ali naj te še enkrat pospravim in zmeljem v cunje, bi tožničin mož zagotovo posredoval. Navsezadnje pa je toženec od tožnice fizično precej močnejši in, če bi jo res udaril, bi bile posledice precej hujše. Presoja sodišča prve stopnje naj bi bila po stališču pritožbe napačna tudi v tistem delu, kjer sodišče ugotavlja, da so tožnici nastale zatrjevane poškodbe sluha, ki naj bi bile posledica toženčevega udarca. Opozarja, da je tožnica prišla k zdravnici s težavami zaradi ušes šele po treh tednih. Ne ujema se tudi izpoved tožnice v zvezi s prejemanjem injekcij, v zvezi s čemer je zdravnica povedala, da ji analgetikov skupaj z injekcijami zagotovo ne bi predpisala. V nadaljevanju pritožba zastopa tezo, da je bila tožnica k obisku zdravnice nagovorjena po pogovoru z odvetniško kandidatko, ki je zaposlena pri pooblaščencu tožnice. Pritožba pravi, da tožnica ravnanja toženca ni prijavila na policijski postaji. Pritožba v nadaljevanju napada razloge sodišča, ko to pravi, da je povsem verjetno, da je toženec odreagiral na izrečene besede tako, da je tožnico udaril. Pritožba opozarja, da verjetnost za obsodilno sodbo v pravdnem postopku ne zadostuje, marveč mora sodišče doseči prepričljivost. Pritožba graja tudi ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na vzročno zvezo med težavami s sluhom in škodnim dogodkom. Navaja, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bilo ravnanje, ki se tožencu očita, vzrok za nastanek zatrjevane poškodbe. Izvedenca sta zgolj dopustila možnost, da je do zatrjevanih telesnih poškodb prišlo na tak način, kot se zatrjuje. Tudi v tem delu zato ni podana gotovost. Pritožba v nadaljevanju nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrnilo ugovor zastaranja. Ker se kazenski postopek ni končal s pravnomočno obsodilno sodbo, zastaranje tudi ni bilo pretrgano. Zastaranje je tako nastopilo. Ne glede na to, pa sama tožnica tudi ni trdila, da je bilo zastaranje pretrgano zaradi uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka tekom kazenskega postopka. To, da je sodišče upoštevalo tek kazenskega postopka, zato po stališču pritožbe nasprotuje določbi 7. člena ZPP (1).

Nazadnje pritožba napada še odločitev o višini tožbenega zahtevka po vseh postavkah.

Pritožba tožeče stranke: Tudi pritožnica uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj prisodi še 4.100,00 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba napada prenizko odmerjeno odškodnino po vseh odškodninskih postavkah za nematerialno škodo. Opozarja, da je imela tožnica hujše bolečine v predelu glave dlje časa, kot le en dan, kakor je ugotovilo sodišče. Ob stopnji bolečin priča tudi okoliščina, da je dobila veliko dozo pomirjeval in analgetikov. To, da je izpadel zapis sprejema preostalih injekcij, ne more iti sedaj v tožničino škodo. Ocena sodišča, da je imela tožnica že pred obravnavanim dogodkom glavobole ter da zato kasnejši glavoboli niso posledica škodnega dogodka, marveč njenega siceršnjega zdravstvenega stanja, nimajo nikakršne podlage drugje, kot le v zatrjevanju toženca. Ta pa skuša minimizirati svojo vlogo. Tožnica opozarja še na intenziteto svojega strahu. Nazadnje pa opisuje svoje težave, ki naj bi predstavljale zmanjšanje življenjske aktivnosti. Njen sluh naj bi bil zmanjšan za več kot desetino. Taka izguba sluha pa ne more biti zanemarljiva, kakor je napačno sklenilo sodišče prve stopnje. Ocena sodišča, da tožničina življenjska aktivnost ni zmanjšana, ni utemeljena. Pritožnica laično opozarja, da vsaka nepopravljiva izguba sluha predstavlja trajno zmanjšanje neke telesne funkcije. Sodišče bi moral odločiti mimo togega in neargumentiranega izvedeniškega mnenja.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke tudi odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena (ob obstoju njene pritožbe je sodišče po uradni dolžnost opravilo stroškovno korekcijo v njen prid).

