Jedro

Stvarna služnost ne služi določeni osebi, temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin.

V izreku prvostopenjske sodbe je enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote. Ker med pravdnima strankama ni bilo spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, je pritožbeno sodišče odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni (prav: južni), ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se beseda „jugovzhodnem“ nadomesti z besedo „južnem“, tako da se izrek pravilno glasi: „I. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak: 0000 169 in ID znak: 0000 170, obe k.o. X, obstaja stvarna služnost dostopa z javne poti (K. ulice) ID znak: 0000 249, hoje, vožnje in obračanja vozil po južnem delu nepremičnine ID znak: 0000 163. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. “, - v točki II. izreka pa tako, da se znesek 1.643,28 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 1.307,29 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak: 0000 169 in ID znak: 0000 170, obe k. o. X, obstaja stvarna služnost dostopa z javne poti (K. ulice) ID znak: 0000 249, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem delu nepremičnine ID znak: 0000 163. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.643,28 EUR, vse v roku 30 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži, da tožencu v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrne vse njegove stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka pa zadrži za končno odločitev o tej zadevi. Navaja, da je tožba nesklepčna. Tožnik je v pravdi zatrjeval, da se je za dostop do njegovih nepremičnin uporabljalo dvorišče toženčeve nepremičnine parc. št. 163 k.o. 0000 X, ki leži na zahodni strani te nepremičnine, tožbeni zahtevek pa je postavil tako, da je z njim zahteval od sodišča, da se ugotovi, da obstaja stvarna služnost dostopa, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem (torej nasprotnem) delu navedene toženčeve nepremičnine. Na to tožnikovo napako je toženec opozoril že v odgovoru na tožbo. V njem je navedel, da bo tožnikov tožbeni zahtevek glede služnostne poti hoje brez nadaljnjega pripoznal, če ga bo tožnik pravilno oblikoval. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni jasno in temeljito obrazložilo, zakaj je nek trenutek štelo kot trenutek, od katerega je začela teči priposestvovalna doba. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba prvostopenjskega sodišča temelji na dejstvu, ki ga tožnik sploh ni zatrjeval in glede katerega se tožena stranka ni mogla izjaviti. Gre za dejstvo, da je sporno dvorišče najprej uporabljal ded tožeče stranke, čeprav je tožeča stranka uveljavljala priposestvovanje stvarne služnosti, ki naj bi izvirala iz dednega dogovora, vsebovanega v Sklepu o dedovanju Občinskega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju Sklep), opr. št. O 400/76, z dne 30. 5. 1978. Skladno s tem dednim dogovorom naj bi imel služnostno pravico dostopa po spornem dvorišču oče tožeče stranke, ne pa njegov ded in še ta šele od izdaje prej omenjenega Sklepa, ne pa pred tem. Na tem mestu pripominja, da služnost ni bila dogovorjena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin, ki so sedaj v lasti tožeče stranke, temveč le osebno v korist očeta tožeče stranke in je služnost prenehala s smrtjo njegovega očeta ter se čas, v katerem je oče tožeče stranke izvrševal to služnost, ne more všteti v tožnikovo priposestvovalno dobo. Do teh trditev tožene stranke se sodišče ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da je imela v določenem obdobju avtomobil tudi žena očeta tožeče stranke. Ta ugotovitev hkrati predstavlja protispisno navedbo, saj je priča M. S. govorila le o avtomobilu svoje žene, ne pa žene očeta tožeče stranke (mame tožeče stranke). Prvostopenjsko sodišče se prav tako ni opredelilo do tega, v katerem obdobju naj bi vtoževane služnosti na spornem delu dvorišča nepremičnine izvrševali tožeča stranka, njegova sestra I. S. in njen partner M. S. V zvezi s tem dejstvom se sodišče prav tako ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da se ni odselila iz stanovanjske hiše, ne do trditve tožene stranke, da tožnikova sestra I. S. in njen partner M. S. nista živela v tej stanovanjski hiši toliko časa, kot je tožeča stranka trdila. Poleg tega se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb, da vtoževanih služnosti vožnje in obračanja vozil nihče od prej navedenih oseb ni mogel izvrševati pred njihovo polnoletnostjo. Upoštevajoč dejstvo, da se vsaka služnost lahko priposestvuje v obsegu, kot se je tekom priposestvovalne dobe dejansko izvajala, je izpodbijana sodba napačna v materialnopravnem smislu, saj je sodišče prve stopnje prepričano, da je obstoj služnosti mogoče ugotoviti na podlagi dejstva, da so sporno dvorišče nepremičnine tožene stranke občasno uporabljali obiskovalci stanovalcev nepremičnine tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je napačno razumelo trditve tožene stranke, da so njegovi pravni predniki po smrti očeta tožeče stranke nasprotovali vsakršni vožnji in obračanju vozil po spornem delu dvorišča njegove nepremičnine. S tem je tožena stranka ugovarjala zastaranje vtoževanih služnosti po določbi druge alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2) in ne osvoboditve vtoževanih služnosti po določbi prve alineje 223. člena SPZ, kot si je to razlagalo prvostopenjsko sodišče. Končno pa je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov, ker sodišče ni pravilno seštelo vseh odvetniških stroškov, ki bi tožeči stranki pripadale iz naslova dela njenega pooblaščenca. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.643,28 EUR, pravilno pa bi bilo, da je tožena stranka dolžna plačati 1.307,29 EUR (1.157,29 EUR odvetniških stroškov in 150,00 EUR sodne takse).

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi niso v nasprotju, zato je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče sprejema.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR3) ter v tej zvezi presojalo pogoje za priposestvovanje stvarne služnosti, ki jih ureja ZTLR. V skladu s prvim odstavkom 266. člena SPZ stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. V konkretnem primeru je po ugotovitvi sodišča prve stopnje dvajsetletna priposestvovalna doba pričela teči leta 1976 in se je v času veljavnosti ZTLR do uveljavitve SPZ (od 1. 9. 1980 do 31. 12. 2002) že v celoti iztekla, saj se po določbi prvega odstavka 54. člena ZTLR stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti po 54. členu ZTLR so tako izpolnjeni. Navedeno pomeni, da se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do trditev tožene stranke glede vrste služnosti oziroma, da je glede na dokazni postopek zaključilo, da vtoževana služnost predstavlja pravo stvarno služnost in ne osebne služnosti. Slednje pomeni, da omenjena služnost ni prenehala s smrtjo očeta tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stvarna služnost namreč ne služi določeni osebi (tožniku, ki je trenutni lastnik gospodujoče nepremičnine), temveč je namenjena za potrebe gospodujočih nepremičnin, torej parcel št. 0000 169 in 0000 170, na katerih se nahaja stanovanjska hiša in garaža tožeče stranke. V Sklepu z dne 30. 5. 1978 je sicer res navedeno, da solastnika nepremičnin pod vl. št. 1 k.o. Y P. I. in P. S. dovolita sodediču P. M. (tožniku) služnostno pot vožnje po dvorišču po parc. št. 152 iste vl. št. V letu 1978 so bila v veljavi pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), od sprejetja ZTLR v letu 1980 pa določbe ZTLR. ODZ je v paragrafu 479 uredil t.i. nepravilne služnosti, za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Vendar bi moral biti v dednem dogovoru izrecno izražen namen strank, da ustanavljata nepravilno stvarno služnost in ne stvarno služnost v korist gospodujoče nepremičnine. Zgolj navedba osebe - sodediča P. M. za takšno sklepanje ne zadošča. Tudi sicer pa tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala zgolj na podlagi tega Sklepa oziroma dednega dogovora, temveč je trdila in izkazala izvrševanje stvarne služnosti v korist gospodujoče nepremičnine v trajanju 20 let (pridobitev stvarne služnosti na podlagi zakona).

8. Stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, ki je potreben za njeno priposestvovanje (druga alineja 223. člena SPZ). Ob ugotovljenem dejstvu, da se je vmesni del med stavbama uporabljal za hojo, vožnje in obračanja, tožena stranka pa ni dokazala, da se tri leta služnost ne bi izvajala, ni podlage za prenehanje služnosti. Iz istega razloga do vložitve tožbe v letu 2018 tudi ni poteklo toliko časa dejanskega neizvrševanja služnosti, kot je potrebno za njeno priposestvovanje služnosti. S tem, ko se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do tega, da je uporaba spornega dvorišča tekla neprekinjeno, je hkrati odgovorilo, da ugovor zastaranja vtoževane služnosti ni utemeljen.

9. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo razpravnega načela, ko je v sodbi navedlo, da so sedanjo nepremičnino parc. št. 163 k.o. X za dostop do hiše, za hojo, vožnjo z osebnim avtomobilom in parkiranje uporabljali že vse od leta 1976 tako tožnikov ded, oče, mati ter vsi sorodniki, ki so živeli v tej hiši, prav tako pa tudi obiskovalci, ki so k njim prihajali na obisk. O tem je tožeča stranka izpovedala na naroku 9. 5. 2019. V svojih navedbah pa je navajala, da so tako tožeča stranka, njegova prednica in tudi vsi, ki so tako ali drugače prihajali v njegovo hišo, do nje dostopali prek dvorišča, ki je sedaj last tožene stranke. S tem, ko je tožeča stranka v svoji izpovedbi kot eno izmed oseb opredelila tudi deda, sodišče pa to povzelo v sodbo, sodišče ni kršilo razpravnega načela, saj je šlo le za natančnejšo opredelitev sorodnikov, ki so uporabljali sporno dvorišče. Tudi sicer pa je tožeča stranka izrecno navedla, da je njen oče sporno nepremičnino uporabljal na podlagi sklepa o dedovanju iz leta 1978 oziroma od tedaj dalje, nato pa tudi drugi, in sicer najmanj 20 let. Tako tudi morebitna kršitev razpravnega načela glede omembe deda tožeče stranke na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne bi vplivala.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ko naj bi v 7. točki obrazložitve protispisno navedlo, da je imela avtomobil tudi tožnikova mama. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbo priče M. S., ki je izpovedal, da je imel tožnikov oče avtomobil, prav tako pa njegova žena. S tem je bila mišljena žena od M. S., ne pa žena tožnikovega očeta.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče prepričano, da je obstoj vtoževanih služnosti mogoče ugotoviti (le) na podlagi dejstva, da so sporno dvorišče toženčeve nepremičnine za dostop do tožnikovih nepremičnin občasno uporabljali obiskovalci stanovalcev te nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in v prvi vrsti pojasnilo, da je sporno dvorišče edini dostop do tožnikovih nepremičnin, in sicer z javne poti parc. št. 249 k.o. X. Nato je na podlagi skladnih izpovedb tožnika in prič pravilno zaključilo, da se je služnost neprekinjeno izvajala zadosti dolgo dobo. Priča M. S. je povedala, da sta z ženo I. S. (tožnikovo sestro) živela v hiši tožeče stranke od leta 1988 do 1998 in v tem obdobju vsakodnevno izvrševala služnost hoje, vožnje in obračanja vozil. Ko sta se odselila, sta še naprej prihajala k tožeči stranki na obisk in na enak način izvrševala služnost. Glede uporabe vmesnega zemljišča je pravna prednica tožene stranke O. P. povedala, da so vmesno dvorišče uporabljali prebivalci njene kot tudi sosednje hiše (tožeče stranke). Povedala je tudi to, da so obiskovalci parkirali večinoma pred hišo, pred svojo garažo pa le takrat, ko je bilo njihovih avtomobilov več. Prav tako je o uporabi vmesnega zemljišča seznanila toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbe zaslišanih prič pravilno ocenilo kot prepričljive. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse skupaj ter pravilno ugotovilo dejstvo, da se je služnost izvrševala neprekinjeno 20 let. Sodišče prve stopnje je v sodbi jasno opisalo, da je vmesno dvorišče edini dostop do hiše tožeče stranke, kar pomeni, da je to edini dostop stanovalcem in obiskovalcem hiše tožeče stranke. Sprememba lastnika hiše tožeče stranke, število in frekvenca obiskovalcev, pa nimajo vpliva na obstoj te služnosti.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izreku prvostopenjske sodbe enako kot v tožbenem zahtevku prišlo do pomote, na kar je pravilno opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je v tožbenem zahtevku predlagala, da se ugotovi, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak: 0000 169 in ID znak: 0000 170, obe k.o. X, obstaja stvarna služnost dostopa z javne poti (K. ulice) ID znak: 0000 249, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem delu nepremičnine ID znak: 0000 163. Prvostopenjsko sodišče je tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. V navedbah pa je tožeča stranka navajala, da gre za jugozahodni del parcele 163. Pomota se kaže v besedi jugovzhodnem, saj se služnost ni izvrševala preko jugovzhodnega dela nepremičnine ID znak: 0000 163, temveč preko južnega dela navedene nepremičnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med pravdnima strankama spora glede dela zemljišča, po katerem se je izvrševala služnost, ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pomota, ki se kaže v besedi jugovzhodni, ne pomeni nesklepčnosti celotne tožbe, temveč delno pomotno opredelitev nahajanja spornega dvorišča glede na strani neba. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo tako, da je besedo „jugovzhodnem“ nadomestilo z besedo „južnem“, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe, kar je zahtevala tožeča stranka več (opredelitev, da gre za vzhodni del južnega dela parcele št. 0000 163), pa je zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče napačno izračunalo stroške pravdnega postopka. Napaka je v matematični operaciji, saj prvostopenjsko sodišče ni pravilno seštelo točk, čeprav jih je pravilno navedlo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo sledeče stroške: posvet s stranko v višini 50 točk, tožba po tarifni številki 18 v višini 300 točk, prva pripravljalna vloga po tar. št. 19 v višini 300 točk, prvi narok glavne obravnave 2.4.2019 300 točk in trajanje 50 točk, drugi narok glavne obravnave dne 9. 5. 2019 150 točk in trajanje 400 točk, kar znese 1550 točk, katerim je potrebno prišteti 31 točk iz naslova 2% materialnih stroškov, kar skupno znese 1581 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 948,60 EUR, s prištetim 22% pa 1.157,29 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti sodno takso za tožbo v znesku 150,00 EUR, kar znese 1.307,29 EUR. Tožena stranka je torej dolžna povrniti tožeči stranki 1.307,29 EUR pravdnih stroškov, v roku 30 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 30-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo v točki II. izreka.

14. Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

15. Zaradi večinskega pritožbenega neuspeha (uspela je le s sorazmerno majhnim delom pritožbe) tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami. 3 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami