Jedro

SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je soglasje vseh solastnikov potrebno za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik z uporabo nepremičnin s strani tožencev ni izrecno soglašal. Za dopustnost uporabe tretjih pa zgolj podano soglasje ene solastnice A. A. ne zadošča. Neizkazana domneva tožencev, da je tožnik z uporabo konkludentno soglašal, za podajo veljavnega soglasja tožnika ne zadošča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženca sta dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženca nimata pravice do posesti in poseganja v nepremičnine ID znak 0000 2310, ID znak 0000 2312 in ID znak 0000 *180/4 (I. točka izreka), ter jima naložilo, da sta dolžna v roku 24 ur opustiti vsakršno poseganje v tožnikovo solastninsko pravico na teh nepremičninah ter mu dopustiti, da jih nemoteno uživa (II. točka izreka). Toženca je zavezalo, da sta dolžna odstraniti vse svoje premičnine, ki se nahajajo na spornih nepremičninah, še posebej les, ključavnico na vratih stavbe, 136 k. o. X, traktorja z reg. št. ... in reg. št. ... in vse predmete v njuni lasti, ki se nahajajo v stavbi št. 136, k. o. X, sicer se tožnika pooblasti, da odstranitev premičnin in ključavnice na njune stroške zaupa pooblaščeni osebi (III. točka izreka). Prepovedalo jima je tudi nadaljnje poseganje v lastninsko pravico tožnika in odločilo, da sta mu dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.132,42 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da v celoti zavrne vse tožnikove zahtevke. Podrejeno predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da toženca vznemirjata tožnikovo solastninsko pravico le na gospodarskem poslopju z nadstrešnico, kar še ne pomeni, da jo vznemirjata tudi na stavbi z ID znakom 136, k. o. X, ali na nepremičninah 2310, 2312 in *180/4, k. o. X. Zato je sodba v tem pogledu arbitrarna in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), dejansko stanje pa ni jasno ugotovljeno. Iz ožje obrazložitve namreč ni razvidno, na kateri nepremičnini stoji gospodarsko poslopje z nadstrešnico in ali to predstavlja stavbo 136, k. o. X.

3.Sodišče je povsem arbitrarno razsodilo, da sta toženca dolžna odstraniti ključavnico na vratih stavbe 136, k. o. X, saj ni ugotavljalo, ali tožnik res ne razpolaga s ključi te ključavnice, kot je sam zatrdil, ali pa dobro ve, kje so, kot sta zatrjevala toženca. Zato ni jasno, ali je v zvezi s tem sploh prišlo do zatrjevanega vznemirjanja, ki bi terjalo sodno varstvo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Izpodbijana sodba je tudi iz tega razloga obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Sodišče je brez dokazne ocene zaključilo, da je tožnik svoj gradbeni stroj, ki naj bi ga imel včasih parkiranega pod nadstrešnico, "odmaknil, da so obrtniki lahko prišli z vozilom do novogradnje". V uvodu 10. točke obrazložitve je namreč zapisalo le, da je to ugotovilo "v skladu z zgornjimi navedbami prič in pravdnih strank," ne da bi pri tem pojasnilo, katere navedbe katerih prič je imelo v mislih in zakaj je zaključilo tako, kot je. Skrbnost dokazne ocene nalaga sodišču, da v sodbi preuči, ali obstojijo pogoji, da se določene trditve štejejo kot dokazane, oz. da v sodbi navede razloge, zakaj priči ali stranki odreka verodostojnost. V nasprotnem primeru gre za vsebinsko prazen argument, ki ne ustreza postulatu skrbne dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Zato je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5.Sodišče je preuranjeno ugotovilo, da je bil tožnik v času odločanja o tožbenem zahtevku še vedno solastnik nepremičnin 2312 in *180/4, ker ni upoštevalo, da je A. A. pred začetkom postopka proti tožniku kot nekdanjemu možu vložila tožbo za vrnitev polovičnega solastninskega deleža na dveh nepremičninah, ki mu ga je podarila po darilni pogodbi z dne 19. 9. 2016. Darovalec se za odstop od darila in s tem za razvezo darilne pogodbe odloča sam. Gre za enostransko oblikovalno upravičenje, naslovljeno na obdarjenca, ki učinkuje že ob prejemu, nakar lahko sodišče ob odločanju o vrnitvenem zahtevku ugotavlja le še, ali je res prišlo do razveze pogodbe kot posledice preklica ali ne. Ob tem ima pomanjkljiv zavezovalni posel za posledico tudi neveljavnost razpolagalnega posla, kar pomeni, da je bila vknjižba lastninske pravice na dveh nepremičninah, ki sta predmet te pravde, že pred začetkom postopka materialnopravno neveljavna, saj je že takrat temeljila na neveljavnem zavezovalnem poslu. Zato bi sodišče moralo obravnavati tudi vprašanje, ali je bila darilna pogodba med A. A. in tožnikom pred pravdo delno razvezana, ali pa počakati na odločitev drugega sodišča o tem vprašanju, ne pa ga ignorirati, kot da gre za nepomembno vprašanje.

