Jedro

Pri obeh tožnikih je v njuni osebnostni strukturi mogoče prepoznati posledice zlorab, saj imata oba težave pri vzpostavljanju medčloveških odnosov v smislu pomanjkanja zaupanja v ljudi, težave pri vključevanju v družbo in težave s spolno identiteto, kar se kaže pri spolnem kontaktu in v partnerskih odnosih. Pri obeh tožnikih je v bodoče pričakovati večje ali manjše težave in osebnostne specifičnosti ki jih je moč pripisati zlorabam s strani toženega. Nekatere med njimi se bodo vgradile v njiju kot njune osebnostne značilnosti. Izpostavljene posledice pri obeh tožnikih opravičujejo prisojo denarne odškodnine za opisane duševne bolečine, ki jih tožnika trpita zaradi kaznivih dejanj, s katerimi je toženec kršil njuno dostojanstvo in tako posegel v njune osebnostne pravice (predvsem pravico do telesne in duševne celovitosti, kamor spada tudi spolna nedotakljivost).

Izrek

Pritožbi prvotožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških (prvi odstavek izreka) spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: " Tožena stranka je dolžna tožečima strankama plačati znesek 27.000,00 (sedemindvajset tisoč 00/100) EUR, in sicer * prvotožeči stranki znesek 20.000,00 (dvajset tisoč 00/100) EUR in * drugotožeči stranki znesek 7.000,00 (sedem tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2005 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, ter jima povrniti njune pravdne stroške v višini 1.055,23 EUR v roku 15 dni, do takrat brezobrestno, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi." V ostalem se pritožba prvotožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, prvotožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 130,23 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni plačati tožnikoma znesek 24.000,00 EUR, in sicer prvotožniku znesek 17.000,00 EUR in drugotožniku znesek 7.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2005 dalje do plačila ter tožnikoma v roku 15 dni povrniti povzročene pravdne stroške v višini 671,23 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe, s katerim je sodišče v presežku nad prisojeno odškodnino v višini 17.000,00 EUR zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje prvotožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot sporno vrednost pritožbe navaja le še 12.000,00 EUR, čeprav zavrnilni del njegovega tožbenega zahtevka znaša 12.210,48 EUR. V svoji pritožbi izpostavlja, da je prisojena odškodnina nesorazmerna z obsegom nepremoženjske škode, ki jo je v škodnem dogodku utrpel. Pri njem je namreč še vedno prisoten posttravmatski stresni sindrom z razvojem prilagoditvene motnje, ki je tudi prognostično manj ugoden in se kaže v težavah na področju psihosocialnega prilagajanja, opisanih v izvedenskem mnenju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi prvotožniku po njegovem prepričanju glede na pretrpljeno nepremoženjsko škodo pripadala odškodnina v višini 29.000,00 EUR. V tej smeri predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

Toženec obsodilnemu delu sodbe očita zagrešitev pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo tega dela prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje naj bi namreč odločilo v nasprotju s sicer uveljavljeno sodno prakso, saj je glede na ugotovljene trajne negativne posledice, ki vplivajo na obseg škode in s tem tudi na višino odškodnine, tožnikoma odškodnino odmerilo občutno previsoko. Ob tem se toženec sklicuje na ugotovitve klinično psihološkega izvedenskega poročila specialista klinične psihologije, iz katerih izhaja, da pri drugotožniku ni zaslediti posttravmatskih stresnih motenj ter siceršnjih prolongiranih težav niti osebnostnega izkrivljanja v smislu osebnostne motnje, ter da je pri drugotožniku posttravmatski stresni sindrom pričakovano izzvenel. Toženec nadalje izpostavlja, da nobeden od obeh oškodovancev ni iskal psihosocialne pomoči, kar bi sicer lahko storila, pri njima pa tudi ni pričakovati motenega osebnostnega razvoja. Le pri prvotožniku bo zaslediti čustveni diskonform, ki pa bo sčasoma izzvenel. Tožnikoma prisojena odškodnina je tako po mnenju toženca "precej pretirana" in ne sledi svojemu namenu, saj ni mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostni razvoj tožnikov, da le-ta dolgoročno ne bi mogla npr. snovati družine. Toženec izpodbija tudi prisojene pravdne stroške, glede katerih predlaga, da sodišče o njih ponovno odloči ter določi njihov sorazmerni del, upoštevajoč na novo določen (znižan) znesek odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo nasprotne stranke je vložil le toženec. Ponovno izpostavlja, da je glede na ugotovitve specialista klinične psihologije prvotožniku prisojena odškodnina dejansko previsoko odmerjena, zato predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba prvotožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in dovolj popolno je bilo tudi ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih je moral pretrpeti prvotožnik, zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je prisodilo nekoliko prenizek znesek odškodnine.

V obravnavani zadevi sta tožnika od toženca terjala plačilo nepremoženjske škode, ki jima je nastala zaradi toženčevih nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, storjenih zoper njiju kot oškodovanca, ter zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja prikazovanja pornografskega gradiva, ki ga je zoper prvotožnika storil toženec. Za vsa ta kazniva dejanja je bil toženec pravnomočno obsojen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je s toženčevo obsodbo v kazenskem postopku zaradi vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, hkrati podan tudi temelj toženčeve odškodninske odgovornosti. Zato je presojalo le še primerno višino odškodnine. Z namenom ugotovitve obsega posledic, ki jih je toženčevo ravnanje pustilo na tožnikih, je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca specialista klinične psihologije, na izsledkih katerega je utemeljilo svoje zaključke o nepremoženjski škodi, ki jo tožnika v posledici toženčevih dejanj trpita.

Čeprav iz povzetka pritožbenih razlogov v toženčevi pritožbi izhaja, da le-ta izpodbijanemu delu prvostopne sodbe očita tudi zagrešitev pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanjskega stanja, pa je iz vsebine njegove pritožbe mogoče razbrati, da opirajoč se na zaključke v mnenju izvedenca klinične psihologije, ki jih povzema, toženec sodišču prve stopnje očita zgolj prisojo previsokega zneska odškodnine posameznemu od tožnikov in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Ker tudi prvotožnik graja le višino njemu prisojene odškodnine, ki naj bi bila prenizka, se sodišču druge stopnje ob odsotnosti pritožbene graje temelja odškodninske odgovornosti z njim ni bilo več potrebno ukvarjati. Presoditi je moralo le, ali je glede na ugotovljene posledice, ki jih je pri tožnikih zapustilo toženčevo ravnanje, tožnikoma odmerjena pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

Iz v pritožbah negrajanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih na izvedensko mnenje izvedenca klinične psihologije, sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema le najpomembnejše zaključke o nepremoženjski škodi tožnikov, ki so vplivali na odmero denarne odškodnine. Oba tožnika, posebej pa prvotožnik, sta bila s strani toženega ujeta v zaprt krog izsiljevanj in zlorab, ki so se dogajale v razvojnem obdobju pubertete, ko se pri odraščajočih otrocih dogaja zelo občutljiv in intenziven proces psihosocialnega odraščanja in odpiranja v zunanji svet. Oba fanta sta se ustrašila groženj toženega, da bo njuno početje razkril v njunem ožjem in širšem okolju, kar bi jima povzročilo nelagodje in duševno stisko, zaradi česar sta prolongirano pristajala na zlorabljanje. Iz kroga zlorab se je hitreje uspelo izviti drugotožniku kot nekoliko močnejšemu in stabilnejšemu od prvotožnika. Slednji kot šibkejši začaranega kroga zlorab ni uspel pretrgati, kar je v takih okoliščinah običajna reakcija zlorabljenih. Tožnika sta v času zlorab doživljala hude travme, bila sta nemočna, nebogljena, kar posebej velja za prvotožnika, pri katerem je izvedenec jasno prepoznal stanje utesnjenosti, nemoči, odvisnosti in slepega izvrševanja zahtev toženega, kar povzroči čustveno osiromašenost, zniževanje samopodobe in občutke neustreznosti in manjvrednosti. V času zlorab in po tem se je pri njima razvil posttravmatski stresni sindrom.

