Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolženčev napad na policista, storjen v razburjenosti, je moč oceniti kot družbeno manj nevarno dejanje, za katero obdolžencu iz razlogov kazenskopravnega varstva ni potrebno izrekati kazni. Zgolj enkratna dosedanja kaznovanost obdolženca zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo pa tudi ni okoliščina, zaradi katere bi bilo neutemeljeno pričakovanje, da bo tudi pogojna obsodba obdolženca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Zato je sodišče druge stopnje obdolžencu namesto zaporne izreklo pogojno obsodbo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. M.H. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po 1. odst. 224. čl. KZ RS določi kazen 1 /en/ mesec zapora, ____________________ ki se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obd. M.H. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po 1. odst. 224. čl. KZ RS. Na podlagi navedene zakonske določbe mu je bila izrečena kazen en mesec zapora. Po 4. odst. 98. čl. ZKP je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 95. čl. ZKP.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva in obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja pod obtožbo. Upravičeno je verjelo priči - policistu Ž.B., ki je izpovedal, da ga je obdolženec pri kontroli prometa pri vožnji z osebnim avtomobilom, s pestjo udaril v obraz, ne pa obdolžencu, ki je takšen udarec zanikal. Predvsem v izpovedbi Ž.B. je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za ugotovitev, da je obdolženec policista res udaril, saj je bila njegova izpovedba ocenjena kot verodostojna in zanesljiva, pri čemer tej oceni ne oporeka niti pritožnik. Tudi priči K.Ž. in A.H. ne zanikata, da bi obdolženec udaril oškodovanca, pač pa zgolj navajata, da tega udarca nista videla, ker takrat nista bila v neposredni bližini dogajanja.

Oba pa sta zaznala konflikt med oškodovancem in obdolžencem, ki ga prizna tudi slednji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obdolženčev motiv za takšno ravnanje; obdolženec je namreč sam priznal, da je bil spričo dejstva, da se je njegov sin prevrnil z avtomobilom, močno vznemirjen in da je bil to razlog za konflikt z oškodovancem. Po navedenem je torej treba ugotoviti, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ju uveljavlja pritožnik, nista podana.

Čeprav se obdolženčev zagovornik zoper odločbo o kazenski sankciji ni posebej pritožil, je sodišče druge stopnje v skladu s 379. členom ZKP preizkusilo tudi ta del izpodbijane sodbe, ker pritožba v korist obdolženca zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vsebuje tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. S tem v zvezi je sodišču prve stopnje mogoče očitati, da je nepravilno ovrednotilo okoliščine pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. V obravnavanem primeru je šlo za lažji obdolženčev napad na policista, storjen zaradi obdolženčeve očitne razburjenosti, pri čemer obdolženčev udarec za policista tudi ni imel nobenih posledic. Takšno dejanje pa je moč oceniti kot družbeno manj nevarno dejanje, s katero obdolžencu iz razlogov kazenskopravnega varstva ni potrebno izrekati kazni. Obdolženec je res sicer doslej bil že nekajkrat sodno kaznovan, vendar iz podatkov kazenske evidence izhaja, da le enkrat zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo in sicer v letu 1989 zaradi kaznivih dejanj po 2. odst. 54. čl. in 1. odst. 53. čl. KZ RS, za kateri mu je bila izrečena kazen tri mesece zapora. To pa pomeni, da obdolženčeva nagnjenost k nasilnim dejanjem ni tolikšna, da ne bi bilo mogoče utemeljno pričakovati, da utegne tudi kazenska sankcija opominjevalne narave vplivati na obdolženca, da ne bo več ponavljal zlasti tovrstnih kaznivih dejanj.

Spričo navedenega je sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ter mu upoštevaje poleg že navedenih okoliščin ter njegovih družinskih in socialnih razmer določilo kazen en mesec zapora z nekoliko daljšo - dveletno preizkusno dobo, ki jo narekujejo podatki o njegovem prejšnjem življenju. Sicer pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo krštiev zakon iz 1. odst. 376. čl. ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ), je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojno in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1993).