Jedro

Toženec utemeljeno izpodbija prisojo odškodnine za drugotožničin strah za moža. ZOR namreč ne priznava denarne odškodnine za strah za drugega, ki vsebinsko predstavlja škodo zunanjega izvora, oziroma škodo posrednega oškodovanca. Poseg zoper neposrednega oškodovanca se lahko reflektira kot škoda na drugih le v primerih iz 201. čl. ZOR, torej kot duševne bolečine ožjih družinskih članov, če nekdo umre ali v primeru posebno težke invalidnosti, medtem ko 200. čl. ZOR ureja le škodo lastnega izvora. Drugotožnici bi torej šla denarna odškodnina za to obliko škode, le če bi utrpela strah zase, kar pa v tožbi niti ni bilo zatrjevano.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek drugotožnice za plačilo denarne odškodnine za strah, v odločitvi o stroških pa tako, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma stroške pravdnega postopka v znesku 149.867,00 SIT (namesto 160.401,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2000 do plačila. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za tožnikoma nastalo škodo in prvotožniku prisodilo denarno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT (za telesne bolečine 600.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT), drugotožnici pa 200.000,00 SIT (za telesne bolečine 100.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT). Višji tožbeni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške v znesku 160.401,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2000 dalje. Zoper takšno sodbo je vsaka od pravdnih strank vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec predlaga sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa da jo spremeni tako, da bistveno zniža denarno odškodnino prvotožniku, drugotožničin tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne. Po toženčevem mnenju je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni za popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišalo priče Meteje N., ki je bila očividka dogajanja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prvotožnik s svojim ravnanjem in obnašanjem izzival toženca in s tem prispeval k temu, da je prišlo do poškodb. Drugotožnice pa toženec sploh ni udaril. Takšne poškodbe bi drugotožnica lahko dobila tudi drugače. Navedel je še, da je prvotožniku prisojena odškodnina, glede na intenzivnost in trajanje bolečin in nelagodnosti ter utrpljeni strah, previsoka, prisojena odškodnina drugotožnici pa neutemeljena. Tožnika v svoji pritožbi predlagata sodišču druge stopnje ugoditev njuni pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Po njunem mnenju sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je zmotno uporabljano materialno pravo. Sodišče ni pravilno upoštevalo meril iz 200. čl. ZOR pri odmeri odškodnine. Dosojena denarna odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nelagodnosti v času zdravljenja je prenizka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Sodišče je poleg drugih prvotožnikovih nelagodnosti v času zdravljenja premalo upoštevalo predvsem dvotedensko imobilizacijo desnega kolena in leve roke, zaradi česar je bil oviran ne samo pri osebni higieni, ampak tudi pri oblačenju, prehranjevanju, večini ostalih hišnih opravil, kopanju in zaradi česar je močno duševno trpel. Zaradi lajšanja bolečin je jemal tudi analgetike, bil pa je tudi večkrat rentgensko slikan. Tudi pri drugotožnici je sodišče glede na intenziteto in trajanje prenizko ocenilo odškodnino za fizične bolečine, ki jih je utrpela zaradi udarca v glavo. Spoh pa ni upoštevalo nelagodnosti v času zdravljenja. Prenizko je ocenjena tudi odškodnina za strah, ki ga je prvotoženc utrpel ob samem napadu. Napačna pa je odločitev o zavrnitvi prvotožnikovega zahtevka iz naslova sekundarnega strahu in ki temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena. Presoja odločitve o temelju odškodninske obveznosti Izhodišče za presojo odločitve o temelju toženčeve odškodninske obveznosti je določilo 14. čl. ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče je torej vezano na dejstva, navedena v izreku kazenske sodbe, ki so ugotovljena kot element kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10.10.1997, opr. št. K 77/97 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker je dne 2.11.1996 med prepirom z lopato udaril po levi roki prvotožnika, ki je padel na tla in zadobil poko koželjnice leve roke, udarnino in odrgnine levega komolca ter poškodbo vezi na notranji strani desnega kolena z izlivom tekočin v kolenski sklep. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pravnomčna obsodilna sodba kazenskega sodišča ne rešuje vprašanja obsega civilnopravne odgovornosti. Prav tega skuša toženec zmanjšati s trditvami, da je k nastanku škode prispeval s svojim ravnanjem tudi prvotožnik sam. S takšnim ugovorom je toženec prevzel nase breme dokazovanja nedopustnosti prvotožnikovega ravnanja in vzorčne zveze med njegovim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo (1. odst. 154. čl. in 205. oz. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Vendar pa toženec prvotožnikovega prispevka k nastali škodi ni uspel dokazati. Takšen zaključek temelji na pravilni in prepričljivi presoji izvedenih dokazov. Tako so si izpovedi toženca in izpovedi prič Danice N. in Avguština H. različne glede okoliščine, kako je prišlo do začetka fizičnega obračunavanja. Zaradi tako izkazanega dvoma v verodostojnost izpovedb omenjenih in zaradi okoliščine, da je bil tožnik dobrih 15 dni pred dogodkom operiran, da je bil 10 dni pred dogodkom odpuščen iz bolnišnice in da je 22 let starejši od toženca, je izkazana pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da naj bi tožnik začel fizični obračun (215. čl. ZPP). Na drugačen zaključek tudi ne bi mogla vplivati izpoved priče Mateje N. glede na različnost izpovedi toženca in zgoraj omenjenih dveh prič. Poleg tega pa bi bila vprašljiva verodostojnost navedene priče, glede na njeno starost (12 let) in sorodstveno razmerje s tožencem (nečakinja). Glede na navedeno je toženčeva pritožba glede ugotovljene podlage za njegovo odškodninsko obveznost za prvotožniku nastalo škodo neutemeljena. Enako pa velja za tisti del pritožbe, s katero toženec izpodbija podlago svoje obveznosti na plačilo denarne odškodnine drugotožinci. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so vse priče potrdile drugotožničino prisotnost pri fizičnem obračunavanju. Ugotovilo je tudi, da je drugotožnica isti dan povedala policistom, da jo je toženec udaril, zadobitev udarca pa potrjuje tudi zdravniško potrdilo. Presoja višine denarne odškodnine Pritožbeno izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo narekuje tako individualni preizkus, kakor tudi primerjalni preizkus prisojene denarne odškodnine, po merilih pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. čl. ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odst. 200. čl. ZOR, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To pomeni predvem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov obravnavane oblike negmotne škode (v razponu od škode najblažje stopnje, pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih od najmanjših do največjih odškodnin. Obseg telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju (gre za enotno obliko škode), je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem obeh tožnikov in s pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. Igorja K.. Pri dosoji denarne odškodnine za to obliko škode, je sodišče upoštevalo vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na njeno odmero. Ni pa moglo upoštevati tistih dejstev, ki jih dolžnika prvič navajata šele v pritožbi (še vedno trajajoče bolečinsko obdobje pri prvotožniku in nekatere dodatne nevšečnosti pri zdravljenju tako pri prvotožniku kot drugotožnici), ki jih v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Prisojena denarna odškodnina za telesne bolečine vsakemu od tožnikov je pravilno individualizirana, hkrati pa tudi povsem primeljiva z odškodninami za enako škodo. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper denarno odškodnino za to obliko škode sta zato neutemeljeni. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik nedvomno ustrašil toženčevega napada z lopato, kar je pri njem povzročilo zelo intenziven, vendar kratkotrajen strah. Glede na omenjeni okoliščini je prisoja denarne odškodnine v znesku 100.000,00 SIT za to obliko škode primerna. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o nepriznanju denarne odškodnine za takoimenovani sekundarni strah, ker po mnenju sodišča prve stopnje tožnik takšnega strahu tudi ni izkazal. Glede sekundarnega strahu je treba poudariti, da ta v tožbi sploh ni bil zatrjevan. Prvotožnik ga je omenil v svoji izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka, in sicer kot strah zaradi ponavljajočih posledic v kolenu, katerega pa glede na njegovo intenzivnost in obdobje trajanja ni mogoče šteti za pravnorelevanten strah. Vse ostale trditve pritožbe, ki se nanašajo na sekundarni strah so pritožbena navota, ki jih sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Toženec pa utemeljeno izpodbija prisojo odškodnine za drugotožničin strah za moža. ZOR namreč ne priznava denarne odškodnine za strah za drugega, ki vsebinsko predstavlja škodo zunanjega izvora, oziroma škodo posrednega oškodovanca. Poseg zoper neposrednega oškodovanca se lahko reflektira kot škoda na drugih le v primerih iz 201. čl. ZOR, torej kot duševne bolečine ožjih družinskih članov, če nekdo umre ali v primeru posebno težke invalidnosti, medtem ko 200. čl. ZOR ureja le škodo lastnega izvora. Drugotožnici bi torej šla denarna odškodnina za to obliko škode, le če bi utrpela strah zase, kar pa v tožbi niti ni bilo zatrjevano. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo drugotožničin tožbeni zahtevek za strah (4. točka 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Delna sprememba izpodbijane sodbe pa je pogojevala tudi delno spremembo stroškovne odločitve. Sodišče druge stopnje je pri odločitvi o stroških vsega postopka, enako kot sodišče prve stopnje, izhajalo iz načela uspeha pravdnih strank tako po temelju kot tudi po višini. Skupen uspeh tožeče stranke je tako 68%. Zato ji je sodišče od pravilno odmerjenih stroškov v znesku 306.680,00 SIT prisodilo 208.542,00 SIT, toženi stranki pa od odmerjenih stroškov v znesku 182.250,00 SIT, stroške v znesku 58.675,00 SIT. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 149.867,00 SIT. Navedena stroškovna odločitev temelji na določilu 2. odst. 165. čl. ZPP. Hkrati je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka namreč s svojo pritožbo v večjem delu ni uspela, tožeča pa je z njo v celoti propadla.