6.Sodišče je poleg tega napačno uporabilo materialno pravo. Sicer je pravilno ugotovilo, da se je spor glede uporabe nepremičnin "začel šele, ko je razpadla zakonska zveza med tožnikom in pričo A. A." oz. "da je tožnika šele potem, ko sta se z A. A. razšla, preprosto začelo motiti to, da sta toženca imela shranjene svoje stvari še naprej pod nadstreškom in v prostorih gospodarskega poslopja," se je pa postavilo na napačno stališče, da za razsojo ni pomembno, ali se je tožnik pred tem (torej pred razpadom zakonske zveze), tako kot A. A., strinjal, da toženca te nepremičnine uporabljata. Če je bilo po določbi 67. člena SPZ za uporabo nepremičnin s strani tožencev potrebno njuno soglasje, je bilo to potrebno tudi za preklic dovoljenja (VSL I Cp 1525/2020 in VS RS II Ips 91/2019). Sodišče je ugotovilo, da tožnika pred razpadom zakonske zveze z A. A. ni motilo, da toženca uporabljata sporne nepremičnine, kar pomeni, da je molče soglašal z njihovo uporabo. Tožnik se zato brez soglasja A. A. glede uporabe ni mogel premisliti, temveč bi moral najprej urediti razmerja z nekdanjo solastnico in postati izključni lastnik teh nepremičnin, tako da bi sam odločal o njihovi uporabi. Zato je treba tožbene zahtevke zavrniti.

7.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi prepovedi vznemirjanja lastninske pravice ter odstranitve predmetov. Zatrjeval je, da je solastnik nepremičnin 2310, 2312 in *180/4, vse k. o. X, pri čemer ga toženca ovirata pri izvrševanju njegove lastninske pravice, saj zasedata stavbo št. 136 in mu onemogočata uporabo teh prostorov. Poleg tega mu onemogočata dostop do parcele 2310, k. o. X, na kateri stoji novogradnja, ki sta jo postavila z bivšo ženo A. A. Toženca sta predlagala zavrnitev tožnikovih zahtevkov. V postopku sta trdila, da je bila prvotna lastnica obravnavanih nepremičnin druga toženka, ki je te nepremičnine podarila hčerki A. A., slednja pa je polovico teh nepremičnin podarila tožniku, s katerim sta bila v zakonski zvezi. Toženca sta trdila, da jima je uporabo nepremičnin dovolila hči A. A., ki je prav tako solastnica navedenih nepremičnin do 1/2, tožnik pa je z uporabo konkludentno soglašal. Trdila sta tudi, da se po daritvi nepremičnin njuna uporaba parcel 2312 in *180/4 ni v ničemer spremenila, saj sta ju tudi po daritvi uporabljala enako kot prej. Poleg tega bi moral tožnik za morebitnem preklic dovoljenja za uporabo nepremičnin s strani tožencev doseči soglasje s preostalo solastnico. Navajala sta še, da tožnika v njegovi solastninski pravici nista vznemirjala in sta uporabljala zgolj delež A. A.

