Jedro

Odziv na navedbe, ki jih v spornem članku ni, ni popravek spornega članka, ker popravka ni mogoče enačiti s pravico do dostopa do medijev, ali da prizadeta oseba pove vse, kar ji leži na duši. Ker tožnikov popravek najmanj v 2., 6. in delno 5. odstavku teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje in ker zahtevku za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno (prvi odstavek 27. člena ZMed), je odločitev sodišča, ki je objavo popravka zavrnilo že iz tega razloga, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval objavo popravka članka, objavljenega v časopisu A. dne 12. 4. 2018 z naslovom „...“ kot tudi podredni zahtevek na objavo odgovora po 42. členu Zakona o medijih z enakim besedilom, ker navedbe v drugem, šestem ter delno petem odstavku, v delu, ki se nanaša na pošiljanje posnetkov po spletu in kužnost tožnika, niso odziv na sporni članek, v katerem takšnih navedb ni. Vsebina prvega in tretjega odstavka popravka ob dejstvu, da je že v prispevku vsebovana informacija, da tožnik zanika odgovornost za očitana kazniva dejanja, ne pomeni bistvenega dopolnjevanja navedb v objavljenem besedilu. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na objavo odgovora, ker tožnik interesa javnosti ni dokazal. 2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek pred sodišče prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da članek govori o domnevnih zlorabah oškodovanca in kazenskem postopku zoper tožnika. Tožnika predstavlja kot organizatorja divjih homoseksualnih zabav, uživalca in preprodajalca drog, ki je zlorabil slabotno osebo, kar pa ne drži. Tožnik je razložil, kaj se je dejansko dogajalo in s tem v zvezi povzel izpovedbo priče A. Potek kazenskega postopka ni bil prikazan objektivno, ker se v prispevku ni pisalo, da je najmanj 10 prič potrdilo izpovedbo tožnika. V članku je predstavljen kot zavržen homoseksualni delikvent, ki ga javnost obsoja, prav tako tudi mediji in sodstvo, kar pa ni res in bi bilo prav, da se predstavijo tudi stališča, da ga veliko ljudi podpira, prav tako tudi nevladne organizacije. V nadaljevanju uveljavlja kršitev 14. točke ESČP, ker je prepričan, da je diskriminiran, ker je istospolno usmerjen. Ker odklonilni razlogi za objavo niso podani, bi sodišče tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo odklonilnih razlogov in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ravnalo pristransko, ker ga ni zaslišalo, niti ni obvestilo uprave zapora, naj ga pripeljejo na obravnavo. Odvetnik tožeče stranke ni upravičen do nagrade 50 točk za končno poročilo, ker je ta nagrada zajeta v sestavi tožbe, kot tudi ne do stroškov za prvo pripravljalno vlogo, ker niso bili potrebni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravica do popravka je pravica od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo reakcije na vsakršno objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika in je sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika (26. člen ZMed).

5. Sporni članek ni predstavitev organizatorja divjih homoseksualnih zabav, uživalca in preprodajalca drog in tožnika zaradi istospolne usmerjenosti ni razglasil za storilca očitanih kaznivih dejanj. V članku tudi ni navedb, da je kužen, niti drugih navedb na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da ga obravnavajo kot zavrženega homoseksualnega delikventa, ki ga javnost obsoja. Sporna objava ne stigmatizira tožnika zaradi njegove spolne usmerjenosti, niti ne vsebuje navedb o odklonilnem odnosu javnosti, medijev in sodišča do tožnika. Ne navaja, da je tožnik okužil oškodovanca oziroma koga drugega, niti da je po spletu razpošiljal pornografsko gradivo.