Predmet pritožbenega preizkusa so trije sklopi vprašanj: – pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede tega, ali je toženec tožnico udaril, glede naravne vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in poškodbo sluha in glede dejanskega obsega škode; – glede materialnopravne pravilnosti zavrnitve ugovora zastaranja; – glede materialnopravne ustreznosti višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo.

Glede ugovora zastaranja: Z začetkom teka kazenskega postopka je bilo pretrgano zastaranje kazenskega pregona. Na podlagi določbe 2. odstavka 377. člena ZOR (2) ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Tožnica bi v teku kazenskega postopka lahko kadarkoli postavila premoženjskopravni zahtevek. Če bi lahko to storila v kazenskem postopku, ni seveda nobene razumne ovire, da bi ne mogla iste pravice sodno uveljavljati samostojno – v okviru samostojne odškodninske pravde. To je tudi storila. Tožba je bila vložena 7. 7. 2004, torej preden je bil kazenski postopek ustavljen. Če bi tožnica svojo pravico uveljavljala v adhezijskem postopku, bi bila po koncu kazenskega postopka (po ustavitvi postopka) napotena na pravdo (3. odstavek 105. člena ZKP (3)). Rok za vložitev tožbe bi bil tri mesece (390. člen ZOR). V obravnavani zadevi takšne potrebe seveda ni bilo, saj je tožnica že pred tem vložila samostojno odškodninsko tožbo. Če tožničina pravica sodno uveljavljati odškodninsko pravico ne bi zastarala v prvem primeru, seveda ni nikakršnega razumnega razloga, da bi v drugem primeru veljalo drugače (4). Zavrnitev ugovora zastaranja je materialnopravno pravilna – saj je pretrganje kazenskega pregona pretrgalo tudi zastaranje odškodninskega zahtevka.

Glede dokazne ocene: Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in nima notranjih nasprotij, zaradi katerih bi se njena zgradba omajala. Res je, da so priče povečini tožničini sorodniki ali svaki. Prav tako drži, da je tožničin mož reagiral razmeroma blago; vendar: odzval se je – če pa bi se odzval burneje, bi prekoračil tako meje civiliziranega, kakor meje pravno dopustnega ravnanja. Osrednja točka življenjske prepričljivosti dokaznega postopka je zaslišanje zdravnice dr. N. Š.. Njena celotna izpovedba (priča je izpovedovala tako iz lastnega spomina, kakor s pomočjo zdravstvenega kartona) tudi pritožbenemu sodišču utrjuje prepričanje, da je toženec tožnico udaril (takšna je tudi zabeležka v zdravstvenem kartonu z istega dne).

Pritožba dalje napada tudi dokazno oceno, kolikor se ta nanaša na dejanske prvine vprašanja vzročne zveze (torej glede vprašanja naravne vzročnosti). Res je, da tožnica pri prvem pregledu ni tožila zaradi ušes. A na to je dalo sodišče prve stopnje zadosti prepričljiv odgovor na šesti strani sodbe; zdravnica je pojasnila, da v primeru, ko pacienta močno boli, ne more dobro locirati poškodbe. Prepričljivost, ki pritožbenemu sodišču govori sama zase, pa sledi iz naslednjih dveh okoliščin. Prvič, časovna kontinuiteta je podana. Tožnica se je zaradi težav s sluhom oziroma v ušesih pri zdravnici oglasila tri tedne kasneje (kar je še vedno v časovni zveznosti s škodnim dogodkom). Drugič, poškodbe (senzorinevralna naglušnost) so s pomočjo izvedencev ugotovljeno dejstvo. S strani izvedenca pa je tudi pojasnjeno, da do take poškodbe lahko pride z udarcem, kakor je zatrjevan v tožbi (ter nato ugotovljen v sodbi). Vse to so razlogi, ki zavračajo pritožbeni napad na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in odgovarjajo na vse bistvene vsebinske pomisleke, s katerimi je skušala pritožba omajati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede podlage odškodninskega zahtevka. Pravilnosti odločitve ne omaje niti (sicer nerodna) formulacija o tem, da sodišče šteje za verjetno, da je toženec tožnico udaril. Res je, da je potrebno prepričanje sodišča. Vendar iz celotne zgradbe (pre)obširne obrazložitve izhaja prav takšna stopnja spoznavnega ponotranjenja sodišča prve stopnje, torej prepričanje o obstoju odločilnega dejstva.

Glede višine: Najprej sodišče zavrača pritožbene napade na ugotovljeno dejansko stanje, v delu, ki se nanaša na obseg škode. Bistvo pritožbenega napada tožeče stranke je, da je sodišče prve stopnje sledilo togemu izvedeniškemu mnenju. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je ravno izvedensko mnenje v obravnavani zadevi tisto, ki ustrezno objektivizira celoten dokazni postopek ugotavljanja višine škode. Ker v tem mnenju ni notranjih nasprotij, ni razlogov, da bi sodišče v strokovno pravilnost tega mnenja podvomilo. Mnenje pa je tudi takšno, da nudi ustrezne strokovne odgovore sodišču. Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih razlogov, da bi dvomilo v dejansko ugotovitev na 11. strani sodbe, kjer je navedeno, da je oškodovanka prejela dve injekciji (in torej ne več kot toliko). Temu ob rob pa pritožbeno sodišče dodaja, da je nevšečnost, zvezana s prejemom injekcije (in številom le-teh), z vidika pravnega reda kot celote v resnici banalnost, nevredna nadrobnejše obravnave pred sodiščem.

Pravna podlaga za odmero višine odškodnine za nematerialno škodo je podana v 200. in 203. členu ZOR. V sodni praksi se je uveljavila metoda denarnega ovrednotenja odškodnine, ki gredi na načelu individualizacije višine odškodnine in načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Primerjava s primeri sodne prakse pokaže, da je glede na tožničin obseg škode, višina odškodnine nekoliko previsoka. V zadevah II Ips 789/2005 in II Ips 201/2004 je bila sicer prisojena odškodnina v višini sedem oziroma osem povprečnih neto plač. Obe zadevi se nanašata na poškodbo sluha in spadata v enako lahko skupino. Tožnica je prejela odškodnino v višini 4.700,00 EUR, kar po razmerah na dan sojenja sodišča prve stopnje znaša 5,7 povprečne mesečne neto plače v državi. Vendar iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja dejanska ugotovitev, da trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici sploh ni. Začasno je šumelo v ušesih, kar je bilo moteče. To je vse, kar je bilo z vidika zmanjšane življenjske aktivnosti (pa še to začasne) za tožnico sploh zaznavnega. Blaga naglušnost se ji po ugotovitvah sodišča prve stopnje v življenju sploh ne pozna (torej ne more biti vzrok duševni bolečinam). Takšna dejanska podlaga pa po prepričanju sodišča druge stopnje utemeljuje znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 820,00 EUR, kar predstavlja znesek ene povprečno neto plače ter predstavlja ustrezno satisfakcijo za začasno šumenje v ušesih (5). Skupaj prisojena odškodnina za nematerialno škodo tako po prepričanju pritožbenega sodišča ustreza prej navedenima načeloma, če je odmerjena v višini 2.520,00 EUR. Glede višine odškodnine za strah in višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče namreč nima nikakršnih materialnopravnih pomislekov. Odškodnina za materialno škodo v višini 92 EUR ni bila izrecno pritožbeno izpodbijana.

Glede stroškov: Sprememba odločitve o glavni stvari terja v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o vseh stroških postopka (se pravi tako prve kot druge stopnje). Za drugačno odločitev o stroških sta se zavzemala pritožbena predloga obeh strank. Glede na delni uspeh in glede na to, da sta bili izhodišči obeh strank glede vseh prvin civilnega delikta ves čas nasprotujoči, je pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča: Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava pri odločanju o višini odškodnine (4. točka 358. člena ZPP) pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo na skupno 2.612,00 EUR. V preostalem delu je pritožbi obeh pravdnih strank proti odločitvi o glavni stvari zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o glavni stvari (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR).

(3) Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/1994 in nasl.).

(4) Na podobnem stališču gradi tudi odločitev VS RS v zadevi II Ips 539/2004. (5) Pritožbeno sodišče je navedene nevšečnosti izjemoma (zavoljo preglednosti in ker ob tem ni prekršilo načela vezanosti na tožbeni zahtevek) pustilo pod klasifikacijo (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti.