Jedro

Redna odpoved iz krivdnega razloga se lahko izreče za vsako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem predhodne kršitve, za katero je bilo delavcu vročeno pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR‑1, ne glede na stopnjo njegove krivde. Tožnik neutemeljeno meni, da storjene kršitve niso take narave in teže, da bi upravičevale redno odpoved iz krivdnega razloga. Že po svoji naravi kršitve iz odpovedi niso manj pomembne (napake pri izdelavi 80 kosov plošč, ki so jih morali sodelavci nato več ur popravljati, neprimerno vedenje do sodelavke in samovoljna zapustitev delovnega mesta). Tudi sicer pa velja, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje presoji utemeljenosti opozorila v zvezi z odhodom tožnika na malico 13. 8. 2020, kar je storil kasneje zaradi zdravstvenih težav, na katere se sklicuje, ne pa zaradi navade. Trdi, da ni bilo ugotovljeno, da bi z odhodom na malico motil proces, niti ni bilo zatrjevano, da ne bi opravil dnevne norme. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati naravo in okoliščine kršitve iz opozorila pred odpovedjo. Navaja, da pred sporno kršitvijo iz odpovedi ni sestavljal plošč s premerom (fi) 220, temveč plošče manjših dimenzij, pri katerih ni prihajalo do nepravilnosti, saj je delo poznal. Pove, da je opozorilo o napakah na ploščah prejel šele po tem, ko je do napak že prišlo, saj v primeru pravočasnega opozorila ne bi prišlo do poškodovanja 80 plošč. Sklicuje se na ugotovitev, da je pri drugih delavcih tudi prihajalo do napak, a v manjšem obsegu (10-15 kosov) in le do opozorila. Navaja, da so sodelavci šele po koncu tožnikovega delovnika ugotovili, da so obroči udarjeni, kar pomeni, da ni verjetno, da so ga nadrejeni že prej opozarjali na napake. V zvezi s tem zatrjuje nasprotje med razlogi sodbe. Dalje navaja, da dokazni postopek ni potrdil drugega razloga za odpoved, tj. žaljenja sodelavcev, vpitja nanje in dejstva, da naj bi se ga bali. Trdi, da nobene sodelavke ni trpinčil na delovnem mestu. Navaja, da se je pogovarjal samo s A.A., kar so potrdile tudi priče B.B., C.C. in D.D. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da se ni počutila užaljeno ali da bi se nanjo tožnik drl, potrdila je le, da ji je rekel, da mu ne bo upokojenka ukazovala. Slednjega ne šteje za žalitev. Meni, da dokazni postopek ni dokazal, da bi se drl na sodelavce in jih žalil. Glede odmika po pogovoru s A.A. navaja, da je bil to njegov odziv kot posledica subjektivnega dojemanja nepravičnega ravnanja in pritiska sodelavke ter bolečin in zdravstvenega stanja, ne pa neupravičen izostanek z delovnega mesta. Sklicuje se na pojasnilo, zakaj se je odmaknil in prosil v kadrovski službi za dopust. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno ugotovilo, da ni samovoljno odšel domov, saj mu je priča C.C. dopust odobrila. Glede na navedeno po njegovem mnenju ni pravilna ugotovitev, da je 12. 3. 2021 kršil delovno obveznost iz 33. člena ZDR-1. Opozarja, da kršitev v zvezi z žigosanjem ni del očitkov v odpovedi, niti ni bil za te težave odgovoren tožnik, saj jih je na koncu odpravil vzdrževalec. Trdi, da je glede na to upravičeno občutil nepravičnost in pritisk. Meni, da očitki iz odpovedi po svoji intenziteti niso taki, da bi upravičevali odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je najhujši ukrep. Navaja, da se napake pri izdelavi dogajajo kot del proizvodnega procesa, tožnik pa ni povzročal namerne škode. Ker iz odpovedi izhaja, da je prišlo do napake zaradi nepazljivosti pri uvijanju sornika, je po njegovem prepričanju izključeno njegovo krivdno ravnanje. Trdi, da je krivdni razlog za odpoved namenjen hotenim, v škodo usmerjenim ravnanjem delavcev, ki so po svoji pogostosti, intenzivnosti in zavržnosti tako resna, da upravičujejo najhujši ukrep, odpoved. Meni, da očitki tožniku niso te narave. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Razlogi sodbe tudi niso v medsebojnem nasprotju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 10. 5. 2021, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je ugotovilo, da je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo pred odpovedjo na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 ter da je storil tudi očitane kršitve iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. V pritožbi se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je šel 13. 8. 2020 na malico izven predpisanega urnika zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjeval ne dokazal. Tudi iz njegove izpovedi to ne izhaja. Toženka je dokazala, da bi skladno z navodili moral izrabiti odmor za malico skupaj z delavci svojega oddelka prej, in ne šele ob 9.30, kar logično izkustveno izključuje s strani tožnika navedeni razlog za odstop od predpisanega urnika, ki je utemeljen s potrebami delovnega procesa. Toženki ni bilo treba posebej dokazovati, da je tožnik s samovoljnim zamikom izrabe odmora za malico na kasnejšo uro, ko so njegovi sodelavci že končali z odmorom, ter z večkratnim zapuščanjem delovnega mesta zunaj časa, namenjenega za odmore, kršil delovni proces, saj gre nesporno za kršitev internih navodil toženke, ki so bila tožniku znana.

9. Tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje izpovedi prič in strank v zvezi z očitki iz odpovedi. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnikovih sodelavk. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da tožnik ni zatrjeval niti ni zaslišan kot stranka izpovedoval, da so napake na 80 ploščah posledica dejstva, da je prvič delal s ploščami premera 220, pri čemer je delo glede na izpovedi prič na ploščah različnih premerov po načinu enako, prejšnjega opravljanja dela ter njegovega poznavanja pa ni zanikal. Nedokazane so trditve, da naj bi tožniku nadrejeni predočili napako (udarjene plošče) šele po tem, ko je z delom na vseh 80 ploščah že končal, pri čemer to ob nespornem dejstvu, da so bile plošče res udarjene, tožnik pa je tako delo že prej opravljal, niti ni bistveno. Sklicevanje tožnika na napake drugih delavcev ni relevantno, saj jih je bilo mnogo manj, iz izpovedi prič pa izhaja, da so po opozorilu sodelavci prenehali z napakami, tožnik pa ne. Tožnik nasprotuje tudi dokazni oceni glede očitka o vpitju in žaljenju sodelavke, pri čemer ne zanika, da ji je rekel, da mu upokojenka ne bo ukazovala, kar je glede na pričakovano ustrezno spoštljivo komunikacijo na delovnem mestu objektivno nesprejemljivo in žaljivo, takšen pa je bil tudi njegov ton. Sodišče prve stopnje tudi ni neustrezno ocenilo tožnikovega odhoda z delovnega mesta po tem, ko je izrekel sporne besede, saj glede na izpovedi prič zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom brez dovoljenja nadrejene ni dovoljeno, tožnik pa takega dovoljenja nadrejene ni imel, saj ta niti ni vedela, ali je še v službi ali pa je odšel domov. Dejstvo, da mu je bil za ta dan naknadno odobren dopust, pa ne spremeni tega, da je po konfliktu s sodelavko samovoljno zapustil delovno mesto, ne glede na to, da je to sam razumel kot "odmik". Tožnikovo nasprotovanje dokazni oceni tako ni utemeljeno.

10. Ne drži niti tožnikovo zavzemanje za to, da bi se redna odpoved iz krivdnega razloga lahko izrekla le za namerne in v povzročanje škode usmerjene kršitve. Redna odpoved iz krivdnega razloga se lahko izreče za vsako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pod pogojem predhodne kršitve, za katero je bilo delavcu vročeno pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR‑1, ne glede na stopnjo njegove krivde. Tožnik neutemeljeno meni, da storjene kršitve niso take narave in teže, da bi upravičevale redno odpoved iz krivdnega razloga. Že po svoji naravi kršitve iz odpovedi niso manj pomembne (napake pri izdelavi 80 kosov plošč, ki so jih morali sodelavci nato več ur popravljati, neprimerno vedenje do sodelavke in samovoljna zapustitev delovnega mesta). Tudi sicer pa velja, da tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval (prim. s sodbama vrhovnega sodišča št. VIII Ips 235/2012 in VIII Ips 280/2017). Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.