Jedro

O vprašanju varstva in vzgoje mladoletnih hčera je bilo že pravnomočno odločeno v upravnem postopku, na kar je sodišče vezano. Pri odvzemu otroka gre namreč za odvzem pravice do vzgoje in varstva otroka staršem, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je v skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP tožbo v delu, v katerem je prva tožnica zahtevala, da se ji mladoletne hčere dodelijo v varstvo in vzgojo, zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Prva tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, v katerem je prva tožnica zahtevala, da se ji dodelijo mladoletne hčere v vzgojo in varstvo (I. točka izreka), odločilo je o višini preživnine, ki sta jo pravdni stranki dolžni plačevati za mladoletne hčere (II/1. točka izreka) ter o stikih mladoletnih hčerah s staršema (II/2. in 3. točka izreka). Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo (II/5. točka izreka) ter začasno odredbo z dne 25.7. 2013 razveljavilo (II/6. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II/7. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je pritožila prva tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi pojasnjuje, da je oddaja mladoletnih otrok v rejniško družino ukrep začasne narave. Meni, da z odločbo CSD št. 1203-17/2012-8 z dne 30. 5. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12002-24/2012/6 z dne 6. 8. 2012, ni bilo odločeno o tem komu naj se otroci zaupajo v vzgojo in varstvo oziroma je bil z navedenima odločbama določen le ukrep začasne narave, dokler ne prenehajo razlogi za rejništvo. V skladu s 161. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) si mora CSD prizadevati, da se čim prej odpravijo vzroki zaradi katerih so bili otroci oddani v rejništvo. V skladu s 156. členom ZZZDR z oddajo otrok v rejništvo, pravice in dolžnosti staršev po ZZZDR ne prenehajo, zato tožeča stranka meni, da zavrženje tožbe v delu dodelitve mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo ni pravilna, saj tako ni odločeno, komu naj se otroci vrnejo, ko bodo izpolnjeni pogoji, da rejništvo preneha. Odločitev sodišča, ki določa le minimalen obseg stikov med materjo in mladoletnimi hčerami ni in ne more biti v njihovo korist, zlasti glede na starost mladoletnih deklic, zato tožnica utemeljeno meni, da obstoji realna nevarnost, da bodo deklice mater pozabile. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z izvedeniškim mnenjem izvedenke Z. B., pridobljenem v upravnem postopku CSD za odvzem mladoletnih deklic, kjer je izvedenka jasno navedla, da naj imajo mladoletne deklice čim več kontakta z materjo. Tekom dokaznega postopka tudi ni bilo z ničemer ugotovljeno, da bi večji obseg stikov mladoletnih otrok s tožnico povzročil mladoletnim otrokom kakršnokoli psihično bremenitev ali da stiki ogrožajo telesni ali duševni razvoj mladoletnih otrok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane odločbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in v 8. členu ZPP skladno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in tudi sicer nimajo materialnopravne podlage v zbranem spisovnem gradivu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje in glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

5. V konkretnem primeru so bile tekom pravdnega postopka mladoletne hčere T., V. in Š. L. z odločbo CSD št. 1203/17/2012-8 z dne 30. 5. 2012 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 12002-24/2012/6 z dne 6. 8. 2012 odvzete materi V. R. in očetu D. L. ter oddane v varstvo in vzgojo v rejniško družino. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o vprašanju varstva in vzgoje mladoletnih hčera že pravnomočno odločeno v upravnem postopku, na kar je sodišče vezano. Pri odvzemu otroka gre namreč za odvzem pravice do vzgoje in varstva otroka staršem. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je v skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP, tožbo v delu v katerem je prva tožnica zahtevala, da se ji mladoletne hčere dodelijo v varstvo in vzgojo, zavrglo. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno tudi pritožnico poučilo, da je mogoče spremembo odločbe CSD doseči le po upravni poti, po sodni poti pa le na podlagi 421. člena ZPP v primeru, če spremembo odločbe zahtevajo spremenjene razmere in koristi otrok.

6. S tem, ko je CSD odvzel otroke staršema ter jih zaupal v varstvo in vzgojo rejniški družini, je bila staršem odvzeta neposredna skrb za osebo otroka, starša pa sta obdržala vse druge pravice in dolžnosti, ki izvirajo iz roditeljske pravice, med drugim tudi pravico in dolžnost vzdrževati stike z otrokom, ki pa jih sodišče z odločbo lahko odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi (peti odstavek 106. člena ZZZDR). Pojem koristi otroka je opredeljen negativno; stiki otroku niso v korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Namen osebnih stikov je predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti ter povezanosti s staršema. Ker je ukrep oddaje otroka v rejništvo le začasen ukrep, je potrebna takšna ureditev, da se bo otrok po vrnitvi v matično družino čim hitreje in čim lažje ponovno vživel v družinsko okolje s staršema oziroma z enim od staršev.

7. Pri določitvi obsega stikov prve tožnice z mladoletnimi hčerami je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo predvsem na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca klinične psihologije mag. R. T. Izvedenec je upošteval vse okoliščine konkretnega primera in glede na njih podal svoje mnenje. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da stiki, ki jih je predlagala prva tožnica (vsak vikend od sobote do nedelje na domu matere) niso primerni in otrokom niso v korist. Izvedenec je poudaril, (kar je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi svoje odločitve), da prva tožnica ne izkazuje zadovoljivih vzgojnih sposobnosti in kompetenc, zaradi česar je manj primerna identifikacijska materinska figura. Mati v socialnem kontaktu deluje čustveno hladno, otopelo, resignirano in občasno infantilno, pogosto se ukvarja sama s seboj, njeno poznavanje in razumevanje otroške psihologije je šibko, kot tudi poznavanje otrokovih razvojnih potreb, ki jih v svoji materinski vlogi ni sposobna ustrezno zadovoljevati, da bi se hčere lahko optimalno razvijale v njenem družinskem okolju. Po oceni izvedenca, bi mati v bodoče, poleg medikamentozne terapije, potrebovala tudi redno psihiatrično obravnavo. Res hčere potrebujejo mamo, vendar pa mamo, kot je poudaril izvedenec, ki bo znala vzgajati, skrbeti za njih in zadovoljevati njihove potrebe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno določilo stike pod nadzorom centra za socialno delo v trajanju ene ure enkrat mesečno v obdobju do 21. 12. 2013, po tem datumu pa dvakrat mesečno (vsako drugo sredo od 15.30 do 16.00 ure, prav tako pod nadzorom CSD). Pritožbeno sodišče sledi pritožbeni navedbi, da bi nedvomno hčere potrebovale več stikov z materjo, (kar je ugotovil tudi izvedenec), vendar pa šele takrat, ko bo mati pokazala ustrezne vzgojne spremembe, oziroma ko bo rehabilitirana do te mere, da bo lahko zadovoljevala vsaj osnovne psihofizične potrebe hčera.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).