Jedro

Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.

Izrek

I.Pritožbama obtoženca in zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni:

-v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v okviru izrečene pogojne obsodbe ob nespremenjeni preizkusni dobi kazen zapora zniža na šest mesecev

-v odločbi o vštetju pripora tako, da se za primer preklica pogojne obsodbe v kazen zapora všteje čas policijskega in sodnega pridržanja ter čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu in hišnem priporu od 31. 8. 2022 od 18:50 ure do 25. 8. 2023 do 09:00 ure;

II.V preostalem delu se ti dve pritožbi, v celoti pa pritožbi okrajne državne tožilke in pooblaščenke oškodovanca zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Oškodovanec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v kazen zapora všteje čas policijskega in sodnega pridržanja ter čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu in v hišnem priporu od 31. 8. 2023 od 18:50 ure do 25. 8. 2023 do 09:00 ure. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso v višini 280,00 EUR. Nadalje je obtožencu naložilo v povrnitev potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih pooblaščencev iz Odvetniške pisarne B. d.o.o., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom, v kolikor bodo stroški priglašeni. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado odvetnice C. C., ki mu je bila dodeljena po uradni dolžnosti. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Pritožbe so pravočasno vložili:

-obtoženi, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da ga pritožbeno sodišče oprosti, ker njegovo ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja grožnje;

-zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti storitve predmetnega kaznivega dejanja, podredno pa obtožencu v okviru pogojne obsodbe določi, vsem izpostavljenim okoliščinam, primerno kazen zapora in preizkusno dobo;

-okrajna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

-oškodovanec po pooblaščencih zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega prava in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbi okrajne državne tožilke ter oškodovanca je odgovoril zagovornik ter predlagal zavrnitev obeh pritožb.

4.Pritožbi obtoženca in zagovornika sta delno utemeljeni, pritožbi okrajne državne tožilke in oškodovanca pa nista utemeljeni.

K pritožbama obtoženca in zagovornika:

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

5.Zagovornik v pritožbi uvodoma navaja, da sicer ne oporeka dovoljenosti spremembe pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po obtožbi v milejše kaznivo dejanje in spremembe opisa kaznivega dejanja, katerega storitev se obtožbeno očita obdolžencu na način, da sodišče spremeni abstraktni del opisa kaznivega dejanja, katerega vsebino doda v izrek v primeru, ko na podlagi izvedenega dokaznega postopka oceni, da obtožencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja, kot mu je to očitano v obtožbi, temveč storitev drugega milejšega kaznivega dejanja. Vendar pa je po njegovem mnenju nujni pogoj, da so v opisu dejanja v obtožnici zajeti vsi konkretni zakonski znaki tega milejšega kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, ki pa v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja iz izreka izpodbijane sodbe, ne glede na medsebojno povezanost abstraktnega in konkretnega dela opisa, tako ne izhaja opis obtoženčevega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v njegovo namero oškodovanca ustrahovati in vznemirjati, pri čemer iz konkretnega dela opisa tudi ne izhaja, da bi bil oškodovanec zaradi obtoženčevega ravnanja bodisi prestrašen ali osebno ogrožen bodisi vznemirjen. Ker iz konkretnega opisa ne izhaja zgoraj navedeni zakonski znak, tudi ni ustrezno konkretizirana resnost grožnje, zaradi katere bi se moral oškodovanec počutiti ogroženega ali prestrašenega oziroma vznemirjenega, kar iz konkretnega opisa ne izhaja. Nadalje zagovornik izpostavlja, da iz opisa kaznivega dejanja, ki ga je prvostopenjsko sodišče prilagodilo na način dodajanja abstraktnega dela opisa, ne izhaja konkretizacija storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, temveč bi glede na opis lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V opisu namreč ni navedeno, v kateri od izvršitvenih oblik po drugem odstavku 135. člena KZ-1 naj bi obtoženec deloval pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja. Zgolj navedba v konkretnem delu opisa, da se je obtoženec z nožem v roki približeval oškodovancu, ne zadošča za ustrezno konkretizacijo dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ker bi šlo zgolj za nedopustno sklepanje ali se obtožencu očita storitev temeljnega kaznivega dejanja z grdim ravnanjem ali z orožjem oziroma drugim sredstvom ali na način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, kar bi bile izvršitvene oblike, ki bi lahko prišle v poštev v primeru kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja, torej po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Glede na obrazloženo zagovornik zatrjuje, da je bila z izpodbijano sodbo prekoračena obtožba, na ta način pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.V obravnavani zadevi je državna tožilka vložila obtožbo zoper obtoženega A. A. zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Opis dejanja v obtožbi, na podlagi katere je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku izreklo sodbo, se je glasil: ″da je obtoženi A. A. Č. Č. poskusil vzeti življenje s tem, da se je 30. 8. 2022, okoli 15:00 ure v neposredni bližini stanovanjske hiše na naslovu ..., z nožem na preklop, ki ga je na dvorišču vzel iz žepa hlač, ga odprl in usmeril v Č. Č., le-temu približal izza hrbta, da bi ga zabodel in mu s tem vzel življenje, ker pa ga je Č. Č., ko je A. A. stekel proti njemu, opazil in preko drv stekel proč ter v svoj bran pograbil odžagan kos lesa, pri čemer mu je A. A., ki je stekel za njim, še zavpil, naj pride bližje, če si upa in mu zagrozil, da ga bo do petka pospravil, naklepno kaznivo dejanje, ki ga je A. A. začel izvrševati, pa je ostalo pri poskusu. Sodišče prve stopnje takšni pravni kvalifikaciji, na podlagi vseh izvedenih dokazov, ni sledilo, temveč je obtoženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Poseg v opis dejanja in razloge, ki so narekovali takšno odločitev, je obrazložilo v točki 32 izpodbijane sodbe. Poudarilo je, da s posegom v opis dejanja, ko je obtoženca spoznalo za krivega milejšega kaznivega dejanja, kot mu ga je očitala obtožba, ni prekoračena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Obrazložilo je tudi, zakaj je izpustilo del opisa dejanja iz obtožbe, v katerem je opisan poskus kaznivega dejanja uboja, na drugi strani pa je v opisu dejanja v izreku sodbe ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na grožnjo po drugem odstavku 135. člena KZ-1.

7.Takšnim razlogom v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi I Ips 28185/2015 z dne 21. 6. 2018, na katero se sklicuje tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zapisalo, da lahko sodišče, če ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.

8.Zagovornikovo stališče v pritožbi, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne izhaja opis obdolženčevega ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v njegovo namero oškodovanca ustrahovati ali vznemiriti ter, da iz opisa dejanja ne izhaja, da bi bil oškodovanec vznemirjen ali prestrašen, zaradi česar v opisu dejanja niso zajeti vsi konkretni zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, je napačno. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem. Takšno presojo je z veliko mero skrbnosti opravilo prvostopno sodišče in jo tudi prepričljivo obrazložilo. V opisu dejanja v izreku sodbe je izvršitveno ravnanje opisano s tem, da je obtoženi zato, da bi oškodovanca Č. Č. ustrahoval in vznemiril, slednjemu resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo s tem, da mu je dne 30. 8. 2022 okoli 15:00 ure v neposredni bližini stanovanjske hiše na naslovu ..., z nožem na preklop, ki ga je na dvorišču vzel iz žepa hlač, ga odprl in usmeril v Č. Č., približal izza hrbta, v nadaljevanju pa je še stekel za njim in zavpil, naj pride bliže, če si upa ter mu zagrozil, da ga bo do petka pospravil. Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje, katerega prepovedana posledica je abstraktna ogrozitev osebne varnosti, zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri čemer ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Subjektivni učinek grožnje na oškodovanca ni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, zato so zagovornikove trditve, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ne izhaja zakonski znak kaznivega dejanja vznemirjenosti ali prestrašenosti oškodovanca, neutemeljene.

9.Prav tako neutemeljena je tudi zagovornikova trditev, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, v kateri od izvršitvenih oblik po drugem odstavku 135. člena KZ-1 naj bi obtoženi deloval pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja. V konkretnem opisu dejanja v izreku sodbe je namreč sodišče prve stopnje prav v očitku uporabe noža utemeljeno prepoznalo kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, ko je nož opredelilo kot nevarno sredstvo, razloge za takšno svojo odločitev pa je prepričljivo obrazložilo v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.