Jedro

Ker v obravnavanem primeru sprememba obtožnega akta glede tega, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, v opis dejanja ni vneslo dodatno ali drugačno kriminalno količino, to ne predstavlja nedopustne spremembe.

S tem ko je obsojenec lažne listine že predložil banki, je začel izvrševati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, dejanje pa je ostalo pri poskusu zato, ker ni nastopila prepovedana posledica, ki jo je obsojenec hotel. Pri tem tudi ni pomembno, ali je bil obsojenec ob takšnem ravnanju v banki tudi fizično prisoten. V takem primeru torej ne gre za pripravljalna dejanja, o katerih bi govorili, če bi si listine, ki bi jih nameraval izročiti banki, pripravil, vendar jih banki ne bi izročil.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih M.K. in I.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca sta dolžna povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino vsak po 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obsojena M.K. in I.R. sta bila s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem spoznana za kriva poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. M.K. je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, I.R. pa je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Z isto sodbo je bila zoper oba obsojenca zavrnjena obtožba za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.2.2001 kot neutemeljeni zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega M.K. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero je sodbo sodišča druge stopnje izpodbijala iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Navaja, da je državni tožilec na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 5.4.2000 umaknil obtožni predlog glede očitka kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in spremenil obtožni predlog glede očitka kaznivega dejanja goljufije tako, da je zatrjeval, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 27.3.1995 do 23.8.1995 in dodal v opis kaznivega dejanja očitek, ki ga dotedanja obtožba sploh ni vsebovala. S tem naj bi sodišče 5.4.2000 sodilo o povsem drugem kaznivem dejanju, kot je bilo zatrjevano v prvotnem obtožnem predlogu in je bilo v tem času že zastarano. Meni, da je čas kaznivega dejanja pomembna okoliščina, saj istega kaznivega dejanja ni mogoče storiti v različnih časovnih terminih. Sprememba časa naj bi zato pomenila spremembo identitete obtožbe. Po zastaranju kazenskega pregona za ravnanje, ki se očita obtožencu, naj bi modifikacija obtožbe ne bila več dopustna, zato so bile s sodbama sodišč prve in druge stopnje kršene določbe KZ in ZKP. Zaradi modifikacije, ki jo je državni tožilec izvedel ob zaključku javne obravnave in glede katere sodišče obsojenca ni pozvalo k zagovoru, naj bi bila kršena njegova pravica do obrambe.

Zagovornik obsojenega I.R. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje, navedel, da je bila po njegovem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko je sodišče prve stopnje razpisalo še dva naroka za glavno obravnavo, le-to pa zaključilo na prvem od njiju. Obsojencu naj bi bila s tem onemogočena obramba in kršena pravica do sojenja v navzočnosti. Obtoženec naj bi na prejšnjem naroku predlagal zaslišanje treh prič, sodišče pa teh prič ni vabilo, temveč naj bi mu naložilo, da jih pripelje sam in mu to z neizvedbo drugega od razpisanih narokov onemogočilo. Meni tudi, da obsojenec z ravnanjem, ki je opisano v izpodbijani sodbi, ni uresničil zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Ni mu bila dokazana fizična navzočnost v banki, v kateri naj bi pridobil kredit. Po mnenju vložnika predstavlja ravnanje, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, največ pripravljalna dejanja, saj mu niso bila dokazana posamezna izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja goljufije.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevi, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da dejstvo, da je bil predviden še en obravnavni narok, ne pomeni, da sodišče obravnave ne bi moglo zaključiti prej, obsojenec pa je bil pred tem že zaslišan, zato so bili podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Pregon za kaznivo dejanje, ki ga je obtožba očitala obsojencu, se je začel v okviru zastaralnih rokov, sprememba obtožnega akta na glavni obravnavi pa ne pomeni, da je državni tožilec šele takrat začel kazenski pregon. Obtožni akt za isto dejanje je le ustrezno spremenil. Obsojenčeva pravica do obrambe po njenem ni bila kršena, saj je svoj zagovor za dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, podal. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi preizkušalo v okviru navedenih razlogov le tiste kršitve zakona, na katere sta se vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicevala.