Pri obeh tožnikih je v njuni osebnostni strukturi mogoče prepoznati posledice zlorab, saj imata oba težave pri vzpostavljanju medčloveških odnosov v smislu pomanjkanja zaupanja v ljudi, težave pri vključevanju v družbo in težave s spolno identiteto, kar se kaže pri spolnem kontaktu in v partnerskih odnosih. Pri obeh tožnikih je v bodoče pričakovati večje ali manjše težave in osebnostne specifičnosti ki jih je moč pripisati zlorabam s strani toženega. Nekatere med njimi se bodo vgradile v njiju kot njune osebnostne značilnosti (v pritožbah negrajani zaključki sodišča prve stopnje na strani 3 obrazložitve). Izpostavljene posledice pri obeh tožnikih tudi po prepričanju sodišča druge stopnje opravičujejo prisojo denarne odškodnine za opisane duševne bolečine, ki jih tožnika trpita zaradi kaznivih dejanj, s katerimi je toženec kršil njuno dostojanstvo in tako posegel v njune osebnostne pravice (predvsem pravico do telesne in duševne celovitosti, kamor spada tudi spolna nedotakljivost). Na tak zaključek nima nobenega vpliva v toženčevi pritožbi izpostavljeno, da nobeden od tožnikov ni iskal psihosocialne pomoči. Slednje niti ni nujno dokaz manjše intenzitete duševnih bolečin tožnikov, za kar se v svoji pritožbi smiselno zavzema toženec, ampak je lahko tudi odraz duševne stiske, s katero se tožnika (po že izpeljanem kazenskem postopku) nimata moči ponovno soočati v psihosocialni obravnavi. Poleg tega tožnika prihajata iz manjših krajev, torej pretežno vaškega okolja, v katerem so še vedno zakoreninjeni predsodki do take oblike pomoči. Čeprav po mnenju izvedenca pri tožnikih ni pričakovati motenega osebnostnega razvoja, to še ne pomeni, da ni mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostni razvoj tožnikov, da le-ta dolgoročno ne bi mogla snovati družine, kot to v svoji pritožbi izpostavlja toženec. Predvsem pri prvotožniku je namreč izvedenec izrecno izpostavil, da je pri njem pričakovati oškodovan razvoj na področju vzpostavljanja medčloveških odnosov, kjer bo s težavo vzpostavljal enakopravne partnerske in prijateljske odnose, pri njem je pričakovati tudi težave na področju spolnosti, predvsem v smislu intimnega kontakta in sproščenosti v spolnosti (negrajani dejanski zaključki na strani 4 obrazložitve).

Že izpostavljene posledice in z njimi povezane duševne bolečine, ki jih zaradi toženčevih kaznivih dejanj trpi prvotožnik, kakor tudi po izvedencu nadalje ugotovljeni razvoj prilagoditvene motnje, ki se razvije kot posledica postravmatskega stresnega sindroma in je prognostično manj ugodna, po prepričanju sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ) utemeljuje prisojo nekoliko višje odškodnine od na prvi stopnji prisojenih 17.000,00 EUR. Kot pravična denarna satisfakcija za globljo osebnostno prizadetost prvotožnika ter njegovo osebnostno okrnjenost, ki je posledica socialne izoliranosti, ker je zaradi dolgotrajnejše zlorabe izgubil referenčno skupino v obdobju odraščanja, prvotožniku tudi ob upoštevanju razmerja med podobnimi škodami (objektivna pogojenost odškodnine) pripada pravična denarna odškodnina v višini 20.000,00 EUR, kar je narekovalo delno ugoditev prvotožnikovi pritožbi in spremembo tega dela prvostopne sodbe (v skladu s 4. točko 358. člena ZPP), v ostalem pa njeno zavrnitev kakor tudi zavrnitev toženčeve pritožbe v tem delu (353. člen ZPP).

Pri drugotožniku sicer po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni več zaslediti posttravmatske stresne motnje, saj je pri njem posttravmatski stresni sindrom pričakovano izzvenel, prisotne pa niso niti prolongirane težave v smislu osebnostne motnje. Kljub temu po zaključku sodišča druge stopnje druge že opisane posledice, ki jih je pri drugotožniku zapustil toženčev poseg v njegove osebnostne pravice s kaznivim spolnim napadom, v celoti utemeljujejo na prvi stopnji prisojeno odškodnino v višini 7.000,00 EUR. Drugotožnik sicer z umikom v agresivno aktivnost - boks uspe sproščati notranjo napetost na družbeno sprejemljiv način, kar pa ne spremeni dejstva, da duševne bolečine v obliki notranje napetosti vendarle še vedno trpi. Na prvi stopnji drugotožniku prisojena denarna odškodnina tudi pravilno upošteva v pritožbah negrajane izvedenčeve zaključke, da je v osebnostni strukturi drugotožnika še vedno mogoče prepoznati posledice zlorab, njegov psihosocialni prostor je nekoliko okrnjen, v bodoče pa je pri njem kljub pričakovani osebnostni stabilizaciji in naraščajoči samozavesti v kontaktih z okoljem pričakovati zadržanost v pristnih kontaktih z moškimi. Vse navedeno je tudi v tem delu narekovalo zavrnitev toženčeve pritožbe, s katero se je zavzemal za znižanje drugotožniku prisojene odškodnine (353. člen ZPP).

Ob odsotnosti pritožbene graje obrestne odločitve sodišče druge stopnje ni preizkušalo njene pravilnosti.

Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala odločitev o stroških vsega postopka. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša pravdni uspeh tožnikov, ki sta imela skupnega pooblaščenca, 70%, toženca pa posledično le 30%. Nobeden od pritožnikov prvostopne stroškovne odmere ni obrazloženo grajal, toženec se je v svoji pritožbi zavzemal le, da se pri odmeri stroškov postopka upošteva spremenjen pravdni uspeh zaradi znižanja prisojene odškodnine (ki jo je v svoji pritožbi sicer neuspešno predlagal). Zato je sodišče druge stopnje pri vnovičnem odločanju o stroških postopka ob spremenjenem pravdnem uspehu upoštevalo na prvi stopnji odmerjene in v pritožbah negrajane pravdne stroške. Le-ti za tožnika znašajo 2.451,00 EUR (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5), glede na njun 70% pravdni uspeh pa jima je toženec v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti 1.715,70 EUR njunih pravdnih stroškov. Upoštevaje toženčev 30% uspeh pa sta mu v skladu z istim zakonskim določilom tožnika dolžna v tem obsegu povrniti njegove na prvi stopnji odmerjene pravdne stroške v višini 2.201,57 EUR, torej 660,47 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je toženec dolžan tožnikoma povrniti še 1.055,23 EUR njunih pravdnih stroškov, kar je narekovalo spremembo prvostopne stroškovne odločitve v tej smeri.

Ker toženec s svojo pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena istega zakona), kakor tudi za odločitev o pritožbi nepotrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prvotožniku pa je toženec glede na njegov pritožbeni uspeh (25%) v tem obsegu dolžan povrniti njegove priglašene pritožbene stroške, ki znašajo: pritožba 500 tč., materialni stroški 10 tč., 20% DDV in taksa za pritožbo 240,00 EUR, upoštevaje vrednost točke po veljavni Odvetniški tarifi - OT torej 520,91 EUR. Glede na 25% pritožbeni uspeh mu je toženec dolžan povrniti 130,23 EUR pritožbenih stroškov.