Jedro

Tožnica je bila večkrat opozorjena zaradi neurejenosti, zamujanja rokov in slabo opravljenega dela. Zoper njo je bil tudi uveden disciplinski postopek zaradi ponareditve datuma odrejenega roka, večina njenih pisnih izdelkov je vsebovala strokovne napake, poleg tega tožnica večkrat ni izvedla vseh aktivnosti, ki bi jih po pravilih stroke morala izvesti. Glede na navedeno je ocena delovne uspešnosti tožnice „zadovoljivo“ pravilna in objektivna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta delovna ocena za leto 2008 z dne 27. 1. 2009 in sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 3. 2009 nezakonita in se odpravita ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za leto 2008 ponovno oceniti, v 15 dneh pod izvršbo in povrniti tožeči stranki vse sodne stroške postopka (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 462,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo zato, ker je opustilo izvedbo dokazov o dejstvih, ki so v postopku sporna. Na podlagi tako pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je napravilo napačno dokazno oceno in zaključke o odločilnih dejstvih. Sicer je pravilno zaključilo, da je dokazno breme glede pravilnosti ocene javnega uslužbenca na strani tožene stranke, vendar pa je zmotno štelo, da je tožena stranka zgolj z zaslišanjem komandirja A.A., katerega zaslišanje niti ni predlagala, in predlaganim vpogledom v zapisnik sestanka komisije za preizkus ocene, dokazala okoliščine, ki jih je upoštevalo v sporni oceni delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov o spornih dejstvih, nekaterih, sicer izvedenih dokazov, pa tudi ni dokazno ocenilo. Ni namreč napravilo dokazne ocene o tem, da je tožnica v obdobju pred sporno oceno in tudi kasneje prejela ocene „odlično“ oziroma „zelo dobro“. Kriteriji po posameznih elementih se niso spremenili v navedenih letih, čeprav je bilo njeno delo kljub temu v objektivnem smislu v ocenjevanih obdobjih ocenjeno kot nadpovprečno. Sodišče ni napravilo presoje ocene, ki je za javnega uslužbenca omejena na presojo pravilnosti vrednotenja posameznih kriterijev. Pravno varstvo ocenjevanja javnih uslužbencev in presoje pravilnosti ocene dela ni sama sebi namen. Ugotovitev nezakonitosti ima posledico v ponovni oceni dela tožnice, če je prejšnja odpravljena kot nezakonita. Tožnica je izpostavljala, da je bila s strani komandirja šikanirana oziroma drugače obravnavana od drugih, to pa je potrdila tudi zaslišana priča A.B., ki je izpovedala, da delo tožnice ni v ničemer odstopalo od drugih zaposlenih, se ji je pa zdelo čudno, da je dobila takšno oceno. Priča A.A. je na glavni obravnavi potrdila, da je tožnica zaradi prekomernih obremenitev vložila pritožbo na generalno policijsko upravo. Ob zaslišanju pred komisijo za preizkus ocene delovne uspešnosti pa je med drugim A.A. izjavil, da so bila odstopanja zaznana šele v drugi polovici leta. To pa je tisto, kar je tožeča stranka zatrjevala ves čas postopka. Izpodbijana ocena je tako za dve do tri stopnje na slabše odstopala od njenih siceršnjih ocen in tudi ocen drugih primerljivih policistov. Zato meni, da ocena ni realna in verodostojna. Sodišče tudi ni izvedlo še drugih predlaganih dokazov z zaslišanjem pravočasno predlaganih prič A.C., sodelavca policista ter bivših nadrejenih in ocenjevalcev za leta 2007, 2009 in 2010 A.D. in A.E.. Vsi dokazni predlogi so bili substancirani in pravočasni. Meni, da tožena stranka, ki izvedbe dokaza z zaslišanjem priče A.A. v sporu sploh ni predlagala, ni uspela dokazati nasprotnega od tega, kar je trdila tožeča stranka, da je delo po vseh postavkah ocenjevala z objektivnimi kriteriji. Sodišče tudi ni ovrednotilo dejstva, da nadrejeni delavec, ki je tožnico ocenil, le-te prej ni ocenjeval v svojstvu javne uslužbenke, dejansko pa je bil njen nadrejeni le del ocenjevalnega obdobja v letu 2008 od sredine tega leta in je s tem v zvezi z njenim delom tudi sam zagrešil kar nekaj kršitev na njeno škodo, kot so neupoštevanje pravice do počitka in odrejanje prekomernega nočnega dela in prekoračitev dovoljenih delovnih ur v času letnih dopustov, ki jih niti ni pripravljen priznati. Zato ni pričakovati, da bo sam kritičen in objektiven do svoje ocene, ki se v tem postopku izpodbija. Efektivno pa je bil tožnici nadrejen še krajši čas zaradi izrabe lastnega letnega dopusta. Zato je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbe tožnice ter zaslišanih prič A.A., tožnici nadrejenega delavca, ki je sprejel izpodbijano oceno o njenem delu za leto 2008, A.F., komandirja PP A. v letu 2007 in tožničinega sodelavca A.B.. Ni nasprotja med tem, kar izhaja iz zapisnikov njihovem zaslišanju, niti ni sodišče nepravilno povzelo vsebine ostalih listin v spisu. Zato je mogoče tovrstne pritožbene navedbe razumeti kot nestrinjanje tožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki pa niso utemeljene. Glede tega je v nadaljevanju obrazloženo, zakaj je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je sprejelo jasen dokazni zaključek, v katerem se je opredelilo do vseh bistvenih elementov, ki tvorijo skupno oceno dela tožnice kot javne uslužbenke za leto 2008. Sodbo je mogoče v celoti preizkusiti. V tej zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi v nasprotju sami s seboj. Zato očitani bistveni kršitvi določb postopka nista podani.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 in nadalj.) v določbah od 16. do 20. člena ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nadalj.). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil javni uslužbenec seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17.a čl. ZSPJS). Skladno s četrtim odstavkom 4. člena Uredbe mora nadrejeni izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in z utemeljitvijo. Zaradi zagotovitve enake in enotne izvedbe postopkov ocenjevanja delavcev je tožena stranka dne 18. 12. 2008 vse Policijske uprave seznanila z usmeritvami in kriteriji za določitev delovne uspešnosti (priloga B2).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica v spornem času opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu policist. Njen neposredno nadrejeni (komandir PP A.) A.A. jo je dne 22. 1. 2009 za leto 2008 ocenil z oceno zadovoljivo (A2). Tožnica je bila z oceno seznanjena dne 27. 1. 2009. Nato je zahtevala preizkus ocene pred komisijo (A3), ki je dne 25. 3. 2009 sprejela sklep, s katerim je potrdila oceno komandirja (priloga A4).

Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, in sicer strokovnost, pravočasnost, samostojnost, natančnost, sodelovanje ter komunikacijo. Preizkusilo je očitke, ki jih tožnica izpostavlja tudi v pritožbi. V tej zvezi je zaslišalo tako tožnico kot njej nadrejenega komandirja A.A., ki je zvezi s pravočasnostjo opravljanja dela pojasnil, da tožnica ni spoštovala rokov in se tudi s tem v zvezi ni zglasila pri njemu, čeprav bi se morala. Prav tako je potrdil, da je tožnica v ocenjevalnem obdobju storila strokovne napake. Zanikal je, da bi bila tožnica nadpovprečno obremenjena, je pa potrdil, da se je zaradi preobremenjenosti oziroma večjega števila nočnih ur pritožila na PU, vendar se je v postopku nadzora izkazalo, da v tromesečju ni imela več ur kot ostali zaposleni. Tožnica je v svoji izpovedbi potrdila, da je v nekaterih primerih prišlo do zamude rokov, kar je utemeljevala s pridobivanjem dokumentacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izpoved komandirja A.A. podprta z vsebino zapisnika o sestanku komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 25. 3. 2009, iz katere izhaja ugotovitev komandirja, da je bila tožnica v letu 2008 večkrat opozorjena zaradi neurejenosti, zamujanja rokov in slabo opravljenega dela. Zoper njo je bil tudi uveden disciplinski postopek zaradi ponareditve datuma odrejenega roka, večina njenih pisnih izdelkov je vsebovala strokovne napake, poleg tega pa tožnica večkrat ni izvedla vseh aktivnosti, ki bi jih po pravilih stroke morala izvesti.

Na podlagi takšne ocene dokazov je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti pravilna in objektivna ter ni posledica zatrjevanega šikaniranja oziroma domnevnega neenakopravnega obravnavanja tožnice v primerjavi z drugimi. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno oprlo tudi na podatke iz zapisnika z dne 25. 3. 2009, iz katerega izhaja tožničin neprimeren odnos do sodelavcev, ki jih ni pozdravljala, prav tako ponoči ni hotela zapustiti vozila. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno dokazno ocenilo izpoved tožničinega sodelavca A.B., ki je sicer pojasnil, da mu je tožnica povedala, da ima ima težave s komandirjem, in da ima občutek, da se spravlja nanjo, vendar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je njegova izpoved presplošna. Ta priča ni izpovedala o nobenem konkretnem primeru, da bi prišlo do konflikta med tožnico in njenim komandirjem, v tej zvezi pa je tudi priznala, da je tudi njo komandir opomnil, če je kdaj zamudila kakšen rok.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo tožničino oceno zadovoljivo v letu 2008, niso podani razlogi, da bi moralo dopolnjevati dokazni postopek še z zaslišanjem drugih predlaganih prič. Sodišče je namreč pojasnilo, da sta predlagani priči A.D. in A.E. ocenjevali tožničino delo v drugem časovnem obdobju, v letih 2007, 2009 in 2012, zato njuni izpovedbi ne moreta biti relevantni za leto 2008. Glede na vsebino zapisnika o preizkusu ocene z dne 25. 3. 2009 ter s tem v zvezi zaslišanja tožnice in priče A.A. pa tudi pričanje tožničinega sodelavca A.C. ne bi bilo odločilno, saj so bile nepravilnosti pri tožničinem delu v letu 2008 prepričljivo ugotovljene. Ker je oceno sprejela pooblaščena oseba v smislu določbe 4. člena Uredbe, ki določa, da uslužbenca oceni nadrejena oseba po pooblastilu odgovorne osebe, je bil A.A. kot komandir PP A. pooblaščen za izdajo izpodbijane ocene. Sodišče je tudi pojasnilo, da ne zakon ne Uredba ne zahtevata, da poda oceno nadrejeni, ki celotno obdobje (koledarsko leto) spremlja delavca. Ker je A.A. po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopil delo komandirja 15. 3. 2008, je ocenjevalno obdobje (do konca leta 2008) tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj dolgo za sprejem objektivne ocene tožničinega dela. Tudi trajanje letnega dopusta ne pomeni, da bi bila ocenjevalna doba zaradi tega prekratka in ne bi mogla predstavljati objektivne osnove za sprejem ocene tožničinega dela. Ker je tožnica predlagala njegovo zaslišanje, niso odločilne pritožbene navedbe, da tožene stranka ni predlagal njegovega zaslišanja oziroma da ni zadostila dokaznemu bremenu glede dokazovanja pravilnosti ocene javnega uslužbenca, ki je na njej. Glede na navedeno tudi ni odločilno, da je bila tožnica v prejšnjem obdobju, in tudi kasneje, bistveno boljše ocenjena kot v letu 2008. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija, in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, skladno s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.