Vrhovno sodišče ne more pritrditi razlogovanju zagovornice obsojenega M.K., da je po spremembi obtožnega akta glede časa storitve kaznivega dejanja, sodišče obsojenca obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje, kot je bilo zatrjevano v prvotnem obtožnem predlogu. Obsojencu je prvotni obtožni predlog poleg kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, glede katerega je bil očitek kasneje umaknjen, očital tudi kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ki je izhajalo iz istega historičnega dogodka. V obravnavanem primeru sprememba obtožnega akta glede tega, kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne predstavlja nedopustne spremembe, saj s tem v opredelitev opisa kaznivega dejanja ni bila vnešena dodatna ali drugačna kriminalna količina. Obdobje, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno, obravnavanega kaznivega dejanja v vsebinskem smislu ne postroži. Pri takšnem opisu namreč čas storitve kaznivega dejanja predstavlja le modaliteto, ne pa elementa le-tega. Sodišče torej v nasprotju z vložničinimi navedbami obsojenca ni obsodilo za drugo kaznivo dejanje, kot je bilo zatrjevano v prvotnem obtožnem predlogu. V času postopka je opravilo več procesnih dejanj, usmerjenih v pregon storilca, s čimer je bil pretrgan tek zastaranja, absolutni zastaralni rok pa še ni nastopil. Vložničine navedbe, da je kaznivo dejanje zastaralo, so zato neutemeljene.

Glede na to, da z drugačno opredelitvijo časa storitve kaznivega dejanja ni šlo za vsebinsko nov ali drugačen očitek, s takšno spremembo obtožnega akta na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Obsojenec se je glede očitanega kaznivega dejanja že zagovarjal, v nasprotju z navedbami vložnice pa se mu v modificiranem obtožnem predlogu ni očitalo drugačno kaznivo dejanje kot pred tem. Zagovornica obsojenca niti ni navedla, v čem sprememba časa izvršitve kaznivega dejanja spreminja ali poslabšuje možnost obrambe glede na način dosedanjega obsojenčevega zagovora.

Trditev zagovornika obsojenega I.R., da naj bi obsojenec na predzadnjem naroku za glavno obravnavo predlagal zaslišanje treh prič, v podatkih spisa nima opore, kršitev pravice do predlaganja dokazov v obtoženčevo korist zato ni podana. Obsojenec je s tem, ko se ni udeležil naroka za glavno obravnavo, sprejel tveganje, da bo sodišče glavno obravnavo zaključilo že na prvem od dveh razpisanih narokov. Ne glede na to, da je razpisalo dva naroka za glavno obravnavo, je glede na stanje zadeve sodišče glavno obravnavo utemeljeno zaključilo na prvem od njiju. Glede na to, da je bil obsojenec o posledicah izostanka na predhodnem naroku poučen, pogoji za sojenje v nenavzočnosti pa so bili izpolnjeni, sodišče obsojencu s tem ni onemogočilo obrambe ali kršilo njegove pravice do sojenja v navzočnosti. Tema pravicama se je obsojenec z zavestnim izostankom namreč odrekel. Obsojenec je s svojim dejanjem, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, uresničil vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Ne drži, da bi bila to le pripravljalna dejanja, saj je obsojenec lažne listine že predložil banki in s tem začel izvrševati zakonske znake predmetnega kaznivega dejanja, dejanje pa je ostalo pri poskusu zato, ker ni nastopila prepovedana posledica, ki jo je obsojenec hotel. Pri tem je nepomembno, ali je bil ob takšnem ravnanju obsojenec v banki tudi fizično prisoten. V fazi pripravljalnih dejanj bi ostalo obsojenčevo ravnanje glede kaznivega dejanja goljufije takrat, če bi si listine, ki bi jih nameraval izročiti banki, pripravil, vendar jih banki še ne bi izročil. Kršitve zakona, na katere sta se vložnika sklicevala v zahtevah, niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenca sta v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžna povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, in sicer vsak od njiju povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.