30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1158/04 z dne 22. 9. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-02483/03 z dne 9. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je bil s pravnomočno odločbo o prekršku spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Pritožnik zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom. Navaja, da so bili v postopku izvedeni le dokazi, ki so njemu v škodo, ni pa bil dovoljen dokaz z zaslišanjem priče, ki jo je predlagal. Zaslihana naj bi bila le priča policist, kot je izhajalo iz predloga za uvedbo postopka. Policist naj bi si kršitev izmislil.

B.

Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126 sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Pritožnik z zatrjevanjem, da je Senat za prekrške zavrnil njegove dokazne predloge, kršitve pravice ni utemeljil. Iz odločbe Senata za prekrške izhaja, da je pritožnik v pritožbi predlagal ogled kraja dogodka, rekonstrukcijo ter zaslišanje prič. Senat za prekrške je navedene pritožnikove predloge zavrnil in to posebej utemeljil. Posebej je pojasnil, da verjame izpovedbi priče, pritožnikov zagovor pa ocenjuje kot neprepričljiv. Po mnenju Senata za prekrške je priča podrobno opisala celotno dogajanje ter obnašanje obdolženca, ko se je izogibal kakršnikoli kontroli policista, zato Senat tudi ne dvomi, da se je pritožnik želel izogniti preizkusu svojih psihofizičnih sposobnosti in torej storil očitani prekršek.

Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da sta tako Sodnik za prekrške kot Senat za prekrške pretehtala pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic iz tretje alineje 29. člena Ustave oziroma 22. člena Ustave.

Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker

senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer