Jedro

Kljub temu, da je bila staršem upravičenke podaljšana roditeljska pravica čez njeno polnoletnost, ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja. To pomeni, da se upravičenka v konkretni zadevi šteje za samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS in se njenih staršev pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke v zvezi z odločanjem o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 31. 7. 2012 in odločbo RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 24. 4. 2013 in zadevo vrnilo Centru za socialno delo A. v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe zmotno izhaja, da upravičenka živi samostojno v varstvenem centru, podaljšanje roditeljske pravice njene mame pa ne pomeni, da jo je mati dolžna preživljati, saj takšne obveze Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 in naslednji) v 123. členu ne v drugih členih po noveli ZZZDR-C nima več. Tožena stranka navaja, da je do uveljavitve ZZZDR-C veljala ureditev, kot je razvidna iz 2. odstavka 123. člena ZZZDR-C, ki je določala, da so starši dolžni preživljati svojega otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje, v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči države. ZZZDR-C je uknil preživninsko obveznost staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb, pri čemer pa glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja. V pravnem sistemu je nastala neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Ustavno sodišče je do odprave ugotovljene neustavnosti določilo način izvršitve predmetne odločbe. Iz 4. točke izreka navedene odločbe izhaja, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člena ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena ZZZDR-C. Glede na to, da zakonodajalec do datuma odločanja tožene stranke še ni uredil obveznosti države do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb, je potrebno upoštevati 4. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS. To pa pomeni, da se osnovno preživljanje invalidnih polnoletnih otrok zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo citirano odločbo Ustavnega sodišča RS in zatrjevanje tožene stranke v zvezi s tem. Preživninska obveznost staršev invalidnih polnoletnih otrok tudi po uveljavitvi ZZZDR-C izhaja iz roditeljske pravice, kot se je ta institut razumel pred spremembo ZZZDR. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako zmotno izhaja, da starši upravičenke niso dolžni preživljati ker da ne obstaja pravna podlaga, da bi se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevali starši oziroma eden od staršev. Glede na to, da se je osnovno preživljanje invalidnih polnoletnih otrok v času odločanja tožene stranke zagotavljalo s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena ZZZDR-C, je potrebno pri odločanju o pravici upravičenke skladno s 1. točko 2. odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji) upoštevati tudi ostale družinske člane. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odmerilo pravdne stroške. Tožnici je namreč priznalo 183,30 EUR stroškov za postopek po tarifni številki 3100. Na podlagi odvetniške tarife v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Zakona o odvetniški tarifi nastane nagrada za postopek za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv za posvete, nasvete, mnenje in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek. Iz tožbe, ki jo je s pozivom naslovnega sodišča z dne 23. 1. 2015 prejela tožena stranka pa je razvidno, da je tožeča stranka tožbo vložila sama brez pooblaščenca. S tožbo ni priglasila pravdnih stroškov. Tožbo je vložila po zakonitem zastopniku, zato je odločitev sodišča o priznanju stroškov tožeči stranki napačna. Tožena stranka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) saj so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče se na eni strani sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS, nato pa brez upoštevanja 4. točke izreka navedene odločbe pavšalno oblikuje stališče, da je bila ukinjena preživninska obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi glede odmere pravdnih stroškov, saj sodba v tem delu nima razlogov oziroma v njej niso navedena dejstva o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka ne strinja z navedbami pritožnice. Izpostavlja, da je pripravljalec zakona že pri pripravi ZUPJS v obrazložitvi zakona izrecno navedel, da je preživljanje institucionaliziranih oseb zagotovljeno na drug način (npr. v celodnevnem varstvu). Pritožnica tudi ni zatrjevala, da za institucionaliziranega otroka še zmeraj skrbijo starši niti, da zanj ni poskrbljeno v okviru oskrbe. Sodišče je zato upravičeno štelo institucionalizirano osebo kot samsko. Starši bi bili polnoletnega otroka dolžni preživljati, če za njegovo varstvo ne bi bilo poskrbljeno. Iz obrazložitve ZUPJS k 10. členu je razvidno, da je zakonodajalec v njem navedel tiste osebe, ki dejansko prebivajo skupaj. Izločil je institucionalizirane osebe, saj s starši dejansko ne prebivajo in je zanje v celoti poskrbljeno v okviru institucije. Zato bi bilo neupravičeno in nerazumljivo šteti starše kot preživljalce, če to dejansko niso. Tudi glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Dejstvo, da je tožeča stranka sama vložila tožbo, šele kasneje pa podelila pooblastilo pooblaščencu, ne pomeni, da nagrada ne nastane. Upravičenje do nagrade nastane z aktom pooblastitve in ne vsebuje zgolj vložitve tožbe, ampak vsa dejanja, navedena v 2. odstavku opombe 3, 3. dela tarife. Obseg del glede nagrade je bistveno širši od same vložitve tožbe, saj vsebuje pregled zadeve, pripravo, posredovanje gradiv, posvete, mnenja in vsa druge opravila, ki so sestavni del zastopanja pred sodiščem. Stranka ni dolžna ob vložitvi predložiti stroškovnika, slednje mora storiti do konca obravnave, zato okoliščina, da tožeča stranka ni predložila stroškovnika ob vložitvi tožbe, ni odločilna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ga v pritožbi navaja tožena stranka. Sodba se lahko preizkusi, saj vsebuje vse odločilne razloge, bistvene za odločitev. Razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, kot bo to pojasnjeno kasneje.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 4. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 7. 2012. Z omenjeno odločbo je CSD A. odločil, da je B.B. (upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.343,29 EUR od 1. 2. 2012 dalje, da je prispevek upravičenke k plačilu storitve v višini 165,07 EUR in da storitev za upravičenko v višini oprostitve upravičenke doplača Občina A..

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na vprašanje, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke upoštevati zgolj njo kot samsko osebo ali tudi njene starše, katerim je podaljšana roditeljska pravica.

8. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in naslednji), v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS, št. 110/04 in naslednji) ter v določba ZUPJS in ZZZDR. Na zahtevo upravičenca do socialnovarstvene storitve tožena stranka odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili, ki jih je predpisala Vlada RS v Uredbi. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost (kot znesek, do katerega je upravičenec oziroma zavezanec sposoben plačati oziroma prispevati pri plačilu storitve), prispevek k plačilu (znesek, ki ga je plačilno sposoben upravičenec oziroma zavezanec dolžan plačati izvajalcu storitve na podlagi predloženega računa) in oprostitev plačila storitve (kot znesek, ki ga upravičenec oziroma zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih uredbe ne more in ni dolžan plačati). Oprostitev upravičenca se določi kot razliko med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo naslednji člani: 1) zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti oziroma s katero predlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti 2) otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali osebe iz 1. točke dolžni preživljati po zakonu. Če je vlagatelj oseba iz 2. točke, se skladno z 2. odstavkom istega člena poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še: - starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo in oseba, s katero eden izmed staršev živi v zakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo ali registrirano istospolno partnersko skupnostjo. V zvezi s podaljšanjem roditeljske pravice je pritožbeno sodišče že v več zadevah(1) zavzelo stališče, da je bilo z novelo 123. člena ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njevi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva (54. člen Ustave RS), to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice (slednja se namreč po veljavni zakonski ureditvi staršem obravnavane skupine invalidov še vedno lahko podaljša čez otrokovo polnoletnost. Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v širšem interesu. Načelo socialne države državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Omenjeno je v svoji odločbi z dne 13. 12. 2007 poudarilo tudi Ustavno sodišče RS, ko je presojalo skladnost spremenjenega 123. člena ZZZDR z ustavo. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznost preživljanja. Ravno v primeru iz 123. člena je zakonodajalec ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovi polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Pravica oziroma dolžnost do preživljanja je samostojna, od roditeljske pravice neodvisna pravica(2). Vse omenjeno pa pomeni, da kljub temu, da je bila upravičenki roditeljska pravica podaljšana tudi po njeni polnoletnosti, omenjeno pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ni odločilno. Glede pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007 pa je pritožbeno sodišče že v drugih zadevah(3) poudarilo, da je ustavno sodišče z omenjeno odločbo izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z Ustavo (2. točka izreka) ter je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. V točki 4 izreka pa je določilo tudi način izvršitve odločbe do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo tako, da se osnovno preživljanje invalidov po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred novelo ZZZDR-C. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi v okoliščinah konkretnega primera bilo potrebno upoštevati 4. točko navedene odločbe. Pritožbeno sodišče je že v zadevi(4) opozorilo na predlog zakona o socialnovarstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010, ki v poglavju 2.2.3., ki se nanaša na varstveni dodatek in nadomestila za invalidnost navaja, da se z navedenim zakonom odpravlja ugotovljena neustavnost zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, torej neustavnost, ki je bila ugotovljena s citirano ustavno odločbo.