6.Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba arbitrarna in obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca vznemirjata tožnikovo solastninsko pravico na gospodarskem poslopju z nadstrešnico, še ne pomeni, da jo vznemirjata tudi na stavbi 136, k. o. X, ali na nepremičninah 2310, 2312 in *180/4, ni upravičen. Že iz navedb tožencev v odgovoru na tožbo izhaja, da se gospodarsko poslopje nahaja na obeh nepremičninah: in sicer na parceli 2312 in *180/4. Da gospodarsko poslopje predstavlja stavbo št. 136, pa med pravdnimi strankami v postopku sploh ni bilo sporno. Poleg tega je tožnik trdil, da zemljišče pod nadstreškom gospodarskega poslopja predstavlja tudi pot do zgornje parcele 2310, zaradi česar mu toženca s tem, ko pod nadstreškom parkirata svoj traktor in sekač, onemogočata dostop do te solastne parcele. Glede na navedeno ne drži, da bi moralo sodišče še dodatno ugotavljati, na kateri izmed parcel stoji objekt, in očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi, ali tožnik razpolaga s ključi gospodarskega poslopja. Toženca in priča A. A. so v izpovedbah potrdili, da je en prostor v gospodarskem poslopju zaklenjen, a tožnik ve, kje so ključi. Vendar zgolj seznanjenost tožnika še ne pomeni, da lahko s ključi objekta tudi razpolaga. Zato posebno dodatno dokazovanje v tej smeri ni bilo potrebno. Ne glede na to, ali bi tožnik s ključi stavbe št. 136 razpolagal, sta toženca tista, ki sta dolžna svoje predmete iz objekta odstraniti.

8.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez dokazne ocene neupravičeno ugotovilo, da je tožnik svoj gradbeni stroj "odmaknil, da so obrtniki lahko prišli z vozilom pod nadstrešnico do novogradnje", s čimer je zagrešilo kršitev 8. člena ZPP, posledično pa kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Navedena ugotovitev namreč ne predstavlja odločilnega dejstva za odločitev v zadevi in je nebistvena za izid pravde.

9.Pritožbene navedbe, s katerimi toženca postavljata pod vprašaj, ali je bil tožnik solastnik obravnavanih nepremičnin do 1/2 v času odločanja o zahtevku, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Toženca tožnikovega solastništva na nepremičninah v postopku nista zanikala, še več - trdila sta, da s svojim ravnanjem tožnikove solastninske pravice na nepremičninah ne vznemirjata. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi moralo v tej zadevi kot predhodno vprašanje obravnavati tudi vprašanje, ali je bila darilna pogodba, sklenjena med zakoncema 19. 9. 2016, razvezana že pred pravdo, ali pa počakati na odločitev drugega sodišča o tem. Poleg tega toženca v postopku sploh nista podala trditev, kdaj je A. A. od darilne pogodbe odstopila. Zgolj navedba, da je bila zoper tožnika vložena tožba za vrnitev darila, pri čemer obstoječe solastništvo tožnika na nepremičninah v postopku v času odločanja ni bilo prerekano, po presoji pritožbenega sodišča za utemeljenost pritožbenega očitka o zagrešeni procesni kršitvi ne zadostuje.

10.V obravnavani zadevi sta solastnika spornih nepremičnin tožnik in A. A., vsak do 1/2. SPZ v petem odstavku 67. člena določa, da je soglasje vseh solastnikov potrebno za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik z uporabo nepremičnin s strani tožencev ni izrecno soglašal. Za dopustnost uporabe tretjih pa zgolj podano soglasje ene solastnice A. A. ne zadošča. Neizkazana domneva tožencev, da je tožnik z uporabo konkludentno soglašal, za podajo veljavnega soglasja tožnika ne zadošča. Ker tožnikovo soglasje glede uporabe nepremičnin s strani tožencev ni bilo podano, sklicevanje pritožbe na odločbo VSL sodba I Cp 1525/2020 ni utemeljeno, prav tako ne sklicevanje na zadevo VS RS II Ips 91/2019, ki z obravnavano zadevo tudi ni primerljiva.

11.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12.Toženca s pritožbo nista uspela, zato sta na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo, ki znašajo 250 točk (tar. št. 22 Odvetniške tarife - OT), ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupaj tako 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 153 EUR, povečano za 22 % DDV pa 186,66 EUR. Nagrade za pregled spisovne dokumentacije in konference s stranko pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo, saj je nagrada za navedena opravila že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 299. členu OZ.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 67, 67/5, 99