Jedro

Ustavno sodišče RS se je v odlobči št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002) postavilo na stališče, da domnevnega nelojalnega ravnanja očeta ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke. Domneva nelojalnosti staršev se ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni.

Ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino dokaznih listin, dokazne listine morajo biti stranki v celoti vročene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Dravograd, št. 213-5/2017-31, z dne 23. 5. 2018, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Dravograd kot prvostopenjski organ odločila, da tožeča stranka ni državljanka Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka rojena ... 1940 v kraju ... Pooblaščenec je za tožečo stranko in za njeno družino (očeta A.A., mati B.B. in brata C.C.) dne 31. 5. 2017 vložil zahtevo za ugotavljanje državljanstva. Upravni organ je ugotovil, da iz dokazil izhaja, da so bili vsi člani družine rojeni v ..., da pa iz arhivskega gradiva s področja državljanstva, ki ga hrani Upravna enota Dravograd ne izhaja, da bi katerikoli član družine A. (niti kot B.) bil vpisan v državljansko ali domovinsko knjigo. Iz ugotovljenega je upravni organ zaključil, da domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941 na podlagi domovinskih knjig ni izkazana za nobenega člana družine. Dejstvo, da so v rojeni v kraju ... pa ne izkazuje njihovega državljanstva.

2. Iz Arhiva Republike Slovenije (Arhiv RS) je upravni organ prejel overjeno kopijo podatka o družini A., iz katerega izhaja vpis v seznam Volksdeutscherjev, ki so bivali na območju okraja Slovenj Gradec – poglavje „prisilno izseljeni od naših oblasti“ kjer je na strani 31 omemba A.A. in njegove družine. Arhiv RS pri tem navaja, da dokument ni datiran, verjetno pa je nastal leta 1952. Iz listin, ki jih je upravnemu organu posredovalo Ministrstvo za notranje zadeve je razvidno, da je brat tožeče stranke v dopisu naslovljenem na Občino Dravograd, dne 29. 5. 1994 med drugim navedel, da po domovinskem listu z dne 26. 9. 1926, št. 1032/26 in po državljanskem listu Republike Avstrije z dne 16. 3. 1959 A.A. ni bil nikoli pripadnik nemškega naroda v tem smislu, temveč avstrijski državljan. Upravni organ je vpogledal tudi v zadevo v kateri se je v postopku denacionalizacije ugotavljalo državljanstvo očeta (A.A.) tožeče stranke. Upravni organ navaja, da je iz obrazložitve odločbe št. 03/15-HA-26/1-60 z dne 29. 2. 1960 razvidno, da je A.A. v pritožbi navedel, da je avstrijski državljan že od leta 1920. Z dokumentacijo in z vsemi ugotovitvami je bil seznanjen tudi pooblaščenec tožeče stranke, ki je nato upravnemu organu posredoval dopolnitev vloge z dokumentacijo, za katero je upravni organ ugotovil, da se že nahaja v predmetni upravni zadevi. Na novo pa so bili posredovani dokumenti, in sicer kopija potrdila Okrajnega glavarstva v Völkermarktu, Avstrija z dne 14. 11. 1952; kopija pisne izjave Č.Č. z dne 19. 12. 2017 o bivanju družine A. v ... in o njihovi nasilni selitvi s strani povojnih oblasti; kopija notarsko overjene pisne izjave D.D. z dne 19. 12. 2017 v zvezi s člani družine A.; kopija kartona o A.A. in družinskih članih in odločba Občinskega Ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 o likvidaciji premoženja očeta tožeče stranke A.A. 3. Prvostopenjski organ je proučil novo posredovane dokumente in ugotovil, da je v kopiji kartona o A.A. zapisano avstrijsko državljanstvo pod rubriko kraj rojstva ..., Jugoslavija, pod rubriko okrožje (Bezirk) pa je zapisano ... V kopiji odločbe Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 je v obrazložitvi zapisano, da je iz obvestila tajništva za notranje zadeve Okrajnega ljudskega odbora Maribor razvidno, da je A.A. avstrijski državljan že od plebiscita dalje. Iz pisnih izjav D.D. in Č.Č. pa izhaja, da so bili vsi člani družine A. zavedni Slovenci, ter da starša nista bila za Nemce ali celo nemške narodnosti.

4. Upravni organ navaja, da je na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS, ki je vzpostavil pravno kontinuiteto glede vprašanj državljanstva, upošteval predpise o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti oz. do časa ko se državljanstvo ugotavlja. Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 (ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ), je presojal po določbi 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (22. člen Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ), ki je uvrščena med predhodne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ in vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom veljavnim pred 28. 8. 1945. Pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu FLRJ se je uporabljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Zakon o državljanstvu SHS). Ta zakon je uzakonil načelo, da zakonski otrok mlajši od 21 let v pridobitvi ali izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več, pa materi. Nezakonski otrok mlajši od 21 let pa sledi v pridobitvi ali izgubi državljanstva nezakonski materi. Po načelu, da sledijo svojim staršem otroci, ki še niso stari 18 let, se ravna tudi ureditev Zakona o državljanstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) s tem, da za razliko od prejšnjih predpisov ne določa več prednosti državljanstva očeta, ampak tistega roditelja, s katerim mladoletni otrok živi v FLRJ.