9. Glede na navedene je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica podaljšana, da ne obstaja obveznost staršev v smislu preživljanja, kar pomeni, da se upravičenko v konkretni zadevi šteje kot samsko osebo iz 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno omenjeni odločbi skladno s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

10. Stališče v zvezi s plačilom institucionalnega varstva je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS(5). Vrhovno sodišče poudarja, da je ena izmed oblik družbenega varstva polnoletnih invalidnih oseb po ZDVDTP (1. točka 3. člena) sicer tudi varstvo oziroma nastanitev v splošnih ali posebnih socialnih zavodih. Vendar pa sta problematika nastanitve polnoletnih invalidnih oseb v specializiranih zavodih in financiranje zakonsko urejena na način, da v primeru oprostitve upravičenca razliko do vrednosti storitve plača občina. Tudi kronološko gledano je ZSV od začetka veljave 28. 11. 1992 dalje vseskozi določal, da se institucionalno varstvo financira bodisi iz proračuna RS ali proračuna občin. Zato na tem področju ni pravne praznine, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki bi narekovala razlago, za katero se zavzema tožena stranka.

11. Sodišče je tudi pravilno odmerilo stroške postopka. Res je, kar navaja tudi tožena stranka, da je tožbo vložila Občina A., ki jo zastopa zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetnika za zastopanje tožeče stranke bilo predloženo sodišču že po vložitvi tožbe. Vendar pa omenjeno na odločitev, ali tožeči stranki gredo tudi stroški postopka po tar. št. 3100 ni odločilno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), kjer je v tarifni št. 3100 določena nagrada za postopek. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v drugi zadevi(6) za priznanje nagrade za postopek ni edino odločilno, ali je pooblaščenec vložil tožbo ali kakšno drugo vlogo, kot to zmotno meni pritožba, ampak, da se je postopek že začel ter je tožeča stranka v njem imela pooblaščenca. Pravica do nagrade za postopek po tarifni št. 3100 nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, nagrada za postopek pa nastane tudi za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni v ničemer prispeval k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

(1) Glej Psp 241/2015 z dne 10. 9. 2015, Psp 646/2014 z dne 26. 3. 2015, Psp 161/2015 z dne 18. 5. 2015, Psp 240/2015 z dne 29. 10. 2015

(2) Glej prof. dr. Karel Zupančič in doc. dr. Barbara Novak - Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili, Ur. l. RS, Ljubljana 2005

(3) Glej Psp 161/2015 z dne 18. 6. 2015 in Psp 240/2015 z dne 29. 10. 2015

(4) Glej Psp 61/2015 z dne 23. 4. 2015

(5) Glej VIII Ips 96/2015 z dne 27. 10. 2015

(6) Glej Psp 609/2014 z dne 4. 3. 2015