6. Najmanj v zgoraj opisanem obsegu (1, 2, šesti in delno 5 odstavek) tožnikov popravek ne predstavlja odziva na navedbe v prispevku novinarja, ker takšnih navedb v njem ni. Zato je podana ovira za objavo popravka iz 1. alineje 31. člena ZMed. Odziv na navedbe, ki jih v spornem članku ni, ni popravek spornega članka, ker popravka ni mogoče enačiti s pravico do dostopa do medijev, ali da prizadeta oseba pove vse, kar ji leži na duši. Ker popravek najmanj v 2., 6. in delno 5. odstavku teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje in ker zahtevku za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno (prvi odstavek 27. člena ZMed) in je odločitev sodišča, ki je objavo popravka zavrnilo že iz tega razloga pravilna. Zato se pritožbeno sodišče do drugih in odklonilnih razlogov ne bo opredeljevalo.

7. Bistvena vsebina spornega prispevka je poročanje, da na Okrožnem sodišču v Ljubljani poteka sojenje tožniku, ki mu tožilstvo v obtožnici očita vrsto kaznivih dejanj: trgovina z ljudmi, spolna zloraba slabotne osebe, snemanje pornografskega gradiva in da je bistvo obtožnice v tem, da je tožnik večkrat organiziral zabave s spolno konotacijo, na njih zadrževal oškodovanca - duševno zaostalega moškega, vse skupaj snemal, oškodovanca oskrboval z drogo ter da je do razkritja prišlo, ko je mati oškodovanca zadevo prijavila policiji, ta pa je pri tožniku opravila hišno preiskavo in se je nato tožnik znašel v priporu.

8. Prispevek predstavlja poročanje o poteku glavne obravnave na povsem nevtralen način tako da povzema očitke iz obtožnice, hkrati pa je predstavljeno tudi stališče obrambe, da očitkom nasprotuje in pričanje priče A., da o očitkih tožilstva ne ve ničesar. Do očitanih kaznivih dejanj se novinar v prispevku ni opredeljeval, spoštoval je tudi domnevo nedolžnosti, saj je iz prispevka jasno razvidno, da je zadeva še v teku in da sodba še ni izdana.

9. Očitki o pristranskosti sodišča, kršitvi pravice do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in kršitev pravice do sodnega varstva so pavšalni in zato neutemeljeni.

10. Sodišče je v obrazložitvi konkretiziralo številne odklonilne razloge, zato absolutna kršitev, kot jo očita pritožba iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče na glavni obravnavi tožnika ni zaslišalo. V obravnavani zadevi je bil zahtevek zavrnjen na podlagi analize besedila popravka v luči 31. člena ZMed. Zahtevek za objavo popravka se je izkazal za neutemeljenega, ker je analiza pokazala, da delno ni v zvezi z navedbami v spornem prispevku, zato ugotavljanje drugih dejstev z zaslišanjem tožnika, na zaključek sodišča ne bi moglo prav nič vplivati. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokaza zato ni podana.

12. Tožnik je bil preko odvetnika povabljen na obravnavo in imel možnost, da upravo zapora prosi, da mu omogoči pristop na glavno obravnavo. V pravdnem postopku ga je zastopal odvetnik, ki je pravni strokovnjak in kot tak kvalificiran, da mu pri tem lahko pomaga in svetuje. Sodišče pa v pravdnem postopku nima pooblastila, da hkrati z vabilom na glavno obravnavo odredi tudi privedbo pripornika na narok.

13. Pritožbena navedba, da je nagrada za končno poročilo stranki (50 odvetniških točk) že vsebovana v sestavi tožbe nima podlage v odvetniški tarifi, niti to ni praksa sodišča. Tožnik je nekaj pravno odločilnih dejstev in pravnih interpretacij navajal tudi v prvi pripravljalni vlogi, na katero se je bila tožena stranka dolžna odzvati, saj bi v nasprotnem primeru lahko zanjo nastale neugodne posledice (drugi odstavek 2. člena ZPP). Stroški, ki so zaradi tega nastali, so bili potrebni in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo.

14. Zaključka sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za objavo odgovora po 42. členu ZMed, ker odgovor ni v interesu javnosti, pritožba obrazloženo niti ne izpodbija. Pravica do odgovora pa nastopi šele takrat, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do pomanjkljive ali napačne informacije, ki je v interesu javnosti.

15. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP novi svoje stroške pritožbenega postopka sama.