5. Upravni organ navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je za očeta tožeče stranke že izdana odločba Skupščine Občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, s katero je bilo ugotovljeno, da oče tožeče stranke A.A., roj. .. 1900 v ..., umrl ... v Avstriji, ni državljan Republike Slovenije ter da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) ni štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana. Odločba je postala pravnomočna z dnem 2. 4. 1997. Oče tožeče stranke A.A. je bil po podatkih potrdila izdanega dne 16. marca 1959, avstrijski državljan. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je imela mati tožeče stranke B.B., po podatkih potrdila, izdanega dne 30. septembra 1960, avstrijsko državljanstvo. Ker sta bila starša tožeče stranke avstrijska državljana, sočasno nista mogla imeti tudi državljanstva SHS. Državljanstvo Kraljevine SHS je skladno z določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ tvorilo podlago za pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Ker po povedanem oče in mati tožeče stranke nista bila jugoslovanska državljana, ni izpolnjen dejanski stan 1. točke 4. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, zato tudi tožeče stranke na dan uveljavite Zakona o državljanstvu FLRJ ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko. Upoštevajoč dejstvo, da jugoslovanskega in republiškega državljanstva v obdobju pred uveljavitvijo ZDRS ni pridobila, je ob uveljavitvi ZDRS ni mogoče šteti za državljanko Republike Slovenije.

6. Organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Navedel je, da oče tožeče stranke na dan 6. 4. 1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, zato tudi tožeča stranka na dan 28. 8. 1945 ni pridobila državljanstva novo nastale jugoslovanske države po prvem odstavku 35. člena, v zvezi s 37. členom ZDrž. Navedbe, da je tožeča stranka bila rojena v ... in nasilno izgnana, ne vplivajo na odločitev. Tožeča stranka bi morala z listinami dokazati, da je bil njen oče državljan Kraljevine Jugoslavije, in da je imel domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. Iz potrdila Občine Leifling, okraj Völkermarkt, dežela Kärtnen izdanega dne 5. 11. 1948 izhaja, da je imel oče tožeče stranke na dan 13. marca 1938 oz. 30. junija 1939 domovinsko pravico v tej občini. Republika Avstrija je izdala potrdilo o pravni podlagi pridobitve avstrijskega državljanstva, po katerem sta oče in mati tožeče stranke štela za avstrijskega državljana na dan 13. 3 1938. Paragraf 2 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, po katerem državljan Kraljevine SHS ne more biti istočasno državljan druge države, pa je izrecno izključeval dvojno državljanstvo. Okoliščine, na katere opozarja tožeča stranka torej (narodnost, izselitev, nacionalizacija premoženja) niso pravno relevantne okoliščine dejanskega stanja ugotovitve državljanstva, niti tožeče stranke niti njenega očeta, zato se tožena stranka do njih ni opredeljevala.

7. Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu predlaga odpravo odločbe Upravne enote Dravograd, št. 213-5/2017-31, z dne 23. 5. 2018. V tožbi zatrjuje napačno uporabo materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je prvostopenjski organ odločil v nasprotju z dokazi iz primarnih dokumentov, na osnovi katerih bi moral odločati po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pa tega ni storil. Navedeno se nanaša predvsem na izdajo odločbe Skupščine občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, v kateri je domovinska pravica očeta tožeče stranke A.A. ugotovljena v nasprotju z dejanskim stanjem in je zato nezakonita. Tožeča stranka ima pravni interes, da se za vse člane družine A. formalno ugotovi, da so slovenske narodnosti in Slovenci. Do osamosvojitve Republike Slovenije so bili jugoslovanski državljani, oče A.A. in mati B.B. vse do njune smrti ... oz. ..., tožeča stranka in njen brat pa sta to še danes. Tožeča stranka, ne glede na dejstvo, da vsa leta živi v tujini, svojo slovensko narodnost izkazuje tudi s tem, da je v okolju, ki ni bilo nikoli naklonjeno Slovencem ohranila slovenski jezik, ki ga odlično govori in je v okolju, kjer živi, poznana kot Slovenka. Vse do leta 1952 so državni organi v Sloveniji (UDBA, OZNA Maribor, Okrajno sodišče na Prevaljah, tudi v knjigi Libeliške domačije in posestniki Libelič) zapisovali priimek tožeči stranki z B. Po prisilnem odhodu družine iz Slovenije v Avstrijo v oktobru leta 1950, so tam pričeli zapisovati priimek A. Tožeča stranka utemeljuje svoje navedbe z dejstvi, ki jih je tožena stranka napačno interpretirala oz. ni upoštevala. Arhiv RS, ki je z dopisom z dne 28. 8. 2017 posredoval overjeno kopijo podatka o družini A., iz katerega med drugim izhaja vpis v seznam Volksdeutscherjev, ki so bivali na območju kraja Slovenj Gradec. V poglavju „prisilno izseljeni od naših oblasti“ na strani 31 omenja A.A. in njegovo družino. Dokument ni datiran, Arhiv RS navaja, da je nastal verjetno leta 1952. 8. Iz dopisa Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017 ne izhajajo zgolj ugotovitve, ki jih je zapisal upravni organ, ampak še: Knjiga pripornikov mariborske OZNE v kateri ni zaslediti vpisov članov družine B.; originalni in rekonstruirani seznami pripadnikov Kulturbenda in članov NSDAP. Iz tega izhaja, da v nemškem gradivu in gradivu NSDAP ter KB člani družine B. niso omenjeni. Oče tožeče stranke je bil na seznam Volkdeutscherjev, pri odločanju o državljanstvu, uvrščen po letu 1952, samo zato, da se je opravičilo vse, kar so nezakonito storili njemu in njegovi družini. Te vsebine upravni organ ni upošteval in se do nje ni opredelil. 9. Tožeča stranka navaja, da v poglavju “prisilno izseljenih od naših oblasti“ je konec leta 1952, UDBA v Republiki Sloveniji med drugim tudi za A.A. zapisala (v odgovoru na navedeno zahtevo na strani 31), da je A.A. delavec, Slovenec, državljan Jugosl., stanujoč ..., izseljen leta 1946 z ženo B.B., hčerko E.E. in sinom C.C., brez premoženja. Seznam Volksdeutscherjev, ki so bivali na območju okraja ..., kar zadeva A.A., s strani UDBE ni nastal pred letom 1952. Upravnemu organu Dravograd bi moralo biti tudi znano, da so se Volksdeutscherji še posebej po okupaciji Jugoslavije brez izjeme včlanili v nemško politično organizacijo Kulturbund, v kateri pa staršev tožeče stranke ni bilo. To lahko izpoveta priči, ki sta krajanki ... Tudi na seznamu narodnih izdajalcev in zagrizenih hitlerjancev z dne 6. 2. 1945, ki ga je sestavila OZNA dne 6. 2. 1945, ni zapisanega priimka in imena A. oz. staršev tožeče stranke, kar je prepričljiv dokaz, da navedena nista bila nikoli Volksdeutscherja.

10. Glede na dejstvo, da tožena stranka v izpodbijani odločbi vztraja pri zakonitosti odločbe Skupščine občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, tožeča stranka meni, da tožena stranka ni upoštevala dokumentov primarnega značaja, kot so: rojstni listi članov družine A. iz katerih izhaja, da so rojeni v Sloveniji, dopis Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017, dopis ki ga je sestavila UDBA, v kateri ta izrecno ugotavlja, da je bil A.A. Slovenec in državljan Jugoslavije, Odločba Okrajnega sodišča v Prevaljah z dne 9. 11. 1948, zapis o družini B. v knjigi Libeliške domačije in posestniki. Vse to so dokazi in dejstva, na podlagi katerih bi moral upravni organ, po uradni dolžnosti, izreči odločbo z dne 13. 5. 1994 za nično. Vsi člani družine A. so od rojstva namreč nepretrgoma živeli samo na ... vse do decembra 1945, ko je bila vsa družina nasilno odpeljana v taborišče Šterntal (sedaj Kidričevo). Po razpustitvi tega taborišča spomladi 1946, pa so bili vsi odpeljani v taborišče v Srbiji. V Avstrijo je bila družina nasilno odpeljana iz Srbije, tako B.B., tožeča stranka in brat C.C. z vlakom, tako da so tja prispeli 1. 10. 1950. Kmalu se jim je pridružil tudi oče A.A., ki je še pred odhodom njegove žene in otrok pobegnil iz bolnice v Srbiji. Tožeča stranka nadalje navaja, da kolikor bi bili res avstrijski državljani, kar so postali v letih 1959 oz. 1960, bi morali biti pred tem evidentirani v tako imenovani Knjigi tujcev, pa jih tam ni. Po vojni niso bili vpisani niti kot državljani tedanje Jugoslavije in Slovenije. Njihov obstoj, rojstni kraj, lastništvo lastne hiše na ... je nedvomno dokaz narodnosti (državljanstva), prav tako tudi leto njihovega nasilnega odhoda v Avstrijo. Tožeča stranka ne dvomi, da so bili vpisi v raznovrstne sezname krajanov ... opravljeni. Kolikor jih sedaj ni, se lahko samo predvideva, da se dokazi skrivajo oz. so bili namerno uničeni ali popravljeni. Dejstvo je, da jih tožena stranka ni uspela pridobiti, kar pa ne more biti v škodo družine A. 11. Tožeča stranka poudarja, da so bili dokumenti izdani v R Avstriji glede avstrijskega državljanstva, na katere se sklicuje tožena stranka, izdani po prisilnem prihodu družine v R Avstrijo. Pri dodeljevanju avstrijskega državljanstva država Avstrija vedno izhaja iz dejstva, ali gre za prosilce rojene v nekdanji Avstro-Ogrski državi in jim brez zadržkov priznava avstrijsko državljanstvo, ko zanj zaprosijo. V teh dokumentih avstrijski organ pravilno ugotavlja, da sta imela A.A. in žena B.B. domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 v bivši občini ... (po plebiscitu takrat in danes kraj ... v RS). Iz izkaza državljanstva R Avstrije št. 2 H-133/60 z dne 30. 9. 1960 in št. 2 H 26/59 z dne 16. 3. 1959 izhaja, da sta starša tožeče stranke šele s temi dokumenti pridobila avstrijsko državljanstvo in ne prej.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, da je zakonita in pravilna, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke pa niso utemeljene. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni državljanka Republike Slovenije.

15. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, ZDRS), določbe 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - ZDrž), ki je začel veljati 5. 7. 1946, pred tem pa je od 28. 8. 1945 veljal Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Republike Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45 - Zakon o državljanstvu DFJ).

16. Po določbi 39. člena ZDRS se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS in je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž), prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen.

17. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. S tem je ZDrž (DFJ) odkazoval na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6. 4. 1941. To pa je bil Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ZDrž SHS; objavljen v Službenih Novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV). Pridobitev državljanstva po navedenem zakonu je bila opredeljena kot pravica, kar pomeni, da je prosilec pridobil državljanstvo le na prošnjo in ne že po samem zakonu1. V postopku upravni organ ni ugotavljal ali je tožeča stranka oz. A.A. zaprosil/a za državljanstvo, niti ali je navedeno sploh mogel storiti glede na dejstvo, da je bila družina po dokumentaciji v spisu v taborišču Kidričevo, kasneje pa v Srbiji, do leta 1950. 18. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele drugega odstavka 35. člena ZDrž na dan 4. 12. 1948 živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne2. 19. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter tudi ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila3. 20. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da glede na dejstvo, da je tožeča stranka rojena, dne ..., torej pred 28. 8. 1945, in ker njen oče A.A. na dan 6. 1. 1941 ni imel domovinske pravice in ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, tudi tožeča stranka ni pridobila državljanstva jugoslovanske države po 1. odstavku 35. člena v zvezi s 37. členom ZDrž. Po določbah prvega odstavka 35. in 37. člena ZDrž in določbi 22. člena Pravilnika za izvajanje ZDrž, se je ugotovila domovinska pravica (članstvo občine, občinska pripadnost) po predpisih o članstvu (domovinstvu), ki so veljali 6. 4. 1941, in sicer z dnem 28. 8. 1945, v zvezi z obvezno razlago 1. odstavka 37. člena ZDrž. Po tej razlagi je bil smisel 1. odstavka 37. člena navedenega zakona, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dnem 28. 8. 1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je bil hkrati dokaz o državljanstvu FLRJ4. Domovinstvo je bilo torej po citiranem zakonu izenačeno s članstvom občine.

21. Nesporno je, da tako tožeča stranka kot njena starša niso bili vpisani v državljansko knjigo, vsak državljan kraljevine Jugoslavije pa je moral imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. A.A. in B.B., sta imela domovinsko pravico na dan 13. 3. 1938 (kot izhaja iz potrdila z dne 5. 11. 1948) v bivši občini ... okraj ..., dežela ...(to je po plebiscitu iz leta 1920 kraj ... Republiki Sloveniji). Zgodovinsko znano dejstvo je, da se je z mirovno pogodbo v Saint Germainu z Avstrijo 10. 9. 1919 določila meja med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pri čemer je predvsem nastal spor zaradi Koroške, ki so ga zasedle leta 1919 jugoslovanske čete. Zato je bil 10. oktobra 1920 izveden plebiscit v coni A, in sicer za spojitev z matičnim narodom. Za priključitev k Jugoslaviji je glasovalo 18 takratnih občin Južne Koroške, med njimi tudi ..., torej nemško ..., danes del Občine ...). ... (edina od občin, ki je svojo plebiscitno voljo tudi dejansko uveljavljala) so bile leta 1922 na zahtevo prebivalstva razdeljene na dva dela. En del danes pripada Sloveniji, drugi del pa je bil z nemškim nazivom ... priključen Občini ... Nesporno je, da sta se A.A. in tožeča stranka rodila v ... v ..., medtem ko C.C. v kraju ... v Avstriji. Zgolj nemški zapis imena ..., dežela Koroška, okraj Velikovec, ne more spremeniti dejstva, da je v času rojstva očeta tožeče stranke, bilo to območje SHS, oziroma prej Avstro-Ogrska. Kraj ... se šteje, kot del koroške regije v Koroški pokrajini in občini ... Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS iz leta 1928, je v drugi točki 53. člena določal, da se na ta dan, ko dobi ta zakon veljavo, štejejo za državljane kraljevine vse tiste osebe, ki jim je bilo z mirovnimi pogodbami z Avstrijio (ST. Germain) in z Ogrsko (Trianon) in z Bolgarijo (Neuilly) priznano državljanstvo te kraljevine ali so ga dobile skladno z določbami teh pogodb.

22. Mestna občina Pliberg je izdala potrdilo z dne 14. 3. 2017, da sta starša tožeče stranke torej B.B. in A.A., avstrijska državljana, priseljena (najkasneje) v Pliberg dne 1. 10. 1950. Prav tako tožeča stranka. Pred tem so živeli v ... Republika Avstrija je izdala izkaz državljanstva za očeta tožeče stranke A.A. in sicer po 14. členu Zakona o državljanstvu 1949 in potrdila, da ima avstrijsko državljanstvo, dokument je bil izdan 16. marca 1959. Dokument je bil izdan s strani Republike Avstrije za B.B. z dne 30. 9. 1960. Glede na dejstvo, da sta starša tožeče stranke pridobila državljanstvo po 14. členu Zakona o državljanstvu iz leta 1949, torej pred letom 1949 še nista imela avstrijskega državljanstva.

23. Na podlagi avstrijskega zakona, in sicer 1. člena Zakona o prenosu državljanstva 1949 so avstrijski državljani od dne 27. 4. 1945: osebe, ki so bili avstrijski državljani na dan 13. 3. 1938; osebe, ki so v času od 13. 3. 1938 do 27. 4. 1945 pri nadaljnji veljavi Zveznega zakona o pridobitvi in prenehanju deželnega in zveznega državljanstva z dne 30. 7. 1925, veljavnem na dan 13. 3. 1938 pridobile Zvezno državljanstvo s pravnim nasledstvom po avstrijskem državljanu (poreklo, legitimacija, zakonska zveza).

24. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je pri dodeljevanju avstrijskega državljanstva, Avstrija vedno izhajala iz dejstva, če gre za prosilce rojene v Avstro-Ogrski državi in jim je brez zadržkov priznavala avstrijsko državljanstvo, ko so zanj zaprosili. V teh dokumentih avstrijski organ pravilno ugotavlja, da sta imela A.A. in žena B.B. domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 v bivši občini ... (po plebiscitu danes kraj ... v RS).

25. Tožena stranka se do navedb tožeče stranke, da sta starša pridobila avstrijsko državljanstvo šele po prihodu v Avstrijo po letu 1950, ni opredelila. Iz dokumentov o avstrijskem državljanstvu (izkaz državljanstva za A.A. z dne 16. 3. 1959), po mnenju sodišča ni jasno ali so ti dokumenti nastali samo kot dokaz dejanskega državljanstva ali pa sta tega dne starša tožeče stranke dejansko pridobila avstrijsko državljanstvo. Če sta torej tega dne dejansko pridobila avstrijsko državljanstvo, se zastavlja vprašanje, kakšno državljanstvo sta pa imela pred pridobitvijo avstrijskega državljanstvo oziroma ali sta bila osebi brez državljanstva (apatrid).

26. Iz odločbe Tajništva Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 13. 10. 1959 izhaja zapis tajništva z dne 15. 7. 1959, da je oče tožeče stranke avstrijski državljan že od plebiscita dalje. Dokazov o tem, da je oče tožeče stranke avstrijski državljan že od 1920 leta dalje v spisu ni.

27. V izpodbijani odločitvi je organ prve stopnje ugotovil, da se tožeča stranka po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž, na dan 28. 8. 1945 ni štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ, ker jugoslovanskega državljanstva in državljanstva Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZDRS ni pridobila, je tudi na dan uveljavitve ZDRS ni šteti za državljanko Republike Slovenije. Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 (ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ - ZDrž), se v postopkih ugotavljanja državljanstva presoja po določbi 35. člena ZDrž (22. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o državljanstvu Federativne Republike Jugoslavije, Ur. list FLRJ, št. 98/46).

28. Tožeča stranka ima pravni interes, da se ugotovi njena (in za vse člane družine A.) slovenska narodnost in državljanstvo R Slovenije, predvsem, ker je slovensko državljanstvo pogoj za dodelitev odškodnine za večletno trpljenje v taboriščih v Sloveniji in Srbiji, po Zakonu o popravi krivic (ZPKri) in Zakonu denacionalizaciji (ZDen), za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Pravno podlago v postopku ugotavljanja državljanstva po določilu tretjega odstavka 63. člena ZDen predstavlja predhodna določba 39. člena ZDRS5. Ugotovitev državljanstva je tako predhodno vprašanje. Iz prvega odstavka 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim izhaja, da je predhodno tisto vprašanje, ki je samo zase samostojna pravna celota, torej pravno vprašanje, o katerih v samostojnih postopkih odločajo pristojni organi. Samostojna in pravno celovita pa so vprašanja, ki se nanašajo na obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti (in ne na obstoj določenih dejstev). Čeprav je tako vprašanje samo zase sicer samostojna pravna celota, pa je z vidika odločanja v upravnem sporu predhodno v smislu, da je od njega odvisna meritorna odločitev, ki jo bo sprejelo sodišče. To pomeni, da je obstoj pravnega razmerja, pravice ali obveznosti del dejanskega stanja oz. predstavlja odločilno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev sodišča v upravnem sporu. Presoja, ali in v katerih primerih je mogoče uporabiti navedeno določbo ZUS-1 v sporih o zakonitosti upravnega akta, se po naravi stvari opravi z vidika dejanske in pravne situacije v času odločanja upravnega organa, saj kasneje nastala ali spremenjena dejstva in okoliščine ne morejo narekovati ugotovitve, da je upravni organ ravnal nezakonito. To pa ob prej pojasnjeni opredelitvi predhodnega vprašanja daje podlago za sklep, da se sodišču predhodno vprašanje v sporih o zakonitosti upravnega akta postavi, kadar je neko pravno vprašanje sestavni del dejanskega stanja6. 29. Skupščina občine Dravograd je s pravnomočno odločbo, št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž ugotovila, da oče tožeče stranke A.A. ni bil državljan RS. V tem primeru je organ, ki vodi postopek, vezan na pravnomočno rešitev tega vprašanja. To je splošno pravilo, ki kot posledica izhaja iz načela pravnomočnosti. Upravni organ pa mora pri tem upoštevati, da se lahko nekatera pravna dejstva in razmerja, ki so bila ugotovljena z odločbo pristojnega organa s časom spremenijo tako, da mora v takem primeru predloženi pravnomočni akt presojati kot listinski dokaz za obstoj takega dejstva in obstoj tega dejstva preveriti po načelu materialne resnice ter proste presoje dokazov (8. in 9. člen ZUP)7. Treba je upoštevati dejstvo, da v obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje državljanstva očeta tožeče stranke, pač pa tožeče stranke.

30. Vsi trije pogoji iz določila drugega odstavka 35. člena ZDrž morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče ugotoviti, da oseba na dan 28. 8. 1945 ni bila državljan FLRJ po tedaj veljavnih predpisih. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 in ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti in ali je v času uveljavitve ZDrž živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko se tretja okoliščina (nelojalnost) iz drugega odstavka 35. člena ZDrž domneva. Gre za izpodbojno pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, pri čemer mora biti stranka na to možnost izrecno opozorjena in hkrati ji mora biti omogočeno, da predloži dokaze, ki dokazujejo nasprotno od pravne domneve (nelojalnosti)8. 31. Po upravnosodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (npr. sklep Up-2260/06-7), se je ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Organizacija Kulturbund je v svoje članstvo sprejela le osebe nemške nacionalnosti in t.i. Volksdeutscherje, torej osebe, ki so se same opredelile za pripadnike nemške narodnosti (jezik in kultura). Optiranje za nemško narodnost je namreč pomenilo izkazovanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah pa predstavljata dejstvi, saj sta zaznavni navzven. Nacionalnost kot dejstvo, se ugotavlja po različnih kriterijih, med drugim tudi na podlagi osebne opredelitve. Prav ta kriterij pa je po stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča RS najmočnejši, saj prevlada tudi nad kriterijem rojstva, maternega jezika ipd. Gre namreč za zavestno odločitev nekoga, da se je v času okupacije Slovenije s strani nemškega tretjega rajha odločil za nemški rajh9. Glede na navedeno, ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila10. S tem vprašanjem se tožena stranka ni ukvarjala, niti na kakšen način je štela domnevno opredelitev. Narodnost se namreč v prvi vrsti izraža z jezikom in kulturo, kateri posameznik pripada ali po kateri se sam šteje po lastnem občutenju oziroma prepričanju. Tudi dejstvo, da je bil nekdo avstrijski državljan, ne more pomeniti, da velja tudi, da je nemške narodnosti.

32. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ svojo ugotovitev o nemški narodnosti družine A.A. oprl na arhivsko gradivo (Arhiv RS) - vpis na seznam Volksdeutscherjev, ki so bivali na območju kraja Slovenj Gradec – poglavje „Prisilno izseljeni od naših oblasti“ in je na strani 31 omemba A.A. in njegove družine. Dokument ni datiran, zato je Arhiv RS predpostavljal, da je nastal verjetno leta 1952. Ni pojasnjeno, kdaj oz. kdo je ta dokument sestavil in za kakšne namene ali lahko gre za uradni dokument. Prvostopenjski organ ga je štel kot verodostojen dokaz, da se je družina A. prištevala k nemški narodnosti. To trditev tožeča stranka izpodbija in dokazuje nasprotno. Ta isti dokument namreč vsebuje zapis: da je A.A. delavec, Slovenec, državljan Jugosl. stanujoč ..., izseljen leta 1946 z ženo B.B., hčerko E.E. in sinom C.C. brez premoženja. Tožena stranka je tako upoštevala samo dejstvo, da je A.A. na seznamu, ne pa tudi, da ga je takratna oblast prištevala med Slovence oz. Jugoslovane.

33. Pripadnost določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava, članstvo v nemških organizacijah ipd.). Po drugem odstavku 164. člena ZUP lahko organ kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Stvar uradne osebe, ki vodi postopek ter izvaja dokaze in jih presoja, pa je, kateri dokaz bo štela za utemeljenega in verodostojnega. V postopku je treba presoditi verodostojnost vsakega izvedenega oziroma priloženega dokaza. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (načelo proste presoje dokazov).

34. Tožeča stranka je dokazovala, da njenih staršev ni bilo na seznamu Kulturbunda s podatki Arhiva RS. Iz dopisa Ministrstva za kulturo, Arhiv RS z dne 25. 4. 2017 izhajajo ugotovitve, da je organ vpogledal v t.i Knjigo pripornikov mariborske OZNE pri tem pa niso zasledili vpisov članov družine A. v katerem od registrov (pregledani so bili vpisi med 20. 12. 1945 in 5. 1. 1946) ter originalne in rekonstruirane sezname pripadnikov Kulturbunda in članov NSDAP, ki je bilo v povojnem obdobju natančno pregledano, imena vpisana v imensko kazalo. To pomeni, da v nemškem gradivu, tudi v gradivu NSDAP ter Kulturbunda, člani družine A. niso omenjeni. V evidencah ni nobenih podatkov za katerega od članov družine A. V organizacijo Kulturbund so se lahko včlanjevale le osebe nemške narodnosti (t.i. Volksdeutscherji), kar bi dokazovalo, da ni bil pripadnik enega izmed narodov (po II. Svetovni vojni) novonastale Jugoslavije.

35. Tudi priimka A. ni na seznamu narodnih izdajalcev in zagrizenih hitlerjancev z dne 6. 2. 1945, ki ga je sestavila OZNA dne 6. 2. 1945, oz. staršev tožeče stranke, kar je po mnenju tožeče stranke prepričljiv dokaz, da navedena nista nikoli bila Volksdeutscherja. Tožeča stranka je tudi ponudil dokaz o zaslišanju krajank ... in predložil njune izjave. Upravni organ pa se do navedenih dokazov ni opredelil, niti ni zaslišal prič, ki bi lahko potrdile ali ovrgle trditve tožeče stranke, da starša nista bila pripadnika nemške narodnosti.

36. Da je oseba živela v tujini na dan 4. 12. 1948 je kot drugi pogoj po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerega ni mogoče pridobiti državljanstva FLRJ oz. jugoslovanskega. V pravnomočni odločbi Skupščine občine Dravograd z dne je 13. 5. 1994 je bilo ugotovljeno, da je bil oče tožeče stranke A.A. leta 1946 izseljen iz LR Slovenije, premoženje pa likvidirano. Iz predložene listine Okrajnega ljudskega odbora Maribor z dne 30. 10. 1957 izhaja, da se je A.A. izselil in odšel v Avstrijo že leta 1935 in se ni več vrnil. Do vseh teh nasprotij v dokaznih listinah se upravni organ ni opredelil. Tožeča stranka je zatrjevala v upravnem postopku, da je bila družina A. v letu 1945 nasilno odpeljana v taborišče Šterntal, sedaj Kidričevo. Pisna dokazila o tem ne obstajajo, kot je to razvidno iz dopisa Pokrajinskega arhiva Maribor, z dne 15. 5. 2017, da ne hrani gradiva o taborišču Šterntal, medtem ko je Ministrstvo za kulturo z dopisom z dne 25. 5. 2017 sporočilo, da na seznamu taboriščnikov ni zaslediti oseb s priimkom A. 37. Tožeča stranka trdi, da je po razpustitvi taborišča v Šterntalu spomladi 1946, bila družina A. odpeljana v taborišče v Srbiji. V R Avstrijo je bila družina nasilno odpeljana iz Srbije, tako B.B., hči E.E. in sin C.C. z vlakom, kamor so prispeli 1. 10. 1950. Kmalu se jim je pridružil tudi oče A.A., ki je še pred odhodom njegove žene in otrok pobegnil iz bolnice v Srbiji. Da je bila družina A. v taborišču v Srbiji dokazuje odločba Okrajnega sodišča v Prevaljah, št. ZP 20/47, z dne 9. 2. 1948 v kateri sodišče ugotavlja, da se A.A. in B.B. nahajata navedenega dne v taborišču in je obema postavljen skrbnik, kar pomeni, da družina ni bila v tujini. To potrjujeta tudi izjavi prič Č.Č. in D.D., ki ju je tožeča stranka predložila že upravnemu organu. Do teh dokazov se upravni organ ni opredelil oziroma je pojasnil, da te okoliščine niso pravno relevantne okoliščine dejanskega stanja ugotovitve državljanstva niti očeta tožeče stranke, niti tožeče stranke, kar pa ne predstavlja konkretizirane obrazložitve, ki bi omogočala tožeči stranki učinkovito zastopanje lastnih pravic.

