24. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Republika Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 543/2004 z dne 2. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to ugotovilo, da v zapuščino po pokojni C. C. spada odškodnina za podržavljeno nepremičnino v znesku 1.500.000 DEM, v protivrednosti 181.760.000 SIT. Glede na to, da je bila zapustnica vdova, ki ni imela svojih otrok, je sodišče za dediče njenega premoženja razglasilo zapustničine zakonite dediče drugega dednega reda. Ugotovilo je še, da je zapustnica 8. 2. 1951 sicer napravila oporoko, po kateri je vse svoje premoženje zapustila nečakinji Č. Č., vendar pa z oporoko ni bilo zajeto s tem sklepom o dedovanju obravnavano zapustničino premoženje.

2.Pritožnica izpodbija odločitev Višjega sodišča, ker se ne strinja z ugotovitvijo, da je bila nepremičnina podržavljena že v letu 1948 na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) in da je imela odločba Državnega sekretariata za splošno upravo in proračun iz leta 1954, s katero je bil zaradi podržavljenja nepremičnine odrejen vpis spremembe lastninske pravice v zemljiško knjigo, zgolj deklaratoren pomen. Zatrjuje, da je zapustnica s tem, ko je leta 1951 v oporoki razpolagala z vsem svojim premoženjem, v dobri veri razpolagala tudi z nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije. V času oporočnega razpolaganja naj ne bi vedela za nacionalizacijo nepremičnine, poleg tega pa naj bi bila tedaj še vedno njena zemljiškoknjižna lastnica. Pritožnica meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 81. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ter s tem kršilo pritožničino pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Višjemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov o kršitvi 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju Protokol k EKČP), navedeno določbo pa naj bi z izpodbijano odločitvijo kršilo tudi sodišče druge stopnje.

B.

3.Pritožnica sodišču druge stopnje očita, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvi 1. člena Protokola k EKČP, vendar tega očitka v ustavni pritožbi ne izkaže. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, da bi pritožnica takšno kršitev sploh uveljavljala v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ustavni pritožbi pa tudi ni priložila svoje pritožbe, iz katere bi bilo to razvidno. Sicer pa tudi če bi pritožnica ta očitek izkazala, bi bil neutemeljen. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do očitno neutemeljenih navedb stranke.

4.Vsebina 1. člena Protokola k EKČP, ki ureja varstvo lastnine, je enaka vsebini določbe 33. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Zato je Ustavno sodišče pritožničine očitke, ki se nanašajo na kršitev navedene določbe mednarodne konvencije, presojalo v okviru zatrjevane kršitve 33. člena Ustave. Ta bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Tega pa pritožnica v ustavni pritožbi ne izkaže. ZDen v 81. členu določa, da se oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, vrnjenega v postopku denacionalizacije, upoštevajo le, če je to v oporoki izrecno navedeno. Določba 81. člena ZDen se v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja uporablja kot lex specialis v primerjavi z določbami Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD), zato jo je sodišče dolžno uporabiti, če ugotovi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru takšno, da narekuje uporabo te določbe. Tako sta v obravnavanem primeru postopali tudi obe sodišči, sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani odločitvi tudi pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru odločilo na podlagi 81. člena ZDen. Zgolj to, da je sodišče v obravnavanem primeru uporabilo navedeno zakonsko določbo, pa še ne pomeni kršitve 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je namreč že v odločbah št. U-I-96/92 z dne 9. 12. 1993 (Uradni list RS, št. 4/94 in OdlUS II, 118) in št. U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 46) pojasnilo, da gre pri presoji vsebine 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve in da zakonodajalec z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji ni kršil pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Ob upoštevanju stališč iz navedenih odločb je Ustavno sodišče že s sklepom št. U-I-171/00 z dne 6. 7. 2000 (OdlUS IX, 194) zavrnilo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe 81. člena ZDen, ki jo je vložila ustavna pritožnica.

5.Poleg tega je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi stališča, da je denacionalizirano premoženje kasneje najdeno premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini in zapustnica z njim v oporoki ni razpolagala. Pritožnica ne zatrjuje, da bi zapustnica sporno premoženje v oporoki izrecno navedla, trdi le, da naj bi sodišče zato, ker ni pravilno ugotovilo trenutka podržavljenja premoženja, nepravilno štelo, da zapustnica s spornim premoženjem v oporoki ni razpolagala. Takšne trditve pritožnice pa po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, s čimer pa zatrjevanih kršitev ne more utemeljiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan