Jedro

Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze tudi, če izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka tekom postopka ni navedla ni pojasnila, kolikšna naj bi bila cena najema delovnega odra, prav tako pa tudi ni dokazovala nepravilnosti vtoževanih računov. To bi morala storiti po 212. členu ZPP, ker s povsem pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka) in odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog opr. št. I Plg ... z dne ... (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 836.610,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 do plačila in ji povrniti 183.174,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov v zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2000 do plačila (3. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 126.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 do plačila pa je zavrnilo (4. točka izreka). Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, glede katerega pritožnica ni uspela (1. odst. 350. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče preizkus napadene sobe omejilo na odločitev iz 2. in 3. točke izreka prvostopne sodbe. Tožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da so bili zneski po vtoževanih računih previsoko zaračunani tudi glede postavk, ki določajo količino, da so pri montaži odra sodelovali delavci tožene stranke, da so bile uporabljene deske tožene stranke in da so bile dogovorjene običajne cene, s čimer izpodbija trditve in dokaze tožeče stranke o višini terjatve. Navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so glede na 1. odst. 337. člena ZPP dopustne in upoštevne le, če stranka teh dejstev ni mogla navesti do zaključka glavne obravnave brez svoje krivde. Tožena stranka z ničimer ni izkazala, da brez svoje krivde ni mogla teh dejstev navesti že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vtoževani računi (priloge od A2 do A3) so specificirani glede količine in cene dobavljenega blaga in tako dokaz o poslovnem dogodku. Zlasti še, ker tožena stranka v ugovoru z dne 8.9.1997 niti na glavni obravnavi dne 14.11.1999 ni zanikala obstoja dolga do tožeče stranke, ampak je računom nasprotovala s povsem pavšalno trditvijo, da jih je zavrnila. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navajati dejstva in predlagati dokaze tudi, če izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka med postopkom ni navedla niti ni pojasnila, kolikšna naj bi bila cena najema delovnega odra, prav tako pa tudi ni dokazovala nepravilnosti vtoževanih računov. To bi morala storiti po 212. členu ZPP, ker s povsem pavšalnim ugovorom ni mogoče izpodbijati pravilnosti računov kot tožbene podlage. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaznega gradiva pravdnih strank napravilo glede vtoževanih računov številka 9, 10 in 11, vsi z dne 20.5.1997, pravilne zaključke o pravno relevantnih dejstvih in svojo odločitev tudi obrazložilo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je nato sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku v tem delu tudi materialnopravno pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati najemnino za najem delovnega odra in odra za podest (567. člen ZOR) ter storitve montaže in demontaže odra (600. člen ZOR) po navedenih računih. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP). Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da izpodbijana sodba glede razširjenega tožbenega zahtevka nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi v nasprotju z listinami v spisu. Zato sodbe v tem delu sodišče druge stopnje ne more preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Obrazložitev sodbe mora biti taka, da omogoča strankam in pritožbenemu sodišču, da na njeni podlagi ugotovi razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Razen tega, da za ugotovitev utemeljenost razširjenega tožbenega zahtevka zadostujejo v spis predložene dokazne listine, sodišče prve stopnje drugih razlogov ni zapisalo. V vlogi z dne 30.3.2000 (list. št. 17) se je tožeča stranka v dokaz svoje terjatve po razširjenem tožbenem zahtevku sklicevala na račune številka 24, 25 in 26, vsi z dne 15.9.1997. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v spisu citiranih računov ni. Zato je podano tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in samimi listinami. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v 3. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 354. člena ZPP). V novem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozove tožečo stranko, da v spis predloži račune številka 24, 25 in 26, vsi z dne 15.9.1997. Nato naj ponovno odloči o razširjenem tožbenem zahtevku.