38. V zvezi s tretjim pogojem po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž tožena stranka pravilno povzema stališče, da tožeča stranka kot mladoletna v statusu sledi svojim staršem11. Pri tem pa sodišče pripominja, da je tožena stranka prezrla odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-293/01 (Uradni list RS, št. 7/02 z dne 30. 1. 2002). Ustavno sodišče RS se je v citirani odločbi postavilo na stališče, da domnevnega nelojalnega ravnanja očeta ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem same stranke (10. točka odločbe). Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS v obeh odločbah U-I-23/93 in Up-293/01 mora tožeča stranka imeti možnost, da se v upravnem postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP).

39. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9. 7. 2001, Up-461/01-7 z dne 10.1.2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba X Ips 678/2006-6). Oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, mora imeti možnost, da izpodbije domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Ker gre za ugotavljanje državljanstva tožeče stranke, je pomembno izključno njeno ravnanje, in ne ravnanje njenih staršev. Pri presoji ravnanja tožeče stranke je potrebno upoštevati tudi njeno starost12. Po takratnih predpisih je bila na dan 28. 8. 1945 še mladoletna, saj je bila rojena .... Tožeča stranka se je sklicevala na svojo starost (oziroma mladoletnost), torej je dokazovala svojo lojalnost. Upravna organa se do te pomembne okoliščine nista opredelila.

40. Povojne jugoslovanske oblasti so osebam nemške narodnosti, ki so bile v času okupacije lojalne nemškemu Reichu, odrekale pridobitev jugoslovanskega državljanstva (na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž - FLRJ). Ključna okoliščina, ki je bila temelj za razlikovanje, pa nista bila nemška narodnost in življenje v tujini, (kot eden izmed kumulativnih pogojev iz drugega odstavka 35. člena ZDrž) temveč delovanje posameznika med vojno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93). Po načelu, da otroci v državljanstvu sledijo staršem pa ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju „nelojalnosti“, še posebej, če so mladoletni.

41. Sodišče tako ugotavlja, da so tožbeni ugovori utemeljeni. Po presoji sodišča v upravnem postopku niso bili ocenjeni vsi dokazi in listine, ki jih je predložila tožeča stranka, prav tako ni bilo zavzeto stališče do posameznih trditev tožeče stranke. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke, 9. člen ZUP ) in ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino dokaznih listin. Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembno pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP).

42. Ker upravni organ pred izdajo izpodbijane odločbe ni razpisal ustne obravnave, ki je v tej zadevi glede na določbo prvega odstavka 154. člena ZUP obligatorna13 in ni zaslišal tožeče stranke, ter se opredelil do celotne vsebine predlaganih dokazov, je bila v obravnavanem primeru storjena bistvena kršitev določb postopka, to pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

43. Ker gre po presoji sodišča za ugovore tožeče stranke, ki bi lahko vplivali na ugotavljanje pogojev iz 39. člena ZDRS v zvezi z prvim oz. drugim odstavkom 35. člena ZDrž, je hkrati ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bi lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele potem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi ugotovitvenega postopka z zaslišanjem tožeče stranke in prič, kar je tožeča stranka že ves čas upravnega postopka predlaga.

44. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

45. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ slediti načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja strank (9. člen ZUP). V ta namen zaslišati tožečo stranko in se neposredno prepričati ali govori slovenski jezik, kot to zatrjuje, zaslišati priče ter odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožena stranka se mora do posameznih dokazov opredeliti in obrazložiti zakaj šteje dokaz kot relevanten oz. nerelevanten.

46. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče RS sodba; opr. št. X Ips 664/2006 z dne 5. 9. 2007. 2 Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018, št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2016. 3 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 885/2015 z dne 7.12.2015. 4 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 72/2001 z dne 19. 3. 2003. 5 Državljanstvo osebe se presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS. 6 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 111/2016, z dne 21. 9. 2016. 7 E. Kerševan, V. Andronja, Upravno procesno pravo, GV Založba, str. 318. 8 Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018. 9 Zato se je taka opcija tudi v upravno-sodni praksi uveljavila kot bistveni kriterij za ugotovitev nemške nacionalnosti za potrebe postopka po tretjem odstavku 63. člena ZDen (npr. sodba I Up 1407/2011). 10 Upravno sodišče RS, sodba , opr. št. 505/2017, z dne 28.5.2018. 11 Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. 12 Vrhovno sodišće RS, sodba opr. št. X Ips 1330/2006, z dne 21. 6. 2007. 13 Po navedeni določbi mora upravni organ vselej razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih je treba zaslišati priče.